fotografije z digitalcem
moja mama je mela prijatelico, ki je delala take slike. in je šla na morje in je prinesla domov same zmazke otoških psov in mačkov. moj oče se je samo za glavo držal. enkrat se ji je pa pri nas na novoletni večerji “skisalo” in je slikala vse po vrsti – mizo, mojo mamo, svoj krožnik, mene… potem je kazala okoli tiste slike … khm … tako jaz vidim, če se z odprtimi očmi brez očal vrtim okoli sebe, če veste kaj hočem rečt. hvala bogu je bila tako šlampasta, da ji je slike potem uspelo celo trajno zbrisati.
vse sorte jih je, kaj čmo.
Sem mislila, da to moti samo mene. Nekatere takšne slike znajo biti prav groteskne. Sama sicer rada fotografiram, a rajši naravo, okolje in ljudi pri neki dejavnosti, zanimive prizore. Vedno tudi naredim selekcijo in ohranim le bistvene, ki se povezujejo v celoto. Moti me tudi to, da mi kdo kaže celo morje slik meni neznanih ljudi pri nekem družinskem dogodku in razlaga v smislu: to je pa svak tetinega bratranca, pa snaha stričevega …
No, jaz pa sem ena tistih, ki je svojega sončka poslikala neštetokrat do svojega prvega rd. In ni mi žal. Takrat na začetku sem celo kupila boljši DSL fotoaparat, tako da imam že nekaj albumov polnih slik, kjer točno vidim, kako se moj sonček spreminja iz meseca v mesec. Ni kaj – rada imam življenje.