Da ne bomo samo šinfale, kako slovenci ne znamo naredit dobre pesmi.

Ljubiti resnico častiti lepoto
mar isto ni to
ni dano poetu iskati kdaj v svetu
kar je lepo
preraščamo mite navdih afrodite
še pena več ni
so zla in krivice edine resnice
za zgodbe teh dni
Je blizu stoletje ko vigredi cvetje
več vzklilo ne bo
naj zvoki besede le stiske in zmede
v balade nam stko
je konec iskanja bo teža spozanja
pregnala nemir
naj kislo deževje skozi golo vejevje
skali vsak izvir

So najlepše pesmi že napisane
so se vse ljubezni že enkrat dogajale
so vse sladke sanje že obstajale
kam usmiljenje teh časov vzgoja bo srca

So najlepše pesmi že napisane
vse besede nežne plehke in obrabljene
so mladostne igre že pozabljene
vse ustavlja čas za čar
ki se prebuja v nas

Meni pa: Mlade oči

Ta skupina ima precej dobrih skladb. Takih ne delajo več.

Meni je pa še vedno všeč: Sam po parku se sprehajam. Pa Ulica jorgovana od Darka Domjana.Zadnjič je bil na HTV2 koncer v spomin Novkoviča. Stare pesmi, še Pro arte so pele Tužna so zelena polja, pa vsi ki smo jih mi starci poslušal.Hiti tistega časa, matr je blo fajn.

Kar je res, je res, včasih so znali veliko bolje, pa ne samo Hazard.

Meni je od njih zmagovalna Vsak je sam:

Vsi so s teboj, na vseh poteh,
kjer seješ smeh v siv dan brezbrižnežev,
kjer si izvir, omamno živ, neusahljiv,
za usta srečnežev, vsi so s tabo.

Ob tebi so, ko si obet,
ki da razcvet, vsem krošnjam upanja,
s teboj gredo, ko si vodnik, usode krik,
na točki vračanja, v svet veruješ,
vendar najmanjši že poraz
zna izvabiti dvoma glas.

Vsak je sam, ko ostane sam,
zdaj jaz, zdaj ti,
roke časa napletejo,
pajčevinasto nebo.

Duša je ptič brez kril,
ko življenje se dotakne dna,
proti soncu seže ta, ki zna
vstati sam, ko je sam.

Prijatelj moj, vsi bodo tam,
ko zmag pijan ne boš več, kar si bil,
svet bo s teboj celo takrat,
ko svoj propad na kredo boš zapil,
v zadnji noči,
ko spet bi rad verjel v ljudi,
dokler se jutro ne zbudi …

Noro besedilo.

pesem, ki najlepše opeva Slovenijo!

Aleksander Mežek: Podarjeno Srcu

Odrastel sem v krajih,
kjer pesmi so doma
in majski dnevi
v jablanah dehte.
Pod strehami v rebri,
v cvet kipe,
za žarki sonca,
preproge trav.
Kot mlečna pot razsuta
Je moja domovina:

Slovenija, ti si reka,
ti me vračaš v otroštvo.
Operi dušo,
naj se nagledam te mladosti.

Po polju posejani
kozolci tiho spe
in z pesmijo
narava se budi.
Odnašajo me leta,
a vračam se,
kamor me žene
samote val.
Ljubezen moje zemlje
oživlja v meni vero:

Slovenija,
ti si reka,
ti me vračaš v otroštvo.
Operi dušo,
naj se nagledam te mladosti.

Postal sem mož in zdaj starim
a pojem še, ker to je srcu milo,
napev k’ Žirovnica m’ je v srcu
prebudila.

Slovenija, ti si reka,
ti me vračaš v otroštvo.
Operi dušo,
naj se nagledam te mladosti.

(tu lahko poslušate delček: na 17.mestu je http://www.hervardi.com/vote/main.php?op=vote_results&poll_id=4)