Uspešnost fotografiranja
Malo za šalo malo zares me zanima, kolikšen del fotografij vam uspe pri enem fotografskem “snemanju.” Na primer, da fotografirate kak dogodek (roj, dan, poroka ali kaj podobnega ali pa kje v naravi …), koliko fotografij je res takih, da so “za v javnost” in vredne ogleda. Predvidevam namreč, da vse fotografije niso vedno popolne, vendar pa se sprašujem, ali je včasih bolje opustiti fotografiranje bolj resnih dogodkov (pa čeprav samo za lasten arhiv), če ti uspe le tretjina ali četrtina fotk.
P.S.: Malo sem razočarana, ker mi je s fotoaparatom (digitalnim), ki ga nisem ravno vešča (če mi je to lahko v opravičilo), uspelo manj kot polovica vseh fotografij. 🙁
Ah, ne se sekirat, no :)) Malo se igračkaj s fotoaparatom, da se “spoznata”, potem bo bolje. Poskušaj, slikaj in se uči, oziroma vadi – se lepše sliši. Saj tudi med “snemanjem” lahko sproti brišeš neuspele posnetke.
Recimo poroka: tam imaš motivov na pretek, pa mlada dva tudi ne uideta kar takoj, časa je torej dovolj. To, da se ti zdreka kakšen posnetek sploh ni katastrofa. Tudi profesionalnim fotografom ne uspejo vse slike. Zakaj pa misliš, da imajo toliko robe – torb s filmi in fotoaparatov sabo? 😉 Da ne omenjam še obveznega poziranja, ki zna kar trajat, po poroki…
Ja odvisno je, kolikšno kartico imaš. Večja je, manj se ubadaš s tem ali je posnetek dober ali ne, ker imaš dovolj prostora. In če ti je, kot amaterki, še nevešči digitalca uspela 1/3 slik – recimo da si zapolnila celo kartico – si na konju. Nisi pa napisala kolikšno kartico imaš in koliko posnetkov si naredila.
Naslednjič, ko boš slikala, naredi čimveč slik, slikaj kar se ti zdi zanimivo in boš videla, da se bo nabralo kar lepo število uspelih slik. Tudi takih za “v javnost”. Naj ti “štorasti” začetki ne vzamejo volje do slikanja!
Pa še moj odgovor: tudi moji začetki niso bili bleščeči. Podobni tvojim :)) Danes pa ni problema, se pa še vedno najde kakšen “out” posnetek, ki se ga zbriše in posname novega. Če prinesem s potovanja od cca 300 posnetkov domov od 200-250 dobrih, potem tistih 50 neuspelih, ni omembe vrednih.
Lp, Lady L
Od začetka mi je uspevalo le 1/4 do 1/3 slik. Saj se recimo na samem kraju dogodka, ko pogledaš na LCD fotoaparata, zdi, da je fotka prav odlična, potem pri pregledovanju na računalniku pa velikokrat ugotovim, da ni čisto vse ok in takih fotk za v javnost ne dajem.
Drugače pa kot je Lady L povedala – vadiš, vadiš, vadiš. Ko nimaš kaj delat, se sprehajaš po stanovanju ali okolici in slikaš na različne načine z različnimi nastavitvami. V mirovanju, v gibanju, enkrat z veliko zrnatostjo, drugič z majhno, z bliskavico, brez… Toliko, da spoznaš vse zmogljivosti in funkcije fotoaparata.
Sam si razdelim fotografiranje na dva pojma:
kraji in dogodki kjer se nekaj hitro odvija in ni časa za “štelanje” in rihtanje podrobnih nastevitev in samo slikam kar pač ujamem – ujamem,
in na dogodke oz. ljubiteljsko/umetniško slikanje, kjer že vnaprej pripravim “model” slikanja, ozadje, podlago, luči in potem še nastavitve rihtam pol ure, ter je slaba mogoče le 1/10 slik.
Digitalci so po svoje zelo vredu sploh zaradi tega, ker ti ni potrebno razmišljati koliko slik narediš (omejitev imaš le z velikostjo kartice in zmogljivostjo baterije). Slaba stran tega je pa to, da se z digitalcem ne naučiš tako dobro slikati kot z navadnim fotoaparatom, kjer se ti gre za vsak posnetek od tistih bogih 24-ih, 32-ih na enem filmu.
Slabe fotografije imajo vzrok v neznanju.
Ali si prebrala navodila za fotoaparat? Ponavdi je to en debel “špeh” ki se ga ne ljubi nobenemu brat. Dostikrat pa imajo za navodila kakšen quick reference ali Kako štartati, kjer je vse malo bolj zgoščeno – toliko da začneš slikat. Načeloma je dobro navodila kar nekajkrat (vsake toliko časa) prebrat.
Poleg poznavanja aparata je dobro poznati osnove fotografije – kako sploh posneti dobro fotografijo. Osnovni pojmi o osvetlitvi, zaslonki, ostrini in globinski ostrini ti morajo biti znani.
Zelo lepo “za telebane” z mnogo vajami je to urejeno tu:
Sam sem na zadnji poroki imel ca 300 slik za pokazat in le 10 ki so bile čisto mimo. Če nič ne investiraš v učenje je rezultat tak kot ga imaš sama. Ni pa treba veliko, da lahko posnameš luštne fotografije z več 90% izkoristkom.
LP
BobI
Saj v tem je problem, da sem fotkala z digitalcem, ki ga sploh ne poznam (beri: nimam navodil za uporabo, v rokah sem ga držala drugič …) in ki je bistveno drugačen (več MP, večji optični zoom …) od tistega, ki ga uporabljam sicer, vendar ljudje pričakujejo, da če ti dajo boljši fotkič, da bojo slike kar avtomatično boljše. Naj omenim tudi to, da le redkokdaj slikam na avtoprogramu, ker včasih tudi ta ne da ravno najboljšega rezultata.
Skratka, malo ste me pomirili, sicer pa tudi uspeh ni bil prav katastrofalen (edina napaka je bila, da sem na kartici pustila vse slike, tudi tiste najslabše, tako da je folk pri pregledovanju slik malo zmajeval z glavo) :).
Jaz sem blazno zadovoljen, če mi od 100 posnetkov uspejo 2-3
Za res kvalitetne fotke je potrebno mejo samokritičnosti kar pošteno dvigniti. Če samokritičnosti ni pa uspejo vse fotografije.
Najbolj so mi hecni ljudje, ki razkazujejo fotografije vsepovprek sledijo pa komentarji:
– tukaj so me rukali pa je stresena
– tukaj je blo premalo svetlobe
– tukaj pa so bili vsi zelo hitri
– nisem imel časa nastavlajti
– itd.
Kot gledalca slike me ti komentarji čisto nič ne ganejo. Slika je zanič pa konec. Torej z veliko mero samokritičnosti izloči vse neuspele fotke – uniči jih! Ostanejo pa naj res tiste naj naj. Čez nekaj let pa boš imela teh naj naj fotk toliko, da bodo vsi samo zijali 🙂
Raje 1 dobra fotka z dogodka kot pa 100 povprečnih, bognedaj slabih…
Ja fotograf strinjam se s tabo o kriteriju za odlične fotografije.
Če fotografiraš neko poroko (ali rostni dan….) 2-3 slike pač niso zadosti. Ker gre za reportažno fotografijo moraš nerediti precej več slik s katerimi poveš zgodbo. In te slike morajo biti vsaj tehnično korektne, če je pa zraven še nekaj obrtne rutine glede kompozicije je pa že kar OK.
Ne glede na to pa se strinjam s tabo, da je malo takih slik, ki človeka presunejo, ga ustavijo…
RobI