Ojla!

Moj fotr je pred enim letom kupil res dober digitalc s 40x zoomom.Firma je Olympus,nevem ali je C-750 al kako že.Včer sm si ga sposodila ker sm šla na izlet in bla zlo razočarana.Ti namreč hočeš slikat nek trenutek in ga nikakor ne moreš.Slikam npr. psa,pritisnem,ko pa sprožilc prime pa pes že pobegne.In tako imam nešteto posnetkov s slikano samo travo ali pol glave ali kar nekaj…

Zanima me ali vsi digitalci tako kasnijo ali je to samo slučajno?Ker to me pa res živcira.Ker resno razmišljam,da bi si kupila enega,samo če so vsi taki potem si bom rajš kupila navadnega.

jep… v glavnem so vsi takšni … pomaga če izklopiš prikaz fotke na lcd, da slikaš preko kukala… pomaga pa tud da izpljuneš 25 cankarjev pa kupiš slr fotoaparat ( npr eos 300)ki pa kar bruha posnetke…

Pozdravljena!
Naj ti pomagam…vsi fotoaparati so takšni, če ne znaš z njimi rokovat.
Zate bo najboljše če fotografiraš v avtomatskem načinu in nikakor v manualnem.
Poglej pri tebi je problem, ker imaš nastavljen predolgi čas zaslonke in potem niso niti slike tako ostre. Probaj nastavit na vsaj 1/60s če slikaš iz roke.Če imaš nekje dobro svetlobo in čas 1/250s ti ne uide niti pes.Če pa fotografiraš v temnejših pogojih pa dvigni ISO na 200 oziroma 400 dalje raje ne idi, ker pri ISO 800 so že vidne zrnaste pikice, ki te bodo motile.

p.s. Slikaj raje na avtomatskem programu.

Digitalci so šele v razvoju, zato se vsake pol leta pojavijo novi modeli, ki so boljši od predhodnikov. Pred enim letom je bilo nekaj popolnoma normalnega, če so imeli povprečni aparati zakasnitve tudi do 2 ali 3 sekundi po pritisku. Tisti ubogi procesorček notri mora pač marsikaj izračunati, prebrati in pospraviti…. in to pač traja.
Današnji aparati podobnega ranga imajo mnogo krajše kasnitve, pa še vseeno dokaj velike v primerjavi s klasičnimi aparati. Kasnitve, ki večinoma ne motijo več (recimo 0,1 sekunde) danes najdeš pri novih aparatih cenovnega ranga 1000 Evrov…..

In mimogrede.. tisti 40x zoom… Gre za maximalno 10x zoom (resnični – optični), ostalo pa je zgolj digitalno povečevanje z izmišljevanjem vmesnih pikic – torej občutno degradacijo slike (beri – neuporabno, razen v reklamne namene).

Sem preizkusila 40x zoom in res 40x približa predmet.Fotr je slikal nekega delavca v stavbi sosednjega bloka (50 m stran) ko je belil stene,in to čisto od blizu da se mu je videlo vsako potezo na obrazu+tatoo na roki.Kaj praviš na to?

Točno isto rečem kot prej. Da ima 10x resnični (optični) zoom, vse ostalo je zgolj procesorjeva matematika ( digitalni x4).

Še kopija stavka iz originalne ponudbe:

“Olympus Camedia C-750 Ultra Zoom, 4.1 Megapixel, 10x Optical/4x Digital Zoom, Digital Camera”

Sicer pa si preberi tehnično specifikacijo v prospektu. In ne mešaj pojmov optični zoom/digitalni zoom, ker govorita o popolnoma različnih stvareh. Optični zoom je namreč resnična povečava brez kakršnekoli degradacije slike z izgubo pixlov (ki nosijo informacijo o sliki), digitalni zoom pa je popolnoma ista stvar, kot če s kakim programom, recimo PhotoShopom obstoječo sliko na računalniku povečaš. S tem izgubiš veliko količino originalnih pixlov na enako površino slike, manjkajoče si računalnik bolj ali manj uspešno sam izmisli. Ker pa ne znajo vsi uporabljati grafičnih programov, dajejo proizvajalci opcijo, da že v aparat vgrajeni procesor ta preračunavanja opravi za njih. Ker pa taka zadeva za kupce ni privlačna, so ji nadeli zavajajoče ime – digitalni zoom – in z njo naplahtajo kupca, da misli kako silni stroj je kupil :)))

Poglej poenostavljen primer, kako to izgleda v praksi. Posnameš sliko s kakršnimkoli optičnim zoomom v najvišji resoluciji, to je v tvojem primeru 4 milijone pixlov. In 4 milijonska slika se v merilu 1:1 recimo sprinta v velikosti 15×10 cm. Ta slika dimenzije 15x10cm bo torej vsebovala 4 milijone originalnih pixlov, brez vmesnih umetnih in je verni odraz posnetega. Ti pa si želiš sliko velikosti A4 lista, se pravi dimenzije 30x20cm. Zato z nekim programom sliko v PCju 4x povečaš, da dobiš željeni format (2x po dolžini krat 2x po višini je skupno 4x). Tako povečana slika bo imela še vedno samo 4 milijone originalnih pixlov (ker jih je toliko od sebe dala kamera), ki se bodo razporedili po 4x večjem prostoru, se pravi da bo na novi sliki, na njenem delnem izsečku dimenzije 15x10cm samo še milijon originalnih pixlov, kar je še vedno v redu, vse vmes pa bodo umetni pixli, ki si jih je izmislil PC na podlagi izračunov in primerjanj sosednjih originalnih pixlov.

Če pa uporabiš 4x digitalni zoom, ki je vgrajen v kameri, bo njen notranji procesor iz celotne slike, ki ima seveda 4 milijone pixlov, vzel samo tisto četrtino ki te zanima, ostalo pa zavrgel. Torej bo to četrtino obstoječih pixlov (1 milijon) razvlekel čez celoten posnetek dimenzije 15×10 cm (vmes pa namalal svoje, izmišljene – do končnih 4 milijone), kar daje vtis 4 kratne povečave. Če sedaj to originalno sliko dimenzije 15x10cm , ki vsebuje samo še 1 milijon originalnih pixlov (namesto 4) sprintaš spet v formatu 30x20cm to pomeni, da jo moraš spet povečati 4x, tokrat v PCju. Ker bo 1 milijon originalnih pixlov razvlečen čez kompleten list, to fizično pomeni, da bo na sliki spet 4x manj originalnih pixlov, kot pred povečavo. Se pravi, da bo na sprintanem izsečku dimenzije 15x10cm samo še 250.000 originalnih pixlov, kar pa je že zelo malo in opazljivo, vse vmes pa umetni pixli !

Ves čas sem govoril o originalnih pixlih, ki jih je zabeležila kamera. Seveda pa bo v resnici imel tvoj končni izdelek (30x15cm) enako število pixlov, kot brez digitalnega zooma. Razlika je samo v tem, da bo v prvem primeru sliko sestavljal po en originalni pixel, kateremu bo sledila povorka štirih matematično določenih (izmišljenih) in tako čez vso sliko, pri digitalnem zoomu pa bo originalni pixel samo vsak šestnajsti, vse vmes pa matematika !

Tole je bil poenostavljen prikaz za lažje razumevanje. V resnici je nekoliko bolj komplicirano, vendar je tale razlaga dovolj točna za razumevanje bistva. Se pravi – če želiš kvalitetne povečane slike, se čim bolj izogibaj digitalnega zooma, ker močno pokvari resolucijo slike (za 4x).

No BodyB, pa nas menda ja ne boš zdaj ti učila?! 😉
No, kar se tiče zamude pri slikanju. Sklepam, da fotografiraš tako, da samo enkrat močno pritisneš na sprožilec. To je največja napaka, saj mora aparat najprej izostriti predmet, na katerega meriš in šele nato zapiše posnetek.
Pravilno pa ses lika tako, da najprej nameriš sredino aparata na objekt (psa), ki ga želiš slikati in pritisneš sprožilec samo nekje do polovice in ga tam kako držiš, dokler aparat ne izostri slike (lahko slišiš brnenje motorčka, ko le ta utihne je ostrina nastavljena). Zdaj še samo premakneš aparat, če želiš nastaviti drugačno kompozicijo, da pes ne bo točno na sredi slike – ni pa obvezno (PAZI!, še vedno držiš sprožilec do polovice) in nato ko imaš vse nastavljeno pritisneš sprožilec do konca. Vse to traja morda 2-3 sekunde ko se enkrat navadiš. Ampak glavno je,da ti najprej nastaviš ostrino objekta, potem pa samo (s prstom na polovici sprožilca) čakaš na pravi trenutek. Še vedno bo posnetek z malo zamude, ampak veliko manj. Poskusi in poročaj.

Do zakasnitve pri slikanju pride v 99% primerih zaradi vključenega autofokusa. Če fotoaparat omogoča izključi avtofokus, objekt izostri ročno, pritisneš slikaj in slikica bo v trenutku nastala. Problem je toliko večji pri nekoliko slabših fotoaparatih, ki nimajo tako dodelane “logike” ostrenja ali v slabših svetlobnih pogojih kot tudi v zabrisanih ali premikajočih se kadrih.

Pa še ena stvar, je za pogledat v navodilih: pri mojemu Canonu pride prednastavljen aparat na zakasnitev zaradi premika roke (vgrajena je logika, da če pritisneš na sprožilec, nehote premakneš fotoaparat, zato so malce zamaknili čas prožitve).
Jaz sem to izklopil, pa je tudi malo bolje. Še pred tem pa sem sam prišel skoraj do vsega, kar so ostali pisali zgoraj.

Pri meni tudi piše v navodilih: poizkušajte čimveč in naučili se boste! (tako nekako). Ker te ne stane nič, navodila in foto v roke pa na slikanje…

zELO DOBRO SI TOLE OPISAL … DOBR BI BLO DE OBJAVIŠ KOT TOPIC ENEGA POSTA NPR DIG. ZOM VIA OPTIČNI :))

Roman, sicer cenim tvoja sporočila, ker ima vsako od njih svojo težo, ampak tule si ga pa zabiksal.

Se mi zdi, da si nekoliko površno prebral moj tekst.
Moj namen je bil izključno dopovedati, v čem je razlika med digitalnim in optičnim zoomom in za razumevanje bistva sem navedel hipotetični primer. Zato sem tudi začel z besedami: “Poglej poenostavljen primer …………” in ga zaključil z: “Tole je bil poenostavljen prikaz za lažje razumevanje …….” Tudi skozi ves tekst se zato ponavljajo besede “recimo”, ” bi bila” in podobne. Kljub tem poenostavitvam pa nikjer nisem navedel napačnih trditev. Vse napisano je res, ampak narejeno na hipotetičnem primeru. Ljudje, ki v nečem niso strokovnjaki, najlaže zadevo razumejo na poenostavljenem primeru. Saj je tudi v Bibliji božja beseda podana skozi nešteto primerov (prilik), ne pa skozi suhoparno filozofsko nakladanje, kaj ne? :)))

Okoli dpi-jev pa se ne morem čisto strinjati s tabo. Imaš popolnoma prav, da je 300 dpi popolnoma zadosti in preveč za fotko, saj ima tudi običajna fotografija na fotografskem papirju ekvivalent resolucije okoli 300 dpi. Ampak v tem grmu pa tiči zajec. Nima 300 dpi, ampak ima ekvivalentno resolucijo 300 dpi. To pomeni, da je sposobnost razčlenjevanja detajlov podobna, kot bi jo dal od sebe 300 dpi tiskalnik. Ampak ta ista fotografija ima v resnici kar nekaj tisoč dpi-jev, saj je sestavljena iz mikroskopsko majčkenih delcev barvil, ki so razpršeni in pomešani na papirju. Zato ne dajejo ostrih, nenaravnih prehodov med barvami, še posebno v svetlih delih slike (recimo slika obraza), ampak po celotni površini dajejo uniformno mehko obarvanost brez barvnih lukenj. Zato vsi tiskalniki v osnovnem, tekstovnem modu delajo na relativno nizkih resolucijah (ponavadi 600 dpi), ko pa vstaviš v tiskalnik foto papir, se resolucija tiskanja avtomatsko dvigne na najvišjo možno, ki jo tiskalnik ima, brez možnosti, da jo ti zmanjšaš. To je danes običajno okoli 4800 ali tudi že več dpi-jev. Edino na tak način lahko dobiš polno, mehko sliko, podobno fotografiji. Ker pa je izris pikic kompleksna matematična operacija je idealno, če ima predloga za tiskanje podobno resolucijo kot tiskalniška glava . Če imaš torej predlogo z 200 dpi (kar praviš da bi bilo načeloma še sprejemljivo), bo tiskalnik v foto načinu prevzel vlogo povečevanja PhotoShopa in si za vsako originalno piko izmislil še raztresen in preračunan skupek 24 svojih pik (4800 dpi). Pa smo spet tam… pri digitalnem zoomu. Pri 4800 dpi predlogi pa bi že posnete pike brez vseh vmešavanj in deformacij prenesel direktno na papir- teoretični ideal. Oziroma ne ideal… v tiskarstvu tako ali tako že uporabljajo bobenske skenerje negativov z tipično okoli 12000 dpi – kar znaša za eno digitalno predlogo okoli 180 milijonov pixlov, kar je kar precej več od 4 milijonov, o katerih govorimo mi, kaj ne? :)))

In vse našteto je krivo, da proizvajalci fotoaparatov (in tiskalnikov) drvijo v vse višje resolucije. Ko jim bo uspelo doseči na predlogi (posnetku) 17 milijonov pixlov, kar je sicer resolucija čisto običajnega negativa (filma), pa si bodo lahko za nekaj časa oddahnili, saj bodo višje resolucije potrebovali res samo še redki profesionalci, ostali pa bomo končno lahko spet začeli uživati v resoluciji, kakršno smo sicer poznali že zadnjih 30 let.

Torej – bog požegnaj čim več milijonov pixlov in čim manj digitalnih zoomov – v katerikoli obliki že :))))

Saj sem vedel, da si poznavalec. 🙂

Ampak dejstvo pa je tudi, da profesionalni osvetljevalniki v fotostudiih ne presegajo 400dpi izhodne ločljivosti, kar po mojem zelo zgovorno govori o potrebi po nekajtisoč dpijih pri domačih tiskalnikih. Ne vem, no, če tisti tisoči točk res kaj doprinesejo k kakovosti slike. Kakorkoli…

Ločljivost bobenskih skenerjev pa je tako velika zato, ker se za tisk iz predlog negativov zmeraj uporabljajo (velike) povečave. Npr. če je velikost predloge 24x36mm, ločljivost skeniranja 12000dpi, želena izhodna ločljivost 300dpi, torej gremo lahko do 40-kratne povečave, to je 96x144cm. Pa saj, komu to razlagam… 🙂

LP