Ta Facebook je vražji!!!

Pravkar me je našel en fant, ki sem ga poznala pred 16 leti. Čvekala sva tri ure. Noro, kako majhen je kar naenkrat svet. Še ve kakšne takšne izkušnje?

Spoznala sva se v tujini in si nisem niti pod razno predstavljala, da bova imela še kdaj stike.

In kaj zdej?

A sta seksala tud?

Šurde. Imela sva vročo aferico tam nekje pri mojih dvajsetih.

Hehe, koga to briga, temo pa odpre. Tebe očitno.

Jaz sem na facebooku našla tipa, ki sem ga spoznala na maturantskem izletu 🙂 Ja, pa eno srednješolsko ljubezen iz tujine tudi! Nismo se sicer zaklepetali, je pa lepo biti spet v stiku.

Kok lepo je, ko si ljudje domišljate… marsikaj!

Tudi jaz sem poiskala nekoga, ki mi je grel srce na enih prekrasnih počitnicah daaaaaaaaaaaaaaaaavno, daaaaaaaaaaaaaaavnoooooo nazaj:)

Prelep občutek, ko se s človekom ne slišiš 20 let (razen tistih prvih nekaj pisem – ja takrat so bila pisma, ne sms-ji, maili) in ti napiše, da si mu ostala v lepem spominu…;) najsi…

jaz sem ravno zato svoj profil skenslala. nočem, da me kdo najde in moti moj mir.

kar je bilo je bilo.

Kako zdravo in pametno in vražje je šele viseti 3 ure za računalnikom, super ti gre, bravo! pa ti itak visiš verjetno še več tam, življenje zunaj tebe pa hiti mimo, čakam, da pogruntajo še virtualne pogrebe.

no no, kaj ste žleht, jaz pa verjamem, da ji je dobro delo:) A ste nevoščljive?

Prava se oglaša:) Za posrat:)))))))

No, te tri ure so minile, kot bi rekel keks. In sigurno niso zadnje, ki jih bom prebila v pogovoru z njim. Že takrat sva se poštekala in sva bila en teden nerazdružljiva. Sva zelo na isti na valovni dolžini. Je bil pa pogovor zelo nedolžen. Malo obujanja spominov, malo aktualnih zadev, izmenjave slik … Jaz imam navsezadnje družino, on je samski. Prijetno in zelo zabavno. Če so spomini lepi, ni boljšega kot se malo potopit vanje.
Življenje zunaj hiti mimo? A ni to isto življenje? Saj na drugi strani je živa oseba, ki sem jo nekoč poznala in s katero imava nekaj skupnega. Zaradi interneta mi je samo malo bližje. Ne rečem, če bi zabila tri ure zaradi virtualnega neznanca, ki je lahko v reali kdorkoli.
Sem vesela, da sva se našla in da bova ostala v stikih. In kot je napisala še ena takšna, res je prijetno, ko ti nekdo po 16 letih reče, da se še spomni nate in celih pogovorov, ki sva jih takrat imela.

Saj se ti ni treba opravičevati. Pač nekatere tu so samo prestrašene in posesivne, če ni slučajno njihov partner s katerimi se pogovarjamo in smo ga srale pač 10 let nazaj ali pet in smo se našli spet in obujamo spomine:-).

Jaz sem pa tako našla svojo bivšo sošolko in drago prijateljico, ki se je izselila iz Slovenije. Ravno zadnjič sva se v živo srečali in se naklepetali kot v starih časih.
Torej jaz pravim: bravo Facebook! 🙂

oooooooooooooo ku fino…jaz tud iščem enga pa ga kr ni na Fb matr…

Kako koristno je šele to, da visiš na MONu in oprezaš na ljudi, samo da jih lahko popljuvaš. Tvoje življenje je nenadoma postalo smiselno.

Lepo. Te kar vidim, kako si vesela:))
Jaz nisem našla nobenega posebnega človeka. Pa tudi mene ni še nihče našel.
:))

Tudi sama sem našla kar nekaj ljudi, s katerimi drugače iz takih ali drugačnih razlogov nimam stika in vsakič, ko najdem koga, ki mi je bil nekoč blizu se počutim podobno kot ti:).

Sama za razliko od tistih, ki pravijo kako bedno je živeti v virtuali menim, da življenje (le) zaradi tega ne bo šlo mimo.

Vsak po svoje. Komur ne paše, svojega profila pač ne da na splet.

Zame je virtuala MON, FC pa ne. OK, komuniciraš preko neta, ampak osebe so znane, pod znanimi imeni in priimki. Točno veš s kom gopvoriš. Ni sprenevedanja.

Točno tako. Virtuala je, kadar komuniciraš z imaginarno osebo, ko si odvisen od tega, kako se predstavlja, ne pa, ko gre za osebo, ki jo poznaš. To pa ni več virtuala.