Preizkušanje programske opreme

Kje bi lahko dobil informacije o tem, da bi lahko naredil en kratek opis z ugotovitvami, kako podjetja dejansko preizkušajo v Sloveniji?

Npr. nekaj takega kot je zapisano spodaj
——————–
Po kratki analizi smo ugotovili, da velika večina slovenskih majhnih in srednje velikih podjetij v slovenskem prostoru nima posebne ekipe za preizkušanje. Programsko opremo zatorej ne preizkušajo sistematično, ampak zgolj na nivoju enot…

Ugotovitev bo mogoče tudi, da specifikacij in načrtov nikoli ne preizkušajo.

Teh opisov bi potreboval cca. 5 – 6 strani.

Hvala za odgovor.

Tega ti pa nobeno podjetje pri zdravi pameti ne bo napisalo (dalo).
po mojem je idealno zate, da se obrneš na kakšna podjetja, ki delajo
revizijo informacijskih sistemov (npr. KPMG), ali kaj podobnega.
Sicer si pa v knjižnici izposodi kakšno knjigo – npr. Varnostna politika
noter piše med drugim tudi o tem (standardi) :))

lp

O čem sploh pišeš – o preiskušanju programske opreme iz lastnega razvoja ali o preiskušanju PO razvite od zunanjih sodelavcev?

O kateri veji industrije govorimo – vse povprek ali kako določeno? Ker določene veje imajo zakonsko regulativo na tem področju (predvsem finančne institucije), ter določen periodičen nadzor zunajih institucij nad področjem informacijskih tehnologij. Zdaj, koliko so nadzorniki usposobljeni za ta področja je pa druga zgodba (dogaja se da največjo pozornost namenjajo recimo fizični varnosti infrastrukture za infromacijsko tehnologijo).

Stanje pri preiskušanju programske opreme iz lastnega razvoja je nekoliko boljše, čeprav še deleč ne dosega neke dobre prakse, ki jo priporočajo standardi (recimo načrt testiranja s pripravljenimi vzorci – to je bolj izjema kot pravilo).
Stanje pri testiranju programske opreme iz razvoja zunajih sodelavcev je katastrofalno, saj vsi želijo prenesti stroške testiranja na stranke. Pogosto se dogaja, da je produkcijsko okolje stranke kar testni poligon outsourcerjev. Podjetja uporabljajo neprevzeto (ni formalnega zapisnika o prevzemu) programsko opremo mesece, celo leta v produkciji, dobavitelji pa cel čas veselo odpravljajo napake, delajo dodelave, ki so bile že dogovorjene, … (in veselo mastno kasirajo) in tu gre za celotne poslovne rešitve zelo zvenečih blagovnih znamk.
So pa tudi svetle izjeme seveda.

Dobro prakso preiskušanja najpogosteje najdeš v kakih knjigah, ki opisujejo modele razvoja programske opreme. Tam je navadno celo poglavje namenjeno fazi testiranja in preiskušanja.

Toliko na kratko, konkretnih informacij po mojem ne boš dobil nikjer.

LP

Sicer je stanje morda res tako, kot si ga opisal, vendar še zdaleč outsourcerji niso glavni krivec za to.

Pri outsourcingu sta 2 stvari, ki jih pozabljaš…

1. Podjetja se odločajo za zunanje izvajalce v zelo kompleksnih primeih, ko se jim lastni razvoj SW ne izplača, ali pa zanj celo nimajo znanja in kadrov. Razvijalec v svojem okolju nikakor ne more postaviti okolja, ki je identičen naročnikovem kompleksnem okolju. Razvijalec sicer lahko do neke mere simulira naročnikovo okolje, vendar pa so to ponavadi le kontrolirani približki dejanskega stanja. Naročniki imajo redko (zadnje čase se to malo izboljšuje) postavljeno primerno testno okolje (če ga imajo je še slabši od tiste latne simulacije), zato v mnogih primerih ne preostane drugega, kot test aplikacije v produkcijskem okolju (s čim manj “živimi” podatki).

2. Razvijalec z največjim smislom za traparije ne more predvideti vseh možnih traparij, ki jih bo počel juzer. Outsourcing izvajajo tudi podjetja, ki zaradi svoje majhnosti nimajo posebnih oddelkov za testiranje in v takih primerih ponavadi velja razvijalec=tester. Ker razvijalec pozna “logiko” programa, ponavadi ne bo nikoli počel takih traparij, kot jih juzerji. Tako je zopet najbolj učinkovit test ta, da pred ekran posadiš juzerja in gledaš kaj počne.

Tako da za tako stanje sta ponavadi krivi obe strani. Če pa naročnik pusti, da mu razvojnik 3x računa isto stvar, si je pa čisto sam kriv 🙂

hmmm, nisem misli začet vojne na to temo, niti se ne nameravma spustit v filozofiranje o outsorcerjih. Pri svojem delu pač vidim marsikaj in povzetek tega sem zapisal v prejšnjem postu, nekaj je pa še tu spodaj.

Podjetja se pač odločajo za outsourcing v glavnem zato, ker nimajo lastnih kadrov, ponavadi pa sploh pojma nimajo kaj točno bi radi (zahteve so prav smešne, oz. jih praktično ni, da ne govorim kako zgledajo pogodbe o razvoju, kejr se napiše samo cena, pa mogoče še rok). No, konec koncev to pri klasičnih računovodsko-poslovnih aplikacijiah niti ni tak problem. Tam so zadeve v glavnem določene z zakonodajo in standardi.

Glede testnega okolja … nisem ciljal na neke zelo napredene in kompleksne sisteme, ker takih pri nas ni veliko. V kompleksnih okoljih ponavadi tudi ni problema glede testiranja, ker so skrbniki sistemov dovolj ozaveščeni, da vedno da ni heca in da je pred produkcijo treba prograsmko opremo dodobra preiskusit. Na tak ali drugačen način si pridobijo zadostna zagotovila preko testiranja, da programska oprema deluje v skladu z dogovori.
Druga zgodba so razni računovodsko-poslovni sistemi (npr. Navison, Pantheon, pa še kup ostalih) v recimo srednje velikih in velikih podjetjih, kjer vidiš svašta. Dokaj pogosto kak veleumni razvijalec/dealer v aplikacijo vgradi svoje pogruntavščine (v dobri veri seveda), ki onemogočajo evidentiranje poslovnih dogodkov v skladu s standardi. Da ne govorim kaki posegi sledijo, ko se dokončno ugotovi, da je zajeb.l na celi črti. Testiranje se izvaja skoraj praviloma kar direkt v produkcijskem okolju na živih podatkih, programska oprema pa ni nikoli popolnoma funkcionalna.

Tisto, da si je nekdo sam kriv, če mu storitev zaračunaš 3x, … to dolgoročno vodi v en zelo čuden odnos med stranko in izvjalcem, ki se ponavadi ne konča dobro.

Ključni vzrok za tako stanje je po mojem ta, da se pri nas se vodstva mnogih podjetij še ne zavedajo, da je gradnja poslovnih informacijskih sistemov proces, ki zahteva inženirski pristop, v grobem je zadeva zelo podobna gradnji objektov (recimo glede posameznih faz: zahteve, test izvedljivosti, načrt, izvedba, testiranje, prevzem). Vodstva se le redko zavedajo, da če nimjo lastnih kadrov (in večinoma jih nimajo, zato neozaveščeno vodstvo za vodjo pomembnega IT projekta postavi kakega nooba, ki nima pojma in zadevi sploh ni dorasel), ki so sposobni komunikacije in nadzora nad zunanjimi sodelavci, jih je pač treba najet in plačat (podobno kot nadzornega pri gradnji objektov).

LP

Tudi jaz pri svojem delu pač vidim marsikaj, ampak očitno z druge strani “bojišča”. In zakaj naj bi to bila vojna, saj menda pa še kdo lahko napiše svoje mnenje???

hmmm moje delo me ne postavlja na nobeno stran “bojišča”, ne na stran naročnika in ne na stran dobavitelja (outsourcerja). Pač glede na tvoj odgovor na moj prvi post (pojasnjevanje stališča outsourcerjev) sem zato zapisal besedo “vojna”, ki mogoče ni najbolj primerna. Nimam namena, da se to zdaj razvije v en ping-pong postov, kdo je boljši/slabši outsourceji ali naročniki, ki ne vedo kaj bi radi.
Tako za informacijo, v prvem postu nisem nikjer pisal, da so za vse krivi outsourcerji – glavnega krivca (po mojem mnenju) sem napisal v zadnjem odstavku v mojem drugem postu.
Prav tako je moje osebno mnenje, da je neetično in neposlovno, da nekoga, ki nima pojma o zadevi “vlečeš za nos”, mu lažeš in mastno kasiraš za nič oz. zelo malo, stranko pa držiš v prepričanju, da še dobro da imamo outsourcerja, če ne bi bilo njih, itak ne bi nič delalo. Ne vem kaj bi ljudje rekli, če bi jim mehaniki po tem sistemu popravljali avtomobile … samo tam imaš vsaj možnost izbire, greš k drugemu, v IT pa so zadeve bistveno bolj zapletene pri prehodu k novemu dobavitelju.
Trdim pa tudi, da niso vsi outsourcerji taki, pravzaprav so nekateri zelo zelo korektni – pravo nasprotje zgoraj opisane situacije.