kdo vse so širša družina, ki prispeva denarno?
Mi je že prav fascinantno, ko berem, koliko ljudem pomaga do stanovanja “širša” družina. Kateri sorodniki so to? Ok, starši že, kaj pa potem, tete, bratranci, stare mame, al kdo? In kolk ste na ta način dobili? In ali so sami ponudili ali ste jih mogli prosit?
Midva se namreč lahko pod nos obriševa za tako pomoč – tako vsaj kaže. Pri najinih družinah nihče ne pomisli, da bi nama denarno pomagal (čeprav bi lahko), prosit nama je pa zoprno, ker tu “štejejo” le kaki konkretni zneski… tisoč evrov pri nakupu stanovanja pač ni veliko…
torej, kdo vse je sodeloval pri vašem nakupu stanovanja. In ja, je to vplivalo kaj na vaše odnose naprej?
ajda
Meni je mama bila samo kot porok.
Težko verjamem, da bodo kar sami od sebe hoteli skočiti zraven, da ti finančno pomagajo pri nakupu stanovanja. Tako, da bo vseeno potrebno vprašati, če lahko pomagajo. Obstaja star pregovor kdor jezika špara kruha strada…
Odločili se bodo pa sami ali želijo s tem kaj imeti ali ne. Kakšno finančno pomoč pa rabiš, da ti financirajo brez vračila ali samo posodijo?
Pri takih zadevah so vedno težave, ker se vse začne z denarjem in vse se konča z denarjem v večini primerov zaradi neupoštevanja dogovora o vračanju.
mah saj v tem je problem. ker gre za veliko denarja.
in moj pogled je tak, da če bi jaz videla svojega otroka (tudi vnuka, kaj dlje ne vem, če bi šla) v stiski, ko gre za nakup stanovanja, pa recimo, da bi si lahko privoščila npr. plačevanje nekega kredita (recimo vsaj 10000 eur), da ta pomoč sploh ima smisel, bi to gotovo storila. ampak ne bi pričakovala, da otrok pride do mene in me prosi za to, ampak bi mu sama ponudila, potem pa naj se odloči ali ta denat potrebuje/želi sprejeti ali ne.
ne vem no, saj vsi vemo, kako je kupovati stanovanje danes. kak strošek je to, kako se zakreditiramo za 30 let naprej in to pomožnosti za obe plači, da sploh prideš do tistega zneska, ki ti omogoča nakup stonovanja, da ne govorim o hiši, ki si jo danes lahko privoščiš le še, če greš živet ob kolpo nekam ali pa v prekmurje. in tut vsi vemo, ali bi vsaj morali vedeti, kaj tak 30-letni kredit pomeni za nadaljnje življenje (njegovo kvaliteto…), če ti po odplačilu vsakomesečnega kredita ostane le nekaj sto evrov na računu za hrano, obleko, itd… zdaj razumem ljudi, ki si še počitnice težko privoščijo. amapak verjetno to lahko razumemo res samo tisti, ki smo povsem sami v reševanju stanovanjskega problema. ob tem pa mi sploh ni jasno, kaj delajo tisti, ki imajo “le” SŠ izobrazbo in temu prilegajočo plačo. mi z UN imamo vsaj kake šanse za kak konkreten kredit…
in ja, me je zanimalo, ali so vam sami ponudili ali ste mogli prosit. ker za prosit nama pa ni. če nekdo sam ne vidi ali pa noče videti stisko svojega otroka, mu jo pa tudi ne bom še dodatno pred nos nosila… tolk ponosa pa se mi zdi, moraš imeti… ali pač ne? kaj jaz vem.
Smo imeli srečo, ponudili so nam sami. Moji 50.000
(so prodali vse delnice, za katere so pred leti vzeli kredit, da so jih lahko toliko kupili), moževi pa 30.000 – so varčevali za veliko poroko, ki je potem ni bilo in za stanovanje 30.000
Seveda smo z veseljem sprejeli, da imamo sedaj končno lahko svoj dom.
V nasprotnem primeru, bi vsi štirje mogli živeti v garsonjeri.
Glede odnosa pa-se trudim imeti istega kot prej, mi je pa vsakič, ko jim hočem kaj nasprotovati, nerodno.
Saj ni cudno, da so cene kaksne so, ce pa je svaka susa pripravljena zakreditirati sirso familijo, da bi si vendarle kupili lastni pajzl od garsonjere, LOL.
No, saj salim se. V tem je sicer nekaj resnice, ampak saj vas razumem.
PS: Tudi sam nikoli nisem imel nobene pomoci; niti od partnerja. To je sele zurka…
Zato pa si uspešen Massimo. Tudi sam sem bil vedno od samega sebe odvisen; na ta način si prisiljen razmišljat in se borit. Ne bi zamenjal za razvajenca, ki so mu vse drugi servirali.[/quote]
Se strinjam s tem razmišljanjem, jaz ko sem šel po srednji šoli od doma iz podeželja v Ljubljano nisem imel ničesar, prvih nekaj let sem preživel tako, da sem si na drevesu zgradil leseno hišico in tam prespal in na ta način nekaj prihranil, da sem lahko pričel delati na svoje.
In v takšnem položaju si se prisiljen marsičesa naučiti.
lp
Cao, Ajda
Meni se zdi, da si postavila zelo zanimivo vprasanje. V zivljenju sem imela mogoce nekaj srece in sem si kupila stanovanje sama, v Ljubljani, kredita nimam. Ogromno sem delala kot s.p. Se pa trenutno v situaciji, podobni tvoji nahaja sestra.
Meni je npr. oce pomagal z 25.000 evri, ko sem jih res potrebovala. Skupaj sva bila na banki, ko sem hotela vzeti kredit, nakar je sam rekel, da je potrebno malo razmisliti kako, za koliko bi se bilo smiselno zakreditirati. Za visino sva se potem vseeno “pogajala”.
Sestra zal nima niti najmanjse moznosti, da bi si sama kupila stanovanje. Ni govora. Ne sama, ne s partnerjem. Moj oce, ki bi ji brez tezav lahko stanovanje kupil (tudi sama se povsem strinjam s tvojim razmisljanjem glede odnosa do svojih otrok) bolj slabo slisi glede pomoci, ki jo sestra potrebuje.
Skratka … Dejstvo je, da ce ne bo sestra odkrito prosila za pomoc, prav tako vidva, sami od sebe ne bodo dali nic.
pri tem mi samo to ni jasno, kako nekoga prosiš za toliko denarja… saj ne moreš pri enem nedeljskem kosilu kar rečt: “kaj če bi vidva meni nekaj prispevala k stanovanju? recimo 20.000 eur”. ker saj že tudi 10.000 eur ni tako malo – manj pa pri nakupu stanovanja itak po moje ne šteje. in ko veš, da se bo verjetno ta oseba morala odpovedati nečemu (npr. novemu avtu, novi garaži, novi kuhunji, novi ograji, zimskim počitnicam, itd. – pač stvari, pa čeprav morda za nas nepomembni, ki njej/njima veliko pomeni), da pomaga tebi. in to ob še zavedanju, da ti ta oseba tega denarja ni ponudila sama, pač pa si jo moral prosit. ne vem, jaz bi se do konca življenja počutila “dolžno”… na nek način. pa tudi ne vem, kako prav je, da pravzaprav obremenimo nekoga s tem zneskom, ki ga očitno ne želi dati od sebe sam od sebe, ne da bi se ta potem počutil krivo, če nam ne pomaga (npr. da je to starš).
ah, ne vem. verjetno, če si oseba, da to narediš, potem narediš. če ne, pa ti ostane, da se znajdeš sam.
bomo že.
S tem je po mojem podobno, kot financiranje ohceti. Nekaterim staršem je logično, da plačajo oni, drugje je vse to na mladoporočencih. Npr. pri nas doma so šparali za poroko, ker pa te po najini odloćitvi (še) ni načrtovane, imam pa družino, sem vesela, da so tisti denar namenili našim boljšim bivalnim pogojem.
SIcer pa sem sama tip, ki za denar ne bi prosila sama od sebe. Toliko me doma poznajo, zato sem jim hvaležna, da so se ponudili sami.
Ce niste sposobni ziveti financno samostojno,ne pricakujte denarja od starsev! Naj si starsi shranijo svoj denar za penzijo!
In ce si niste sposobni placat sami svojo ohcet, potem se ne porocajte in pricakujte, da vam bodo starsi placali festo.
Vi ste se mladi, pa zakaj vam je treba takoj zdaj in takoj vse?
Forum je zaprt za komentiranje.