spoštovani/spoštovana
Se strinjam z Gospo, jaz bi edino raje pisala in to navadno tudi počnem: brez gospa, torej spoštovana Cvetka Pavlin, posebno ko poznamo celotno ime, je “gospa” popolnoma odveč. Bolj tečno je, ko ne vemo imena, takrat je treba nekaj dodati k priimku, torej gospa Pavlin. Paziti je le treba, da ne bo prišla ven kaka spoštovana gospa Pavlinova. 🙂
Pred dolgimi leti smo se učili, da je narobe Cvetka Pavlinova, lahko pa rečeš gospa Pavlinova. Torej je od tega, ali je zraven ime ali ne, odvisno, če lahko priimek podaljšaš. Na žalost slišimo na TV dostikrat napačno imenovanje žensk. Mila Kačičeva sem slišala večkrat kot Mila Kačič.
Da ne govorim o polovičnem vikanju, ste bila… brrrrrrrrrr! Ampak zdaj že smetim temo.
Glede osnovnega vprašanja pa je tudi možnost zapisa spoštovana gospa, brez imen. Ne vem, kako sploh lahko pride kdo na idejo, da bi rekel spoštovani gospa.
To je bil stari način izražanja, mislim, da je bil nekakšen izraz spoštovanja. Kolikor se spomnim, je kar nekaj takih primerov znanih iz krogov gledaliških igralk, mogoče od tod tudi Mila Kačičeva, verjetno se spomniš tudi Duše Počkajeve ipd.
Hja, to je ena izmed značilnosti pogovornega jezika. Tudi meni ne sede ravno najbolj – niti v najbolj sproščenem pogovoru, se strinjam. Včasih imam občutek, kot da deluje kot nekakšno pomanjkanje spoštovanja oz. je posledica le-tega. Ne nujno seveda, to je res samo moj subjektivni občutek.
Ko sem se to učila, je bila Duša Počkajeva še mlada. In že takrat je bilo to napačno, razen če se piše Počkajeva. Priimek lahko ima v osnovi svojilno obliko in potem je vse skupaj nejasno. Nekdo se lahko piše Pavlinov, nekdo pa Pavlin. Lermontov, Lermont. Kdo je potem gospa Lermontova? Samo žena prvega. Kot pravi Filip: zakaj le?
Igralki je bilo ime Duša Počkaj. Spomnim pa se, da so kar nekaj imen “preoblikovali” v svojilna imena. Nimam pojma, zakaj. Izraz spoštovanja? Hmmm, ne vem. Moja generacija ne govori več v taki svojilnosti, tako da je meni to čisto tuje. Vem pa, da je bila svoje čase tudi dvorana v CD-ju tako imenovana: dvorana Duše Počkajeve.
No, kakorkoli, dandanes te svojilnosti ne uporabljamo več oz. naj je ne bi.
Kar je seved popolnoma skregano s praktičnostjo. Svojino ste si pač izmislile ženske, da lahko “ropotate”. Govoril sem s Počkaj????? al’ kako?[/quote][/quote]
Ma ne, govora je o primerih kot npr. Duša Počkajeva. Ta svojilnost se danes ne uporablja več.
Itak, da še vedno rečemo: Govoril sem s Počkajevo, še bolje, Govoril sem z Dušo Počkaj. Če pa ne veš imena, pa: Govoril sem z gospo Počkaj. Tu pride spet tista neprimerna svojilnost: Govoril sem z gospo Počkajevo.
Ma ne, govora je o primerih kot npr. Duša Počkajeva. Te svojilnosti se danes ne uporablja več.
Itak, da še vedno rečemo: Govoril sem s Počkajevo, še bolje, Govoril sem z Dušo Počkaj. Če pa ne veš imena, pa: Govoril sem z gospo Počkaj. Tu pride spet tista neprimerna svojilnost: Govoril sem z gospo Počkajevo.[/quote][/quote]
Ah, spet sem bila prehitra. Preden se usuje plaz – sem že popravila rodilnik. 🙂
Ni blema:-)
Hotel sem samo, ne vem katerič, pudariti, da ve to svojilnost jemljete preveč čustveno. Prepričan sem, da moški ob oporabi priimka žene v svojilni obliki ne pomislimo, da je ona naša last. Jaz to razumem kot prilagoditev priimka v žensko obliko. Saj navsezadnje si ja ven in ven prizadevate spraviti vse mogoče in nemogoče samostalnike v žensko obliko. A glej ga zlomka; pri priimku pa ni v redu.
Kako se predstaviš po telefonu? Počakj tu? Verjtno: Počkajeva tu – in gotovo ne misliš na svojega Počakaja.
ah, “ah” ti si pa res kronan
seveda ženske ne rečemo po telefonu (če uporabim tvoj način) “Počkajeva tu”. Če kličemo prijatelja, rečemo “Duša tu”, če kličemo neznano ali uradno osebo, rečemo “Duša Počkaj tu”
Oz. da smo natančni, jaz rečem “Pozdravljeni, Mina Kubale pri telefonu” Mi niti slučajno ne pade na pamet, da bi se predstavila drugače. Katera o sebi govori drugače si takoj mislim, da res ne zna osnovne slovnice, ali da je Čehinja/Slovakinja.
Da pa uporabiš samo priimek gospe (kot praviš “Govoril sem s Počkaj”) brez predpone v smislu gospa, profesorica itd. je pa itak nekulturno. Če hočeš biti neformalen pa menda je uporabljaš osebno ime!
Kakšne neumnosti. 1. Spoštovan gospod je nedoločna oblika in nepravilna – pravilno je spoštovani gospod 2. Spoštovana Cvetka Pavlin – neprimerno in nevljudno v katerem koli jeziku – pravilno je Spoštovana gospa ali gospodična Cvetka Pavlin 3. V imenu spoštovanja osebe se praviloma ne naziva po imenu, ampak po priimku – razen če slednjega ni mogoče razbrati oziroma razločevati 4. Če želimo biti še bolj vljudni, lahko uporabimo onikanje – torej Spoštovani gospa ali gospodična Pavlin