Glede na nivo, ki ga je King sposoben doseči, je tole prejkone razočaranje. Tako slog zgodbe, gradnja suspenza in opis likov ter dogodkov kot tudi osnovna vsebina močno spominjajo na roman Terryja Nationa Preživeli. Skupinica posameznikov v boju za preživetje tava po apokaliptični Ameriki.

Hkrati delo spominja na film Noč živih mrtvecev (ta je v romanu celo omenjen, omenjen pa je tudi film Zora živih mrtvecev, ki ga ne poznam, zato o še eni podobnosti ne morem soditi). Z mojega stališča (ne prenesem filmov tipa Krik ali Petek 13.) je zgodba hudo krvava in če bo po njej posnet film, bodo prizori v njem prav gnusni (ne pa srhljivi, vsaj ne na tisti »nadnaravni« način, ki je sicer – po mojem mnenju – glavna odlika Kingovih del). Si pa kar nekako predstavljam, kdo bi koga upodobil. Clay = Ben Affleck, Tom = Tom Hanks, Razcapanec = Samuel L. Jackson. 🙂

Poleg tega najdemo v Mobiju tip lika, ki ga poznamo že iz Carrie in Mist, torej versko fanatičarko (seveda pod novim imenom), pa tudi lik, ki ga poznamo že iz Langolierjev, Aparata, Pridnega učenca, tj. bister, rahlo konzervativen, čeprav seveda “ažuren” najstnik. In seveda je glavni junak zgodbe (kot v mnogih Kingovih delih) neke vrste pisatelj, pravzaprav »stripatelj« :). Pa še to: spet se ponovi podoba zob, ki so tako ravni, da ne morejo biti drugega kakor proteza/naročeni po pošti ipd. This one is really getting old, Steve.

Roman seveda vleče. Tudi like nam King dovolj priljubi, da vsaj malo trepetamo zanje. Toda v primerjavi z njegovim siceršnjim slogom, kjer so liki globoko zakoreninjeni in opisani dovolj natančno, da ne le da si jih nekako predstavljamo, temveč se nam zdi, da jih celo poznamo (npr. Pop Merril v Aparatu, Jud Crandall v Mačjem pokopališču, Mort Rainey in John Shooter v Skrivnem oknu, skrivnem vrtu, da o Arnieju Cunninghamu iz Christine ali Michaelu Noonanu iz Vreče kosti sploh ne govorim!), so liki v Mobiju zelo bledi, mlahavi, brez trdnega ogrodja in prepričljivega ozadja. Celoten roman je s tega stališča bolj podoben scenariju kot literarni predlogi. Torej, veliko je »akcije« in dialogov. Malo ali nič pa je tistih čarobnih koščkov, ki jih zna King sicer tako umestno nametati v zgodbo in ki na koncu tako pomenljivo sedejo vsak na svoje mesto, da nam celotno delo prikažejo v dodatni, nemara povsem drugačni luči.

K.

P. s. O katastrofalnem prevodu in lekturi, ki si ne zasluži tega imena, pa drugič. Verjamem, da je del razočaranja nad romanom povzročilo to, da sem ob branju prav spotikala čez slovnico, skladnjo, pravopis, izrazje, besedni red itd.

Uf, že tako me trenutno ni mikal, tako da gre ta teden z nočne omarice nazaj v knjižnico. Imam pa v angleškem jeziku kupljen Skeleton Key, tako da bom verjetno raje to prebrala.

Gotovo misliš Skeleton Crew. No, v tej zbirki je kar nekaj odličnih zgodb, nekaj dobrih, nekaj pa jih je tudi kar bornih.
Za dober okus priporočam, da najprej prebereš:
– The Mist
– The Monkey
– Mrs Todd’s Shortcut
– Nona
– Uncle Otto’s Truck
– Gramma
– The Ballad of the Flexible Bullet

K.

Macje pokopalisce, Cujo in Mobi so njegove najboljse knjige ce vprasas mene.
Pa sem jih veliko prebrala.
Skoraj vse