računalni?ar
Gremo lepo po vrsti …
1) Slovarski del pravopisa dopušča računalničarja in računalnikarja, torej se lahko uporablja računalničar.
2) Električar je bil včasih tudi elektrikar, sodobne tendence jezika pa se nagibajo k električarju.
Torej, da najprej to razjasnimo, lahko sta torej računalničar in električar.
Načeloma je kar prav, da se za besedo pogleda v SSKJ, vendar imamo še SP, ki pa je novejši in je besedišče prenovljeno, zato moramo nujno preveriti, kakšen zapis predlaga SP, poleg SSKJ.
Zdaj pa naprej. Zapisi električar/elektrikar in računalničar/računalnikar nastajajo v besedotvorju, to je obsežna posebna veda v jeziku, treba je vedeti kar nekaj reči, da lahko na tej podlagi razlagamo nastanek besed. Ni pa to nič nemogočega, to je samo v pojasnilo, zakaj je mogoče tole težko razumeti.
Spomnim se, da bil včasih (mogoče je še danes?) na srednji elektro šoli program elektrikar/elektronik, danes bi torej – sodeč po SP – pisali električar, ne več elektrikar. Gre za razvoj besede v jeziku, stroka je očitno presodila, da se raba elektrikarja ni prijela oz. je električar uporabnejši. Zato ta zmeda glede spremembe besede.
Pri računalničarju je pa podobno. Enako kot je nastal elektrikar, je nastal tudi računalnikar, v rabi pa se očitno bolj nagibamo k računalničarju, zato tudi ta dvojnost.
Ampak, tako kot je bil včasih elektrikar, je v SSKJ zdaj računalnikar. Toda, sodobnejši SP pozna tudi električarja, še več, “starega” elektrikarja popravi v električarja; dovoljuje pa tudi oba, računalnikarja in računalničarja (po analogoji z računalničarjem računalnikarja (še) ni odpravil).
Pri obeh besedah gre za podobno pretvorbo, zato menim, da je upravičeno pričakovati, da se bo njun razvoj nadaljeval v smeri enotnejšega zapisa. Tako bo verjetno sčasoma tudi računalnikar postal (samo) računalničar.