PISANJE KNJIGE
Draga Ana. Najprej bo minilo nekaj let, preden boš napisala dober tekst. Potem boš spisano in sprintano v treh izvodih pošiljala na raznorazne razpise, mogoče tudi naslove založb, česar jaz sicer nisem počel, izogibal sem se jih kot križ hudiča in podobnih nezaželjenosti, od katerih pa ne bo pravega haska.(vsaj v mojem primeru je bilo tako). Ko boš že skoraj obupala in vrgla puško v koruzo oziroma kopije v peč, računalnik pa skozi okno, česar seveda ne boš storila, boš v eni izmed manj znanih literarnih revij, ki ti bo čisto slučajno prišla v roke, naletela na elektronski naslov ene izmed novih založb, za avtorje, ki želijo izdati knjigo, prižgala boš računalnik in pogledala za kaj se gre. Poslala boš nekaj strani uredniku v vpogled, če mu bo zadeva všeč, te bo prosil za ostalo, kar mu boš seveda z velikim veseljem poslala, sledila bo pogodba o izdaji knjige, moja je taka, da bom za avtorski honorar dobil dvajset izvodov svoje knjige, ki bo v naslednjih dneh izšla v nakladi 150-ih izvodov, čez sto let bo to dragocena rariteta, urednik pravi, da bo v primeru ugodnih kritik sledila subvencija ministrstva za kulturo, kar pa bo izredno težko, saj je pišočih vedno več in vsi po vrsti izdajajo knjige, druga izdaja, za katero bom dobil zgleden honorar, v kar srčno upam, založnik se je v pogodbi obvezal, da bo knjigo poslal v recenzijo dvevnikom, tednikom, mesečnikom in drugim strokovnim revijam, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem literarnih dei in poskrbel za strokovno urejanje, lektoriranje in spremno besedilo knjige, kar je tudi storil, česar pa zaenkrat ne bom komentiral, stroškov tako rekoč nisem imel, razen izgubljenih živcev, ko sem nekega lepega dne pritisnil na napačno tipko na tastaturi in je izginil celoten tekst, pa sem lahko še enkrat začel…
V ponedeljkovem Delu sem brala intervju s pisateljem Evaldom Flisarjem na temo “Slovenski dnevi knjige”. Ena od izjav v intervjuju je tudi ta, da so črni časi za slovensko založništvo tukaj – ker je preveč knjig (izdanih z enim samim namenom, zaslužiti).
Sicer pa se mi zdi zanimivo, da v Sloveniji vedno več ljudi piše (jasno, in želi napisano tudi objaviti, veliko se menda objavlja v samozaložbah). Primoževa izkušnja gotovo ni spodbudna za potencialne nove pisatelje, saj je pravi “križev pot”, preden nekdo uspe najti kakšnega založnika. O načinu honoriranja pa tako ne gre izgubljati besed (npr. honorar v višini 20 svojih knjig – če je to vse, je pa res žalostno.). A očitno take izkušnje ljudem ne vzamejo volje za pisanje – že izjave, da se vedno več piše in objavlja, to potrjujejo.
Verjetno gre pri pisanju najprej in predvsem za avtorjevo potrebo po pisanju. Ko je zadeva enkrat napisana, bi jo seveda želel tudi objaviti. Po moje je najboljša pot pošiljanje zgodb ali odlomkov daljših del na različne literarne revije. Če si dovolj dobra, te bo zagotovo kdo opazil. To najverjetneje pomeni za začetek objave v literarnih revijah, kasneje pa tudi izid prvenca … Ampak mislim, da z objavo knjige ne gre hiteti. Vzemi si čas. Ko boš s pisanjem končala, delo spravi za nekaj mesecev v predal. Potem ga ponovno preberi. Verjetno boš naredila kar nekaj popravkov, pa še kakšna ideja se ti bo utrnila … Skratka: škoda bi bilo, da bi z objavo prvenca preveč hitela, saj se ljudje razvijamo … in razvija se tudi naše pisanje. Praviloma je vedno boljše.
Korajžno naprej!
Ne, pri meni ni ena ničla preveč. Tako je bilo, vendar pred petimi leti. Če sem bila takrat med najbolj prodajanimi ne vem. Vem pa, da je bila določen čas moja knjiga pri moji založbi res najbolj prodajana…na žalost takrat niti nisem imela interneta niti ga nisem znala uporabljati, da bi lahko kaj izvedela. Res pa gre za pravljice, ki se morda izdajajo v večjih količinah.
Sem pa jaz naredila tako: rokopis sem poslala na 3 znane založbe. Ena mi je ponudila objavo, če sama poskrbim za ilustracije, druga bi mi objavila in za eno pravljico plačala 5000 SIT (?!), tretja pa mi je napisala, da je moje pisanje za njih neprimerno ali nekaj takega, vsekakor:zanič. Medtem sem prišla v stik še z enim založnikom v domačem kraju, ki je bil nad pravljicami kar navdušen. Sama sem napisala vlogo za sofinanciranje in sem jo vložila na občino. Za to sem morala pridobiti še pozitivna mnenja (2) o moji knjigi (slavist, urednik ali nekdo, ki se z mladinskim pisanjem ukvarja). Se je pa moje pisanje pred tem res “medilo” najmanj pet let. Čeprav mislim, da nekaj, kar človeku “leži na duši” več let in potem to na hitro napiše, lahko gre tudi takoj v objavo. Če jaz nekaj napišem in spravim v predal, tam po navadi tudi ostane in nikoli ne pride do založbe.
Saj res, tudi jaz sem pred objavo pri založbi objavljala v časopisih. LP
Primož, kaj pomeni zate “zgleden” honorar (če seveda to ni skrivnost?). Ana2, glede na tvoj uspeh s prvo knjigo, ki so ti jo izdali v res visoki nakladi – ali še kaj pišeš?
Sicer pa bi navedla primer moje znanke, ki je pred leti pisala knjigo (mislim, da roman). Imela je zelo visoka pričakovanja, ker je menila, da je napisala dobro knjigo. Tekst je poslala vsaj na 5 založb (toliko jih je omenila), vendar je temu sledilo razočaranje. Založbe so ji tekst zavrnile, ker da zanje ni zanimiv, na odgovore je morala vsaj pri dveh dolgo čakati, ena od velikih založb (mislim, da MK?) pa ji celo ni niti odgovorila. Ne vem, kaj je kasneje znanka storila s svojim tekstom, ker je že dolgo nisem nič videla, vendar knjige ni izdala, ker je ni na tržišču. Najbrž se ji tekst še vedno “medi” kje v predalu. O samozaložbi pa ni razmišljala, ker je menda to zelo visok strošek.
Če se knjige res izdajajo vedno več, me pa res zanima, kaj je temu vzrok – ali avtorji pišejo vedno bolj kvalitetno in zanimivo, ali so morda založbe znižale kriterije?
Ana, tebi pa le pogum!
“Zgleden” honorar je izraz urednika, ne vem, kolk je to, mislim pa da bi bil okrogel milijonček čisto primerna vsota, če bi živeli v normalni državi z kvalitetno knjižno produkcijo, razvito bralno kulturo, ki jo človeku zagnusijo že v osnovni šoli z kakšnim dolgočasnim, obveznim in predpisanim šolskim čtivom, kar traja pri veliki večini vse do smrti, če človeka ne reši kakšna knjiga ki mu čisto slučajno pride v roke, v mojem primeru je bil to Huckllberry Finn, in urejenim založnistvom, podprtim z državnimi subvencijami za družbeni progres in kritično refleksijo, kar dobra literatura prav gotovo je, kaj več o tem bi nam lahko povedala oja, ne vem, zakaj se nič ne oglasiš, ker pa je kot je, založnike zanima samo profit, vsaj tiste, ki ne dobijo državnih subvencij oziroma se šele borijo zanje, od tod tudi poplava knjig, preskok iz kvalitete v kvantiteto, bog-profit, namesto, da bi bilo ravno obratno, folk pa bere hav to be hepi, zgodovinske davinčijeve neslanosti, raznorazna ljubezenska nakladanja, kriminalke, po možnosti s čimveč podavljenimi, zastrupljenimi, zahrbtno umorjenimi in čimbolj sadistično mučenimi junaki in nategovanji, ki spadajo zraven, ki mu, bog se nas usmil, nadomeščajo njihova izpraznjena in zmanipulirana življenja, ali pa slovenski vsevednik, ki se je prodal v nakladi 50.000 izvodov, pripravlja se nova izdaja, nam ne preostane drugega kot da vztrajamo, beremo dobre knjige, poskušamo napisati še boljše in se skratka ne damo. Honorar gor ali dol, jaz bom pisal in bral še naprej, saj me tovrstno početje, kako bi rekel, nekako izpolnjuje, mi dviguje glavo, kadar je podrta, mi nariše smehljaj na sicer mrka usta in skrbi za to, da postajam boljši in modrejši človek, tako mislim, čutim, verjamem in želim tudi vam.
P. S.
A je naslov knjige mogoče Jernej?
Stina, pišem še, a moji teksti nekako ne najdejo poti iz predala oz. računalnika…Ampak ko vas poslušam (oz. berem), se bom nemara le nekako ojunačila in kam kaj odnesla.
Primož, tako prav in lepo si vse to napisal…Pridružujem se tvojemu mnenju in držim pesti zate in za vse nas – da nas bo tako branje kot pisanje še naprej osrečevalo in izpolnjevalo.
Tudi jaz sem firbčna :)). Bi še kako knjigo več prodal-a! Potem pa prosim izdaj žanr, torej kam paše tvoja knjiga. To me zanima, ker tudi jaz pišem. Začela sem pred 15. leti, prvi izdelek se mi vlači po predalu od takrat. Pred 5. leti sem ga “popravila”, pa še vedno nisem zadovoljna. Ali pa sem preveč samokritična? Najbolj me skrbi, da za današnji čas ni zanimivo pisanje mladinskega romana.