modra ptica
No, pa je Modra ptica za nami! Vsaj za tiste avtorje, ki smo pri nominaciji padli mimo. Za pet nominirancev pa bo še vroče in če bi bilo vsaj malo po mojem okusu, bi po odlomku sodeč, za zmagovalca izbrala gospoda Evalda Flisarja. Toda jaz seveda o tem ne odločam.
Ostalim dvainšestdesetim avtorjem z menoj vred, pa priporočam, naj ne izgubijo poguma. Vem, da so se trudili prav tako kot jaz, toda nagrada pač ne more biti za vse, in da bi bilo za marsikoga, tako kot tudi zame, dovolj že to, da bi bil nominiran. Sama sem izbrala temo, za katero sem mislila, da bo žirijo pritegnila, toda očitno pišem premalo umetniško za Mladinsko knjigo. Pa nič ne de, zame je pomembno, da moje pisanje privlači bralce!
Zanima me, kaj ostali sodelujoči pri natečaju Modra ptica, menite o tej izkušnji!
Tudi sodelovala. Sicer mi je zmanjkalo časa za piljenje, tako da bi bil roman boljši, če bi razpis trajal še dva meseca. Mislim, da je žirija svoje delo opravila v redu in da je prav vsakemu romanu namenila vsaj uro časa, sicer med nominiranimi ne bi bilo neznanih imen. Vedeti moramo, da v vsej silni knjižni produkciji letno po kvaliteti izstopa manj kot pet romanov (glejte kresnika, med peterico je vedno vsaj en roman precej šibek), tako da skoraj ni možnosti, da bi žirija spregledala kak biser. Zdaj pa veselo na delo za naslednjo modro ptico, ki bo razpisana za mladinski roman!
Gospod Rozman, vas pa zares ne razumem. Norčujete se iz pisateljev, ki se udeležijo natečaja, toda ali niste tudi vi sodelovali na nekem festivalu, kjer ste bili izbrani za najboljšega začetniškega pisatelja? Zdite se mi strašno zakompliciran človek, ali se takšnega delate samo na forumu. Vedeti morate, da nas k sodelovanju ni vodila le strast po nagradi, to naj prejme tisti, ki je pač napisal najboljši roman, ampak nas je vodil tudi nek izziv. Če že drugega ne, smo vsaj nov roman napisali, ki ga bo nekaterim pač uspelo izdati pri kateri drugi založbi, drugim ne, toda mislim, da se nikomur od nas avtorjev, ni zdelo škoda časa za to izkušnjo. Kam pa bi prišli, da založba razpiše natečaj, potem pa se nobenemu avtorju ne da sodelovati, ker se mu to zdi pod častjo!
Gregor, zakaj sploh pišeš, ko pa Tapkanja na mestu ne kupujejo in ko si jo v knjižnici na mesec kvečjemu sposodi 30 bralcev? Ne bi bilo bolje, da bi po službi v avli železniške postaje čistil? Vem, skrajno neumno, prav take so bile tvoje besede v zgornjem zapisu. Ali si naš slovenski jezik zasluži vulgarizme v tvojih kratkih zgodbah? Vem, spet velika neumnost, podobna tvoji zgornji. Včasih so tvoji zapisi simpatični, kdaj pa kdaj pa bi te človek najraje zaprl v omaro.
tudi1, kaj ima pa promocija moje knjige s pehanjem za nagrade, točneje pisanjem v tej temi?
“Tudi sodelovala. Sicer mi je zmanjkalo časa za piljenje, tako da bi bil roman boljši, če bi razpis trajal še dva meseca.”
ne morem drugega, kot da napišem, da me je sram, da v sloveniji obstajajo pisci, ki s knjigo lovijo rok nekega razpisa. pa koji kurac, se opravičujem izrazu, ti je en razpis bolj pomemben kot besede večnosti? a ne bi bilo lepše, da bi lepo izdala svojo produkcijo? kaj ne pravijo, da “oni koji žure, gube na dostojanstvu?” saj zato je pa leto 2011 živo mrtvilo na literarni sceni, ker ste vsi navalili na modro ptico, in ni čudnega, da je takšno sranje, kakršno je moja produkcija kurbizmov, sploh prišla v program cankarjeve.
(v omaro me pa težko spraviš, ker imam dolgo hrbtenico, veliko in debelo rit ter zajeten trebuh in bi rabil ogromno prostora med okostnjaki)
in še gladiola. na edinem natečaju (urška) sem sodeloval potem, ko so mi kolegi iz mladinskega centra tako težili in moj ženski alter ego celo primerjali z vitomilom zupanom, da sem se moral. toliko jim dam prav, ko še danes pravijo, da s tem, ko se začetniški pisec nekam prijavi, ugotovi, kam sodi. je dober še komu drugemu ali zgolj lažnim pozitivističnim prijateljem, ki ga niso sposobni kulturno poslati nekam v tri krasne, ko preberejo kaj slabega in ga (ne) pohvalijo, ko preberejo kaj dobrega.
in še gladiola. na edinem natečaju (urška) sem sodeloval potem, ko so mi kolegi iz mladinskega centra tako težili in moj ženski alter ego celo primerjali z vitomilom zupanom, da sem se moral. toliko jim dam prav, ko še danes pravijo, da s tem, ko se začetniški pisec nekam prijavi, ugotovi, kam sodi. je dober še komu drugemu ali zgolj lažnim pozitivističnim prijateljem, ki ga niso sposobni kulturno poslati nekam v tri krasne, ko preberejo kaj slabega in ga (ne) pohvalijo, ko preberejo kaj dobrega.
Priznam, da iz osebnih interesov, v tem primeru navijam za Zorana Šteinbauerja. Ponosna sem na to, da sem bila med prvimi, ki je imela čast prebrati knjigo, ki je bila še groba zamisel in nato krepko spremenjena, tudi glede na mnenja, ki smo mu jih ‘tovrstni bralci’ podali. A vendar navijam za Zorana predvsem zato, ker občudujem njegovo polnost slovenskega jezika.Še bolj je to prisotno v njegovem prvencu Ukradeno sonce, ki sem ga že večkrat dajala za vzor in še več – mnenja sem, da je to ena tistih knjig, ki bi jih resnično morali izbrati za recimo Cankarjevo priznanje, ne toliko zaradi vsebine, kot zaradi izredno lepih povedi, neverjetnih prispodob, ki jih ne zmanjka, in zaradi katerih mi postane dejansko jasno, da se iz slovenskega jezika da narediti čudež – nekako tako me je presenetil tudi Igor Karlovšek v Gimnazijcu.
Tokratni Šteinbauerjev roman je pretresljiva zgodba o morali duhovščine, a nosi pozitivno sporočilnost. Knjiga je celo tako zelo ‘pikantna’ v svoji tematiki, da sem sama malce dvomila, da si bo katera založba upala izdati delo, ki bi lahko veljalo celo za sporno. Zato sem še toliko bolj vesela njegove nominacije in si želim, da bi tako ta kot tudi Ukradeno sonce, našli pot med čimveč bralcev in bili zgled za to, kaj se iz jezika lahko naredi.
http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/prva-modra-ptica-odletela-k-stanki-hrastelj/274157
Prva modra ptica odletela k Stanki Hrastelj
Roman o avtoričinem doživljanju očetove shizofrenije
5. januar 2012 ob 12:57
Ljubljana – MMC RTV SLO/STA
Modro ptico, ki jo je Mladinska knjiga letos namenila najboljšemu romanu za odrasle, je prejela Stanka Hrastelj za svoj romaneskni prvenec Igranje.
Roman Igranje je literarna mojstrovina, pisava enega za vse, ki prepleta resničnost in sanje, revije za ženske, seks, dobre knjige in filme, “festen” in ustvarjalno brezdelje, je zapisano v utemeljitvi nagrade.
Stanka Hrastelj, ki prejme z nagrado 12.000 evrov, je sicer po duši bolj pesnica. Na podelitvi v prostorih Društva slovenskih pisateljev je dejala, da se ji vsebina romana ne zdi tako pomembna, kot je bil vzgib zato, da ga je začela pisati. Njen oče je bil namreč shizofrenik in bolezen ji je dobro znana. “Roman je rentgenska slika mojega doživljanja te bolezni. Na začetku romana je protagonistka zdrava. Bolezen se pri njej začne razvijati, ko izgubi službo in se nato razbohoti,” je povedala nagrajenka.
Za prvo nagrado modra ptica so bili nominirani še Evald Flisar za Dekle, ki bi raje bilo drugje, Nataša Konc Lorenzutti za Kavo pri dišečem jasminu, Vinko Möderndorfer za Balzacov popek in Zoran Šteinbauer za Izgubljeni gozd. Letos so nagradili najboljši roman za odrasle bralce, sicer pa bodo modro ptico podeljevali avtorjem različnih knjižnih žanrov.
čestitke avtorici za nagrado in drugim za nominacije. pa denar ni važen. da bi jim le dvignilo izposojo, da bi bili brani.
vseeno pa ostajam mnenja, da tekmovalnost ne sodi v umetniško produkcijo, in da uničuje kvaliteto, ampak verjamem, da nominirana dela ne sodijo v kategorijo časovno omejene in finančno stimulirane produkcije.
lep pozdrav vsem!
Strinjam se, da tekmovanja niso ravno nekaj, kar naj bi spadalo v umetnost. Zdi se mi pa, da dandanes opravljajo vlogo nekakšne “instantne skupinske kritike”. Produkcija knjig je večja kot kdajkoli, obenem pa mediji ocenam namenjajo zanemarljivo malo prostora, od tega gre v 95 odstotkih za prepisovanje s platnic. Prav kompetentne ocene pa igrajo pomembno vlogo na poti knjige do bralca Zdaj jih pač skoraj ni, natečaji pa so nekako prevzeli vlogo sita. Okej, ves čas se pritožujemo nad odločitvami žirij, bookerjeva je pa sploh nenehno na tapeti. Po drugi strani pa -četudi na koncu bookerja dobi popolnoma brezvezna knjiga, se pa še ni zgodilo, da med nominiranci ne bi bilo nekaj sijajnih knjig, in prav te nominacije nas opozarjajo nanje. Tako da na koncu koncev v zdajšnjih časih to tekmovanje vendarle prinaša neke koristi in opozarja vsaj na del knjig, ki si zaslužijo občinstvo. Lepo bi bilo, če bi živeli v drugačnem svetu, kjer tovrstno tekmovanje ne bi bilo potrebno in bi kritika imela mesto, ki ji gre, ampak žal ne.
Sreda, 21. november ob 13:00:
Nominirana dela: Kam je izginila Brina? Tadeja Goloba, Reševanje plavolask Mihe Mazzinija, Skoraj kot v filmu Vinka Möderndorferja, Kar ne ubije Cvetke Sokolov ter Taša Irene Velikonja.
http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/znani-nominiranci-za-modro-ptico.html
@modraptica2013
@avatar-ka
Modra ptica je zanimiv poskus Mladinske knjige, če prav razumem, da bi spodbudili več pisanja, ki bi bilo obenem komunikativno in kvaliteteno:
” Na lestvicah najbolje izposojanih knjig v knjižnicah ni nobenega slovenskega avtorja, razen tistega, ki je napisal priročnik za vozniški izpit. V knjigarnah je že nekoliko bolje, a najbolj prodajane slovenske knjige niso leposlovne. Ker pa želimo to spremeniti, smo se odločili za ta natečaj,” je pojasnil glavni urednik založbe Mladinska knjiga Miha Kovač. “Iskali smo kakovostno, a komunikativno delo,” je nadaljevala predsednica strokovne žirije Nela Malečkar. A tega po njenem mnenju ni tako lahko najti, saj se slovenske literature drži predsodek, da literatura, ki je uspešna pri bralcih, ne more biti umetniška. “Zato pa prevajamo točno takšna dela,” je še povedala.” (citirano po: Iva Kozmos. Shizofrenija, Gilgameš, seks in ženske revije. Dnevnik.06.01.2012)
Iz nadaljevanja citiranega prispevka izhaja, da je, kar nam ni težko razumeti, “zadaj” tudi kanček iskrene poslovne želje MKZ, da bi prišla do slovenskih romanov, ki bi se tudi komercialno lahko vsaj malo kosali s tistim kar MKZ in druge slovenske založbe prevajajo. Nenazadnje je tu 12.000€ bruto nagrade. Ne verjamem, da kdorkoli od avtorjev v Sloveniji, pri katerokoli slovenski založbi lahko pride do takega denarja po redni poti. Da torej podpiše pogodbo s sedemmestno številko. Popravite me, če se motim.
Toda, zaenkrat kaže, da se zatika: ni težko priti do kvalitetnih del (Igranje in drugi nominirani romani v zvrsti romana za odrasle to nedvomno so, tudi imena, ki so v igri v zvrsti mladinskega romana obetajo, da po tej plati ne bo problema).Ampak… katero izmed del, ki jih bo “navrgla” Modra ptica, bo MKZ povrnila vložek in zagotovila znaten dobiček?
Prosim vse, ki pobesnijo, če slišijo besedo “dobiček”, ko je beseda o slovenskih književnih rečeh, da pomislijo, da bi dobiček MKZ iz naslova investicije v slovensko pisanje pomenil tudi: da bi veliko, po možnosti izjemno veliko Slovencev kupilo te knjige, da bi v knjižnicah rastle rezervacijske liste, da bi se o teh knjigah veliko govorilo in pisalo, morda celo v trač revijah, da bi se avtorjem, zlasti novim, manj uveljavljenim, morda tudi mladim, življenje, za slovenske razmere, kar znatno spremenilo.
Recimo, da bi Stanka Hrastelj svoj roman Igranje prodala v 50.000 izvodih. Vzemimo, da zanj, ob nagradi 12.000€bruto, od MKZ ni dobila še rednega honorarrja. Koliko bi lahko MKZ zaračunala za svoj naslednji roman? Koliko bi bila MKZ zanj pripravljena plačati? Vse skupaj je hipotetično. Ampak sanje so menda dovoljene. In kaj bi Hrasteljeva morala vse početi v življenju, če bi se zgodilo zgornje? Nenadoma je ne bi vabilo več samo nekaj splošnih knjižnic, postala bi zaželjena gostja vsakršnih družabnih dogodkov, valjali bi jo po rumenem tisku, brskali po njenem zasebnem življenju. Ne bom nadaljevala. Na tem forumu vas je, predvidevam, kar nekaj, ki pišete, imate izjemno domišljijo…Nekateri ste ekonomsko podkovani in si zlahka izračunate, kaj pomeni v finančnem smislu prodaja knjige v 50.000 izvodih?
Pomislite, največja zaslužkarica iz naslova pisanja v letih 2011 do 2015, najbolj izposojena avtorica v istem obdobju je, v Sloveniji, seveda, ..Stanka Hrastelj! Ne E L JAMES, ne Dan Brown, ne kdo drug iz trenutnih prodajnih in izposojnih lestvic!
A si sploh upamo nadaljevati debato?
Lp, R.
Rahella,
tvoje razmišljanje je izvrstno. Obstaja, po mojem mnenju le en sam samcat problem. Ta žirija BI SI MORALA UPATI izbrati roman, ki morda ni tako kakovosten, kot si ga želijo oni, vendar je dovolj kakovosten, da ustreza tem 50.000 bralcem. Skratka, da je trivialen in bralen. Žal pa žirija izbira sicer res kvalitetne izdelke, a ti pustijo bralce hladne, razen nekaterih izjem. Nihče si žal v današnjem času ne želi branja o shizofreniji, pa tudi ne o possilstvih. Vsaj večina ne. In zato modra ptica ne vzleti k bralcem na široko, temveč zgolj malo zaokroži in se spusti na tla. Če pa bi žirija vendarle nekoliko spustila svoje kriterije in izbrala bolj žanrske, čeprav manj kakovostne romane, in morda potem celo prepustila bralcem, da izberejo zmagovalca: no ja, to bi bila potem druga zgodba. Potem bi dobili nekoga, ki ga vlačijo naokoli. Kdo pa pravi da se ne bi dalo narediti mini resničnostnega šova iz tega. MK bi ga lahko naredila, a žal vztraja samo na kakovosti, kakovosti, kakovosti… ne gleda pa na lestvice najbolj izposojanih knjig. Tam ni kakovostnih knjig, ampak so pa brane. In ni vrag, da se mala mešanica manjše kakovosti in dobrega žanra ne bi našla v preostalih romanih, ki niso bila nominirana…
@modraptica2013
Morda si pa le upamo nadaljevati debato:-)
Saj žanrskih romanov nekaj imamo. Peščico dobrih, nekaj več pa slabših. Očitno med vrsticami oba podpirava investicijo MKZ. Morda se strinjava, da je nezadostna. Nemara je nujna investicija v kvaliteto trivialnosti. Ne verjamem, da žiranti, vsi po vrsti imenitni uredniki MKZ, ne bi bili sposobni prepoznati močnega potenciala izvrstno spisnega “cheek-to-cheek” romana, kvalitetnega krimiča ali ZF romana. Ali vsaj zametkov.
Predvidevam, da morda je kaj, med tistimi nenominiranimi teksti, kar bi potrebovalo zavzetega brušenja s pomočjo urednika, ki je sposoben tudi vsebinsko sodelovati z avtorjem. Ne mislim na prekrajanje morebitne dobre zamisli avtorja. Avtor ima morda precej talenta. Potreboval bi pa urednika, ki je izvrstem, strasten in visoko podkovan bralec. Ki v detajle pozna in obvlada strukturo proze, poudarek, trivialne. Če so kot vzor zoprni Američani, Angleži… v nekem intervjuju z enim od žirantov sem zasledila, da ceni skandinavske žanrske pisce. Torej…
Skratka, za začetek: menim, da bi MKZ morala vzporedno z iskanjem kvalitetne in komunikativne izvirne slovenske proze iskati predvsem avtorice in avtorje, ki niso obremenjeni s shizmo kvaliteta : trivialno. Ki v kvaliteti vidijo možnost trivialnega in obratno (shit, da danes ne smeš biti več marksist – ti so, pa še najbolj “bukovi”, vsaj slišali za dialektiko). Bojim se, da so nominiranci vedno najslabši dialektiki. Predvsem pa morda mislijo, da ne potrebujejo urednika, kakršnega zgoraj opišem. In morda so preponosni, saj, če lahko računajo na 12.000€ nagrade, oziroma, da glede na običajne slovenske kriterije itak preživijo, zakaj bi tvegali izlet v kvalitetno trivialo, če jih pa pri tem ne bo nihče podprl. Za kvalitetno trivialo bi najprej morala stati MKZ sama s kompletnim aparatom: redna zbirka tudi uradno najboljše svetovne žanrske literature, nekaj skrbno izbranih prevodov tujih tehničnih priročnikov tipa, “kako napisati…, “kako zaplesti”…, kako ustvariti atmosfero…, kako oblikovati like…, kako zagotavljati ritem…itd. Šolanje urednikov v tujini za take namene, če svojih nimamo. Vabljenje zvezd žanrov (Kje so Coben, pa avtorica 50 odtenkov, Mankell, Camilleri? No, in,modraptica2013, blizu mi je Tvoja ideja o resničnostnem šovu, ali neki podobni akciji…
No, debatiramo pač, in sanje so dovoljene…
@Modraptica2013: “Nihče si žal v današnjem času ne želi branja o shizofreniji, pa tudi ne o possilstvih.” – Očitno ne poznate globalnih uspešnic Ko jagenjčki obmolknejo in trilogije Millenium 😉 …
“Bolj žanrsko, a manj kakovostno” – tudi v žanrih so zelo kvalitetni izdelki in taki, ki to niso. Morda ste konkurirali pač s premalo kvalitetnim izdelkom, čeprav je bil zelo žanrski? Mislim, da si vsaka založba želi z natečaji spodbuditi predvsem neznane avtorje, znane se lahko cuka za rokav, naj ti dajo tekst. Obstaja pa nekaj, čemur se reče vstopni prag. O kakovosti slovenskega žanra nekaj priča že to, kako konkurira tujemu, tako v prodaji kot v izposoji. Vsekakor pa so bili tu narejeni v zadnjih letih veliki koraki naprej – tipičen primer je Avgust Demšar. Vrata za nadaljnji žanrski razvoj so, glede na dogajanja na splošnem literarnem, založniškem in družbenem področju, široko odprta …
@rahella: MK je v zadnjih letih povabila v Slovenijo več zvezd žanrov kot zvezd visoke literature, tako da je ta skrb odveč ;-). In Stanka Hrastelj je imela zaradi modre ptice vrsto medijskih pojavitev, tudi v takih medijih, kjer brez nagrade omembe romana sploh ne bi bilo – najbrž je to vplivalo tudi na prodajo in branje. Resničnostni šovi pa ne pomagajo toliko, kot bi si človek mislil, ker je med gledalcem in potencialnim bralcem premalo stičišč – dvomim, da se je Arturju Šternu zaradi odmevnih nastopov v Kmetiji hudo dvignila branost romanov, hehe …