Janko Moder – zamolčani?
Sicer nevem ali tole bolj spada na politični forum ali semle. Pa vendar. Kdo je bil človek, ki je prevajal iz 20 jezikov?
Definitivno ne nekdo, ki bi ga afirmirala kakšna politična stranka. Ampak očitno nekdo, za katerega nihče ne ve, razen njegovih bližnjih.
No, osebno pa imam priliko na vsakem koraku brati poezijo, romane, šunde, kvaziromane ipd. vseh, ki so politično dobro zasidrani, ki nam seveda ponujajo dobro in priznano kvazikvaliteto.
Kaj pa vi mislite?
Nikakor ne mislim, da je bil Janko Moder nekdo, za katerega nihče ne ve.
Odkar berem knjige preberem ime prevajalca in poznam njegovo ime že kakšnih štirideset let.
V gimnazijskih časih, ko sem se učila več jezikov, mi je bil idol.
Sploh pa se mi ne zdi, da je prevajalec kriv, da je pisec napisal šund roman. Ali pa te sploh ne razumem?
Kaj pa jaz mislim?
mislim, da zgornjega posta nekako ne razumem.
kar se pa tiče janka modra, me je začel močno obvračati, ko sem (npr. pri nobelovcih) opazil, da je prevedel 70% knjig v zbirki. in to klasike, težko literaturo, literaturo v katere prevod se je potrebno poglobiti. moder pa jih je kar bruhal in bruhal.
ali je bil neverjeten genij – temu bi manj verjel,
ali pa ni bil pošten do nas,
hiter prevod je površen prevod, obenem pa, ker je knjiga že prevedena se je dolgo ali pa nikoli več ne bo lotil v slovenščino prevajati še kdo. torej smo osiromašeni.
doma imam otroški trojezični slovar s slikami, kjer je g. moder pokazal smisel za humor. angleška PIE je naenkrat PICA in podobno.
za dober prevod, recimo gargantue in pantagruela, si je branko madžarevič pet let ponoči izpiral oči s kamilicami, ko se je mučil z iskanjem ustreznih besed, slogovnih značilnosti itd itd itd.
@Pilgrim, tole sicer ni glavna tema, pa vendar, če si jo že načel, jo pa še malo obglodajva 😉
Se strinjam, čas je pomemben. Ne zagovarjam tega, da prevajalec naštepa po deset knjig na leto. Nikakor. Ampak tudi takšno petletno prevajanje ene knjige je pač nekaj, kar sodi med izjeme (navadno za izjemna dela).
Ampak glede časa si prevajalec, ki je “samo” prevajalec in torej ne hodi v službo (= ne prejema plače), ne more veliko izmišljevati. Še nobena založba mi ni dala 5 let za prevod, tudi ne poznam kolega, ki bi bil deležen takšne časti.
Čisto mimogrede, od česa naj bi vmes živela, če vemo, kakšne so tarife za eno avtorsko polo prevoda? Sem knjižni molj, ampak prahu še ne znam gristi, tudi s fotosintezo si ne znam pomagati 😉
To, da sem si lahko privoščila bajno razkošje tipa “prevajaš, dokler ni narejeno, kot je treba”, se mi je zgodilo nekajkrat, pa še takrat sem vsakič tvegala, da knjiga nikoli ne bo ugledala luči sveta ali da me bo kdo prehitel – in seveda se mi je to tudi dogajalo.
No, pa še en happy end: avtor, ki ga zelo spoštujem, mi je predlagal, naj se lotim prevoda njegovega dela. Torej sem čez dan prevajala stvari, za katere sem dobila takšne roke, da so mi šli lasje pokonci (ampak drugačnih je, žal, prekleto malo), ponoči pa sem “samo” dve leti ljubeče uničevala oči s to knjigo. Potem se je prevod tri leta valjal po različnih založbah, nekajkrat celo z jamstvom, češ, to bomo pa izdali. Pa niso. (Mimogrede, avtor je znamenit, priznan na več področjih, utegnil bi biti celo komercialno povsem dovolj uspešen bla bla bla.) Skratka, po neskončnih peripetijah je knjiga le dobila CIP. Ampak dokler je ne bom imela v roki …
Skratka, tule imava opraviti s skrajnostmi in ne z realnostjo založniškega sveta. Ta pa je, žal, takšna, da si prevajalec še tega malega razkošja ne more privoščiti, da bi dal prevod za kak mesec “v predal” in ga potem pregledal s svežo glavo. Pa si tega še kako želimo, verjemi.
@Katja10: hvala za pojasnilo, seveda imaš čisto prav! idealna podoba je eno, realnost pa drugo.
tip je prevedu še marskej – npr. Voltairovo biografijo od Derzavina (leto izida 1948) – samo dol padeš; mislm, da mu lahko ostali, še živeči prevajalci, ki se občasno skregajo na tem forumu zaradi kakšne besede in začivkajo, kako jim je hudo (slabi honorarji etc.) dajo samo kapo dol; njegov opus, znanje jezikov, splošna razgledanost, sploh pa njegov urnik (preberte si kkšn intervju) je bil res zastrašujoč
Tudi jaz se v celoti strinjam z Iztokom: brez Janka Modra bi ostali brez številnih prevodov (in še tako nam marsikateri manjka). Mnogi so odlični, nekateri ne … Tudi delavnosti mu res ne gre odrekati. Je pa vprašanje, ali je tolikšna vnema vedno koristna.
To o honorarjih je že druga razprava in seveda bomo prevajalci “jamrali”: zadnjič sem šla nalašč brskat po starih pogodbah in ugotovila, da sem leta 1994 prejemala v povprečju enake honorarje kot letos, nekateri so bili celo višji. Zanima me, ali se lahko kdorkoli, ki hodi v službo, “ponaša” z do tolarja enako plačo kot leta 1994 …
Tudi sama bi se z veseljem odpovedala kakemu prevodu v korist kakovosti, a si tega preprosto ne morem privoščiti. Saj se potrudim z vsakim, ampak roki so pogosto nečloveški. Nemalokrat sem tudi prisiljena vzeti kako delo več, kot bi si želela – iz preprostega razloga, ker moram preživeti. Takšno je pač stanje. Vsi bi si želeli, da bi bilo drugače, saj bi bilo to v korist vseh, vendar pač ni.
Vsekakor je bil dober in bo ostal večen…
Se pa spomnim, da je bil prejšnjemu režimu ljub ter neuporniški in marsikateri “morda boljši na svojem področju” ni imel toliko možnosti, da bi dobil kaj v prevajanje.
Pa tudi g. Janko Moder ni bil vse življenje star gospod, nekoč je bil prav tako zagret prevajalski mladec kot še kdo drug, ki nikoli ni mogel priti do korita.
Nekateri so prevajali molče in za nezagotovljeno plačilo.
So prevajali Lorco…in še kaj. Pa so bili preveč bohemski in so se njihova dela pokazala šele po osamosvojitvi.
Poglejte si Bibliografijo Jožeta Udoviča…Preberite si njegove dnevnike in ostalo… Pa vam bo prav tako zastala sapa…
Moram se še enkrat oglasit. Tokrat v zvezi s prevodom Ljubimca lady Chatterley…
Leta 1962 je pri Založbi Lipa izšel prevod Antona Mejača. Ta prevod je bil narejen po necenzurirani angleški izdaji in je zame edinstven ter ga hranim kot dragocenost.
Leta 1981 (ter nato 83) pa je izšel prevod Janka Modra v bolj sofisticirani obliki in je v primerjavi z angleškim originalom izgubil na sočnosti.
Okrog tega je bilo kar nekaj polemik…
Zakaj Mejačev prevod ni bil dovolj dober? Zakaj potem še Modrov, ki je že v naslovu drugačen (Ljubimec gospe C…jeve)
Jaz sem uživala pri marsikaterem njegovem prevodu in menim, da bo tako ali drugače vedno eden od velikih prevajalcev.
Bila pa sem neprijetno presenečena, ko sem brala Zofijin svet.
Kitty
V prevodu Modrovem Nietzschejevega Zaratustre se nahaja zanimiv lapsus:
:-))
lapsus, tiskarski škrat gor al dol, se mi pa zdi (zmotna) verzija vsaj močno duhovita, če ne celo skrajno lucidna.
S takim jezikom opremljeno bi tudi filozofsko čtivo postalo bolj zanimivo.
Kdo bi pa poslušal žižkovo šešlanje, če bi ne vpletal pop kulture in zanimivih primerjav, vrednih modrovega lapsusa.
PS: kaj pa je tebe na ta praznični večer prineslo sem?
o Janku Modru lahko napišem malo več, ker sem se z njim osebno srečala in to ravno ob njegovem 90. rojstnem dnevu. Bil je gost enega mojih t. i. Sredinih večerov. Povabila sem ga predvsem zato, ker se mi zdi izjemen in zato, ker menim, da je eden najbolj plodnih slovenskih prevajalcev.
Zanimiv je bil tudi kot člvoek, kot osebnost. Lahko bi rekla, da je bil (kljub visoki starosti !) v svojem pripovedovanju neustavljiv!
pripovedoval nam je tudi anekdote o tem, kako je prevajal določene detaile /recimo iz finskega jezika, ko je pisatelj uporabljal narečne besede/. Z veliko ljubeznijo je omenjal Fausta, pa Vojvodino Kranjsko…..
Pri Modru je potrebno reči, da ni bil prevajalec “znanih in aktualnih ” jezikov kot sta angleščina in nemščina. On je bil specialist za “ekzotiko”, kar pomeni, da je prevajal iz tistih jezikov, ki so se jih drugi prevajalci izogibali…..
Modrov prevajalski opus je res ogromen. Verjetno kdaj pri kvantiteti trpi kvaliteta, ni pa nujno, kajne?
Pa še nekaj bi rada dodala: Moder je bil tudi sam pesnik, oziroma pisatelj. O tej plati njegovega ustvarjanja pa se dejansko res ve bolj malo ali nič.
Pa še beseda, dve o mojih povsem osebnih vtisih: bil mi je zelo prijeten, odprt, zdel se mi je človek z obilico humorja, hitro sva našla tudi osebni stik.
Moje mnenje pa je, da je v sebi nosil vse življenje nek grenak priokus, ker so ga nekateri sodobniki gledali zviška …..Zaradi svojih političnih stališč pa je imel v času vojne in po njej nemalo težav, tudi zapor mu ni ušel…..
Osebno mi je bilo hudo, ko sem slišala, da je umrl, kajti imel je še toliko smelih in znaimivih načrtov….