Breda Smolnikar in njena Rozina – (do)končno “oproščena”
Posredujem prispevek Brede Smolnikar. Veseli me, da je zmagala širina duha. Vedno pa ni tako (če se spomnimo Pikala in Modrega e):
Slovenski kulturni javnosti sporočam, da je po petnajstih letih na
evropskem sodišču za človekove pravice (European Court of Human
Rights, Strassburg) končan proces proti meni in moji pripovedki »Ko se
tam gori olistajo breze« in da je ta moja pripovedka tudi v evropskem
prostoru osvobojena, ob njej pa prav gotovo vsem drugim evropskim
umetnikom, ne samo slovenskim, utrjena pot svobodnega in mirnega
ustvarjanja.
Sodni proces proti moji knjigi, ki je ob slovenski okrožni sodnici
Metodi Orehar Ivanc postal zaprt za javnost, je bil po njeni sodbi
obsojen na skoraj 45-milijonsko tolarsko kazen za en najdeni izvod
prepovedane knjige (pri dveh najdenih knjigah bi se znesek podvojil,
pri treh potrojil itd)). V sodbi je bil zahtevan umik knjige s
tržišča, nasprotnice pa so se smele usesti na celotno moje premoženje
in mi trgati mesečne prejemke do zajamčene plače. Tej sodbi je
soglasno pritegnil senat višjih sodnikov svetnikov Višjega sodišča RS,
Mare Breznik kot predsednice ter Franca Zavašnika in Petra Lubeja kot
članov Višjega sodišča.
Ustavno sodišče RS je leta 2007 po osmih letih soglasno osvobodilo
knjigo in ustavilo proces.
Pred dnevi pa je iz Evrope prišla sodba, da me je Evropsko sodišče za
človekove pravice v Strassburgu, kamor se je družina Nakrst (s prvo
zapisano tožnico Marto Jelševar iz Domžal) pritožila, oprostilo. Zdaj
se knjiga »Ko se tam gori olistajo breze« lahko svobodno čita in
prevaja po celi Evropi. Moja junakinja Rozina odslej po petnajstih
letih sodnega preganjanja svobodno in pokončno hodi, se ruva in
pretepava z nasilnimi grškimi mornarji, v Ameriki v času prohibicije
kuha šnopc in ga prodaja, med vojno v Sloveniji rešuje partizanko iz
nemških krempljev in se brez skrbi, ne da bi ji kdo to smel
preprečevati, kakor v nebesih tako na zemlji, kot samo ona zna, ljubi
s svojim možem Brinovcem.
Ob koncu procesa se zahvaljujem številnim slovenskim in mednarodnim
organizacijam, kulturnikom in novinarjem, ki so mi v teh letih stali
ob strani in javno vodili boj za svobodo katerega koli umetnika, ne
samo neke pisateljice. Naj ne pozabim zahvale vsem drugim ljudem, ki
so, enako kot najzahtevnejši bralci, vzljubili mojo junakinjo in mi ne
glede na vse obsodbe to ves čas tudi pripovedovali.
Breda Smolnikar