Prosim naj mi nekdo pojasni, zakaj se je začelo tako množično uporabljat, da čim je končnica L se izgovori U – če je moško ime VAL, GAL… zakaj jih preimenujejo v VAU, GAU…, isto je z VAU 202 in kje so tukaj slovinisti, da ne morejo pravilno naučiti oz. opozoriti novinarjev o nepravilni izgovorjavi. Žalostno.

Zakaj – ne vem, zakaj. Sem pa slišal včeraj na 1. programu Radia Slovenija govoriti o ministru Omerzeuu.

Slovinistov ni; vsaj meni ni znano, da bi bili. So pa slovenisti.

Nikogar še nisem slišala reči Vau, vau, Gau, kolikor mi je znano, te besede ohranjajo izgovor izglasnega l-ja, tudi po pravopisu je to razvidno. Je pa res zanimivo, če vendarle izgovarjajo te besede z izglasnim u-jem.

Ni pa to nič novega: izgovarjava l-ja ima več pravil, na kratko, poenostavljeno, kot je smiselno za ta primer:
– kot dvoustični u, v počasnem govoru se sliši kot u, ga izgovarjamo, če stoji za samoglasnikom in pred soglasnikom ali na koncu besede: mrzel, čoln, čolnarski, topel, bel,
– podobno ga izgovarjamo za r-jem v izglasju, tj. na koncu besede: trl, izumrl, odmrl,
– če stoji med dvema samoglasnikoma, ga izgovarjamo kot l: vala, bala ipd.

V naslednjih primerih se l pojavi za samoglasnikom in na koncu besede, vendar ohranjamo izgovor l-ja (ne izgovarjamo ga kot u), čeprav je skladno z zgornjim pravilom pravilen tudi izgovor u-ja: prav (morski) val se izgovarja z l-jem, enako velja za rodilniško obliko besede tla, izgovorimo torej tal, tudi tau, torej imamo dvojnico, ohranjamo tudi izgovor l-ja v besedah akril, akvarel ipd., enako tudi v primerih solnica, žalna (obleka), čeprav naj bi skladno z zgornjimi pravili ta l izgovarjali kot dvoustični u. Očitno v teh primerih prevladuje raba oz. posameznikov občutek, pravilo pa v teh primerih ne prevladuje.