Fred Vargas: V Neptunovem vetru

Sem si pred časom bil rekel, da sem že prerasel kriminalke, ampak tale Vargas pa je odlična, nekaj malo drugačnega, svežega.Priporočam!

@Spider: Eh, kriminalk ne prerasteš 😉 Se jih občasno zasitiš, to drži, čez čas ti tudi ni več do Pattersona & Co., ampak po spodobnem premoru pa vedno znova zapašejo. Tudi meni so.

Jeffery Deaver: Razbito okno

Špeh na temo zakrivanja zločinov ob pomoči tuje identitete. Mirno prebavljeno.

Jonathan Tropper: This is where I leave you

Po dolgem času sem se lotila ene iz žanra dicklit. Dokaj klasična tema: familija se zbere ob žalovanju za mrtvim očetom, in v tednu dni se seveda zgodi marsikaj: družinske dinamike, kolikor je človek hoče. Naš junak je ves zasekiran: žena ga vara s šefom, zaradi česar je spotoma še ob službo, taista žena pa je povrhu noseča, otrok pa – njegov. Tu so še stare ljubezni, seksualno pestra mama … Skratka, pravi material za ta žanr.

Knjiga štarta odlično, dobro vozi med zahtevami dicklita: ponuja fajn humor, fajn grenkobo, šiba sto na uro. Če ne bi proti koncu do konca podlegla zahtevi po klišejskem koncu, bi bilo mogoče reči, da je kar fajn presežek na svojem področju.

In njegov pobeg skozi okno – spet skandinavci:))), vsakič znova sem navdušena.

Seveda, govorim o knjigi: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, Jonas Jonasson

Itak priporočam, in to zeloooo.

F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby

Slab teden pred premiero filma je ravno še dovolj časa, da se (ponovno) prebere tudi knjigo. Po mojem mnenju je to eden najboljših ameriških romanov – zgodba o uspehu in zgodba o uničenih sanjah. Roman je še vedno aktualen. Čas, ki ga opisuje Fitzgerald je zelo podoben današnjemu času, pa čeprav je vmes minilo skoraj celo stoletje. Iste napake delamo in enako se vedemo kot so se ljudje v Velikem Gatsbyju. Zgodba je kompleksna, polna podrobnosti in navideznih nepomembnosti, ki pa se na koncu tako lepo poklopijo, da sem bila prav navdušena. Osebe, čeprav večinoma neprijetnih značajev, so mi prirasle k srcu.
Klasika v najboljšem pomenu besede.

Žarko Laušević – Leto mine, dan nikoli.

Huda življenjska zgodba, ali kaj se lahko zaradi spleta nesrečnih okoliščin (in pištole v torbi) zgodi človeku, ki živi svoje dobro, polno in urejeno življenje.

Toplo priporočam.

Štirje dogovori – Tolteške modrosti, Don Miguel Ruiz. Pravkar prebrala. Pravzaprav sem se vsebino knjigice skoraj naučila na pamet :-).

Erin Morgenstern – Nočni Cirkus

Slučajno našel v knjižnici , in te začetek čisto začara, z opisom teh iluzij in cirkusa. Saj potem se zgodba zapleta ampak glavna zvezda je nekako sam cirkus in njegovi detajli, bolj kot vsi sicer zanimivi akterji. Po svoje je knjigA kot nekakšna pravljica za mal večje in predvsem zelo drugačna posebej za tiste, ki sicer beremo bolj običajne romane in kriminalke.

Tudi jaz pravkar berem to knjigo, a gre nekako mimo mene brez navdušenja. Jo imam na nočni omarici že 3 tedne in se počasi vlečem čeznjo.
Medtem pa sem z užitkom prebrala še eno knjigo ene izmed svojih najljubših avtoric – Sue Townsend: The Woman Who Went to Bed For a Year.
Prva polovica kot ponavadi peklensko zabavna, potem pa vedno več črnega humorja in na koncu že skoraj brez humorja in bolj kot ne samo še črnina. Najbolj črno do zdaj od vseh njenih knjig, se še vedno splača prebrati, ker se pri prvem delu človek tako krohota. So bile pa njene politične satire ali Jadran Krt boljše.

Miti naši vsakdanji

Zbirka štirih kratkih zgodb, ki naj bi iskale navdih v slovanski mitologiji. Ne vem, kaj naj zapišem. Nobena zgodba me ni prepričala. Prvo je napisala Stanka Hrastelj. Zgodba naj bi opisovala novodobno Lepo Vido, a edino, kar mi je ostalo, je nenehno masturbiranje glavne osebe. Temu je namenila preveč pozornosti, saj ne gre za erotično zgodbo. Kleč je izrazito gostobeseden, skoraj pijansko logoroičen. Mogoče bi zgodbo lahko rešil nepričakovan konec, a to se ni zgodila. Sosič in Šarotar sta preveč nejasna, kot da bi zgodbo oddala, še preden bi jo dokončala.

Boetij: Tolažba filozofije

Bortij je filozof iz šestega stoletja. Tolažbo je napisal v polmraku zapora pred usmrtitvijo. Okoli glave naj bi mu ovili trak in ga vse bolj zategovali. Delo je izrazito sodobno in ponuja odgovore na številna vprašanja. Rekel bi, da je bil Boetij eden genijev svojega časa. Delo je odlično prevedel Gorazd Kocijančič. Zelo priporočam.

Vikas Swarup: Šest osumljencev.

Podobno malo filmu Osumljenih pet – avtor je tudi avtor Revnega milijonarja. Spet navdušena, itak.Skozi knjigo spoznamo podrobno življenje šestih ljudi, ki so osumljeni uboja tipa, ki si ne zasluži drugega kot smrt – konec pa presenetljiv – krivec je sedma oseba. Ostalo – preberite knjigo.

Super, da si nam povedala tole.

@tekumze: Strinjam; prebrala pred kratkim in tudi pohvalila tu notri. Več knjig bi lahko bilo takih.

Paasilinna: Srečni človek

Hm. Pričakovala (veliko) preveč. Od Paasilinne me je doslej razočaral samo Očarljivi skupinski samomor (res je pa, da vseh, ki jih imamo prevedene, še nisem prebrala); no, tole je sicer malo boljše, a daleč od presežka, daleč celo od vsaj pošteno zabavnega branja. Nekje do konca druge tretjine knjige sem čakala, da se zgodba zares začne, da “padem not”; nato sem ugotovila, da se ne bo zgodilo ne eno ne drugo, in tako mirno in rahlo zdolgočaseno prebrala do konca tole zadevo, ki ji ne morem reči drugega kot natančna obnova (verjetno zelo dobre) zgodbe. Približno tako, kot če bi Tavčar v knjigi Cvetje v jeseni sklepni prizor ljubezenske zgodbe opisal takole: Janez je vstopil v kuhinjo in povedal Meti, da se bo poročil z njo. Ta je od sreče omedlela in umrla.

psihološka trilerja
Drobec (Mb, Videotop 2012)
Terapija (Zg, 2012)

tudi:
Watson, S. J., Preden zaspim (Mb, 2011)
Haynes, Elizabeth, V najtemnejšem kotu (mk, 2013)

Ste brali?

Zoran Hočevar: Prva liga

Pri Porkasvet in Za znoret sem se na glas krohotala, ko sem ju brala, neverjetno je upodobil model glavnega junaka. Prebrala sem tudi vse ostale njegove knjige, a sta me najbolj navdušili že omenjeni.

Prva liga je prerez sodobne družbe, ogledalo in stanje duha v Sloveniji, lik in razmišljanje tajkuna. Pika na i je povzetek in komentar vsebine Gregorja Lozarja. Prijetno in sveže branje. Priporočam.

Mihail Afanasjevič Bulgakov: Mojster in Margareta

O tako veličastnem romanu si pravzaprav niti ne upam modrovati. Zato bom zapisala le, da sem se neizmerno zabavala ob vsebini in enako neizmerno uživala ob vrhunskem slogu pisanja.

Enka – kolikič si jo že prebrala? (Se mi zdi, da ne prvič?) 🙂 Vzbujaš mi skomine po njej. Škoda, da je ne morem dobiti – bi jo kupila, pa je nihče ne prodaja. :((

Sylvia Day – Predana

Slinasta sem hodila naokoli že pri 50 odtenkih, tukaj sem pa še bolj razvneta hahahaha. Še dobro, da imam doma predanega uporabnika in nisem samska. Odlično, bralno, erotično, rajcajoče.

Huh, sem upala, da ne bo nobeden vprašal… Zelo zelo me je sram, ampak bilo je prvič. Takšnih dolgov do klasikov oziroma do klasičnih del imam še ogromno, saj razen tistega, kar smo morali prebrati za domače branje, skoraj nisem prebrala nič. Si sploh ne upam povedat, kaj vse je na mojem spisku :-(.

Marsikatero svojo knjigo bi z veseljem prodala ali podarila, ampak Mojster in Margareta definitivno ne spada mednje 😉

Zanimivo. Napeto.

Maja sem začela brati Jonas Jonasson – Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. Moram rečt, da je zelo zabavna in napeta knjiga, pred branjem nisem kaj veliko pričakovala, ker nisem poznala avtorja, ampak mi je njegov stil pisanja zelo blizu (bojda je bil novinar), knjiga pa navdušila sto na uro 🙂