hlapčevstvo urednika
Odlična “kost za glodanje”!
Prijateljica mi je nekoč “frojdistično” pokomentirala odnos med avtorji in uredniki, ko gre za slovensko leposlovje, češ, da ima večina slovenskih pisateljev, glede pisanja, izrazit “analni kompleks. Županič ( v zelo zanimivem razmisleku na povezavi, ki jo navaja outsajder, to situacijo opiše s stavkom : “(naj izide vsaka beseda, ki jo zapišem)”.
Imam znanca, ki je izdal dva popularna romana. V času pisanja prvega je sodeloval z dvema urednikoma: nista se mu obešala le na besede, ločila, slovnico…ti trije so brez zadržkov debatirali o slogovnih, strukturnih problemih nastajajočega dela, o gradnji literarnih oseb, o ritmu, atmosferi…skratka o vsem. Rezultat: ob avtonomni ideji in prepoznavnem talentu ter s pomočjo izkušenih urednikov / sogovorcev je nastal soliden izdelek, ki so ga ljudje radi brali…in kupovali.
Pri drugem romanu je bil znanec prepuščen samemu sebi. Rezultat: avtonomna ideja, dokajšen talent, nič urednikov…bistveno manj bralcev in kupcev.
V strokovni literaturi najdemo primere sodelovanja (kasneje) velikih svetovnih avtorjev z izvrstnimi uredniki. Včasih so izpadla cela poglavja. Ali pa se je, z ustreznimi prilagoditvami, spremenilo zaporedje poglavij.
Iz tega, kar navajam bi morda smeli sklepati: avtor, ki ima talent in izvirne ideje ter ni obremenjen z “analnim kompleksom”, si bo skušal najti urednika, “hudičevega odvetnika”…Osebo, ki ji nič ni tujega, še manj svetega. Strastnega bralca, ki odlično pozna strukturo romana, kompozicjo, ritem, atmosfero, gradnjo likov…Ne zgolj nekoga, ki obvlada slovnico in formalni uredniški postopek.
Kakšne so vaše informacije, morda izkušnje s slovenskimi uredniki izvirne domače literature (če ste avtor/ica) in obratno, če ste urednica/ urednik…oziroma, kaj si mislite, če ste karkoli, ob tem pa redna bralka ali bralec?
lp, R.
Z novim letom sem se, iz ‘domotožja’ po dobrih obdelavah kakšnih tem, spet odločila pokukati na tale forum – zakaj sem se začasno umaknila, je druga, bolj osebna zgodba, ki pa vseeno vpliva na to, da bom tokrat tudi sama razkrila svoja sodelovanja z založbami in uredniki. A naj kar takoj povem, da se na založbi (če seveda ni v mini lastni varianti) lahko zamenja urednik, ki nato na sodelovanje z avtorjem gleda in deluje popolnoma drugače od prejšnjega in so potem seveda tudi zgodbe drugačne.
A da začnem, konkretno in po vrsti, moje izkušnje:
Smart-team: želja po izdaji prve knjige seveda izredno močna, izkušenj nobenih, kar je seveda vplivalo na izdani knjigi. Prva popolnoma predelana z besedami lastnice in urednice hkrati, le redko kaj je bilo dejansko moje, razen ideje knjige. Pri drugi se nisem več pustila, a sodelovanja seveda ni bilo, povrh vsega čuden slog lekture lastnice same in seveda nešteto, nešteto napak v knjigah.
Karantanija: začetek z mladinskimi deli, sodelovanja pa ni bilo ne z strani urednikov in ne lektorjev. Knjige zgolj lektorirane posvetovanja ali celo kakšnega svetovanja mlademu avtorju ni bilo. A vendarle korektno lektorirano.
Genija: delno pohvalno. Več sodelovanja, tudi svetovanja. Ena od knjiga ima na podlagi tega popolnoma spremenjen konec- v bistveno boljšega. Dobro lektoriranje, dobra grafična izdelava.Priporočala bi vseeno malo več ‘osebnega’ vmešavanja v ideje in delo.
Agencija Baribal: izvrstno uredniško delo in sodelovanje, daleč najboljše do takrat. Kljub kasnejšemu drugemu nerazumevanju, izdano delo nosi pečat nenehnega spreminjanja glede na namige in mnenja urednika in poskusnih bralcev. Prav tako dobro izdelan poslovni načrt, žal se je najverjetneje iztekel slabše od pričakovanega. Tudi dobro lektorirano, tudi drugi del, ki ni izžel v knjižni obliki. Res pohvalno za oseben pristop in odlično sodelovanje predelovanja ideje in zgodbe.
Morfem: zgodba zgolj vzeta v nadaljno prodajo, vendar je tukaj fenomenalno delo opravila lektorica, res profesionalno. To ni samo lektorica, temveč prav tako tudi urednica. Naredili sva ogromno popravkov, zelo veliko dobrega svetovanja je naredila, prav tako povedala, kje delam slabše in kaj ji je bilo všeč. Lektorirala fenomenalno tudi drugi del, ki ima zaradi nje prav tako čisto spremenjen konec, žal pa ni izšl v knjižni obliki.
Ved: brez komentarja. Delo vzeto v prodajo, brez stika, lektura dokaj površna, nadalnjega se vzdržim.
Tukaj se, kot avtorica 15-ih izdanih del in še dveh v e-obliki, strinjam z Rahello. Zelo. Če pride do sodelovanja z urednikom, ali lektorjem, lahko iz samo dobre ideje, nastane tudi izvrstna knjiga. Brez tega avtor pač misli, da je naredil kar je lahko, pa to skoraj nikoli ni res.
In zdaj, dragi uredniki. Delam v uspešnem mednarodnem podjetju, ki se prav tako ukvarja s prodajo, le da izdelki niso knjige. A razlika ni zgolj ta. Gre za poslovni odnos. Pri nas je vsaka stranka, vsak kupec in vsak dobavitelj tretiran kot kralj. Nikoli se ni in se ne bo zgodilo, da na kakšen mail kdo ne bi odgovoril, pa naj gre še za tako veliko kritiko. Poslovnega odnosa pa med založbami in avtorji skoraj ni, razen če ne gre za hišnega avtorja ali za kako prepoznavno zares odlično delo že po prvem branju. Resnično razumem, da imate poplavo raznovrstnih del, avtorjev, zahtev in prošenj. A vendar, vsak si zasluži dogovor na svojo pošto, na svoje delo. Kaj je resnično tako zelo težko napisati nekomu, ki pošlje svoje delo in morda potem še nekajkrat vljudno povpraša, en sam stavek, pa tudi če je ta negativen? In verjemite m, večidel poslovanja z založbami je samo to: popoln nič, kar se mi resnično ne zdi nikakršen odnos. In potem se čudimo, če niti sodelovanja med uredniki in avtorji ni.
Zgolj moje mnenje in izkušnje, seveda.
Zelenci, dobrodošla nazaj!
Kot avtorica in hkrati kot urednica/lektorica stojim na obeh bregovih, zato imam tudi obojestranske izkušnje. Kot avtorica sem le redko imela priložnost sodelovati z izvrstnim urednikom (ki je zame nekaj takega, čemur rahella pravi hudičev odvetnik ;)); vendar tudi – z izjemo ali dvema – na prav slabega nisem naletela. Torej – nekdo je opozoril na eno, drugi na drugo, tretji na tretje … – in tako zbiram te izkušnje, mnenja, “strokovne prijeme”, tako da skušam že sama na podlagi tega delo čim bolj izpiliti. Težko pa je, vsaj po mojih izkušnjah, najti takega urednika, ki bi opazil stvari na več ravneh hkrati, torej na jezikovni (lektorski), na ravni besedišča, sloga in tudi napak, ki jim v angleščini pravijo continuity (te zahrbtnice!) pa morda celo na ravni vsebine, členjenja (ali nečlenjenja 😉 na (pod)poglavja itd. Menim pa, da bi ravno vse našteto (in verjetno še kaj) moral obvladati vsakdo, ki ima službo urednika. Vendar opažam, da se dogaja, da urednik opravlja le še nekakšno posredniško vlogo med avtorjem (ali prevajalcem) in lektorjem, nato posreduje besedilo oblikovalcu in ga odpravi v tiskarno – to bi lahko počel manj izobražen (npr. s srednješolsko izobrazbo) in tudi manj načitan človek, take “tehnikalije” vendar niso delo za nekoga, ki je npr. končal slovenistiko ali primerjalno jezikoslovje/književnost ali … (Seveda zgolj diploma tega in onega faksa ne pomeni, da je človek zagotovo usposobljen za urednika, povedati želim, da se mi zdi, da je uredniško delo vse kaj drugega kot prepošiljanje besedila z enega naslova na drugega.)
Zato se kot avtorica pri teh zadevah bolj zanašam na testne bralce. Prvi so moja družina. Mož je krasen indikator berljivosti (karikiram), saj bo ob branju poezije zaspal. 🙂 Pri knjigah za otroke sta prva sodnika moja otroka (kmalu mi bosta ušla v leta, ko to ne bo več delovalo). Ko otroku na glas bereš, takoj vidiš, kje mu začne pozornost popuščati in kaj ga je pritegnilo, katere besede ali povedi so pretežke/prezapletene, kje nakladaš in bo zgodba tekla bolj gladko, če odsekaš poved, dve, celo cel odstavek … Ko bere sam, slišiš, kje se muči, pa ne s črkovanjem, ampak mu npr. ne gre v račun kakšna skladenjska posebnost ali pa je na kupu preveč zahtevnih besed ipd. Pri dolgih, “romantičnih” opisih (npr. sončnega vzhoda ;)) mu pozornost popusti, kot avtor pa se moraš ob tem vprašati, koliko je tisti opis zares pomemben, kako bi ga lahko izpeljal drugače (npr. skozi dialog), ali gre morda zgolj za “krancljanje” besedila ipd. Če otrok na koncu ne ve, kaj se je v resnici zgodilo, morda mu uide kakšen stranski razplet ipd., je to znak, da bi bilo morda dobro tisti del prečistiti oz. bolj(e) razdelati. Itd. To je dragocen feedback, kakršnega od urednika resda ne moremo pričakovati, vendarle pa bi moral tudi urednik leposlovja za otroke imeti nekaj izkušenj in smisla za to, ali bodo otroci neko besedo, besedno zvezo, frazo, karikaturo, kakšen črni humor ipd. razumeli ali ne. (Primer: bila sem prisotna, ko je nekdo prebral nekaj s črnim humorjem, in smejali smo se odrasli, otroci pa ne.) Nekaj izvrstnih testnih bralcev sem našla prav tu, na knjižnih moljih. Ja, skorajda hudičevih odvetnikov. In to je tisto, kar kot avtor (ki si do svojega besedila žal vedno vsaj delno subjektiven) potrebuješ! Šele ko gre besedilo skozi roke štirih, petih ljudi (in vsaj petkrat tudi skozi moje), vmes pa po možnosti nekaj mesecev “počiva” (da ga nato preberem “na novo”, odličen recept za lovljenje napak in pomanjkljivosti, zlasti slogovnih, continuity …), ga predam v roke uredniku.
Posebne obravnave bi morala biti deležna dela v verzih (ali tisti deli besedila, ki so v verzih). Ne more vsak prevajalec (pa je lahko sicer odličen) prevajati verzov. Poezija je pač poezija. Ne gre le za to, da je treba, če je izvirnik v stalni pesniški obliki, kovati rime in paziti na ritem. Gre za besedišče, za notranjo dinamiko pesmi, ritmičnost posameznih besed (čeprav je npr. pesem napisana v prostem verzu, je ta notranja ritmičnost pogosto prisotna), skratka, za poetiko. Dober urednik bi moral to opaziti in poiskati nekoga, da bi verze prevedel na novo (ali pa popilil obstoječi prevod). Ob tem naj pripomnim, da menim, da bi tudi dober prevajalec moral znati sam presoditi, ali mu je prevod verzov solidno uspel ali bi raje to dal pogledat (ali celo prevest) komu drugemu. To ni nobena sramota ali pomanjkljivost – poezijo pač najlažje in najbolje (vsaj po mojih izkušnjah) prevajajo tisti, ki jo tudi sami ustvarjajo (tu je še nekaj ovir in izjem, a dovolj o tem, ker je tema dovolj obširna, da bi jo lahko odprla kot samostojno). Skratka, ni dobro, ko otrok bere pesmico, v katerih je en verz dolg šest zlogov, drugi devet, tretji dvanajst itd., samo zato, da se zadnja beseda v verzu rima s prejšnjo ipd. Ali ko je na račun rime in ritma besedilo tako nerazumljivo, da je potrebna razlaga staršev, in to ob ilustraciji, o čem verzi sploh govorijo. Seveda to velja tudi za verze v leposlovju za odrasle – namreč to, da bralca lahko zmoti okorna oblika ali pa skoraj nerazumljiva vsebina.
Kot avtorica večinoma sprejmem vse predloge urednika. Ne sprejmem pa tistih, ki so “napačni”, ker so posledica njegovega nerazumevanja (potem se raje posvetim tistemu delu, ki ga očitno ni razumel, ker sem ga torej očitno preveč zavozlala, in mu zadevo dam znova na vpogled) ali neznanja (tu imam v mislih predvsem lektorske popravke). Želela bi si še več uredniških pripomb in mnenj. Vsako mnenje cenim in iz vsakega se je mogoče česa naučiti. Zato so zame testni bralci, ki mi direktno napišejo, ej, to je pa preobloženo, to je nerazumljivo, ta del mi deluje klišejsko ipd., tako dragoceni.
Kot urednica (vedno hkrati tudi v vlogi lektorice) imam različne izkušnje. Kar se jezikovnega pregleda tiče, običajno ni težav (da bi avtor npr. vztrajal pri napačnih vejicah, mašilih oziroma preobilju, nerodnih besednih zvezah, napačnih sklonih itd. – začuda to pogosteje doživim pri prevajalcih, no, seveda ne vztrajajo pri napačnih sklonih, ampak vidi se, kako jih včasih pogoltne jezik izvirnika in se kar nočejo ločiti od kakšnih kalkov ali mašil; razumem, da se jim to dogaja, tudi meni se, kadar prevajam, to je nekaj normalnega, ker pač “padeš” v jezik izvirnika, bilo pa bi dobro, da bi tudi prevajalec razumel, kako dragocen je pogled lektorja, ki izvirnika ni niti videl in torej ni obremenjen s tujim jezikom, tujimi frazemi, tujo skladnjo itd.). Kar pa se tiče večjih posegov v besedilo, so nekateri pripravljeni vložiti v to veliko dela (če je treba; marsikdaj gre za malenkosti, ki človeku vse skupaj ne vzamejo več kot urico ali dve) in izvrstno opravijo, drugi pa ne, češ da “on pa to razume drugače” ipd. In tu se spet izkaže dragocenost testnih bralcev. Če nekaj trdim samo jaz, je seveda čisto mogoče, da jaz narobe razumem ali da je to kakšna moja kaprica, ki se je niti ne zavedam; če pa na isto ali sorodno stvar opozorita še dva, trije testni bralci, bo pa najbrž res “nekaj na tem”, mar ne?
Morda kot zanimivost: ko sem urejala Jančarjev Severni sij (4. ponatis), sem opazila napako tipa continuity in avtor jo je popravil. To omenjam iz dveh razlogov: uveljavljen avtor, kakršen je Jančar, bi se lahko, tako bi morda kdo pomislil, na to tudi požvižgal, češ, saj sem pa ja dasa in kot tak ne delam napak (to je tisto, čemur v prejšnjih prispevkih pravijo analni kompleks), kar bi bilo seveda zgolj romanu v škodo, pridobil pa ne bi nihče s tem prav ničesar. (Tem bolj preseneča tovrstni kompleks pri avtorjih, ki izdajajo prvenec oziroma so kljub nekaj knjigam bolj ali manj neznani širšemu krogu bralcev in/ali literarni kritiki.) – Sama pravim, da se veličina in zrelost avtorja mdr. kažeta tudi v tem, koliko je pripravljen prisluhniti mnenju urednika, lektorja, prevajalca (pri prevajanju v tuji jezik se marsikdaj razkrijejo napake, neustreznosti, prekinjene povezave idr. pomanjkljivosti, ki jih prej sploh ne zaznamo) in se na tej podlagi s svojim besedilom še ukvarjati. – Drugo pa je, da je roman (vsaj teoretično) šel že skozi roke treh urednikov pred mano, pa te napake nihče ni opazil. (Napake continuity so mdr. take, primer: najprej piše, da se nekdo ni udeležil sestanka, ker je bil bolan, na naslednji strani pa je bil ta človek na tem sestanku najbolj glasen.) Kot avtor (in morda tudi kot “površen” – ne mislim slabšalno – bralec) take napake hitro spregledaš, kot urednik pa moraš biti pozoren tudi na to plat besedila.
Na hlapčevstvo urednika (ali lektorja ali prevajalca) ne pristajam, ne želim pristajati, želim imeti hudičevega odvetnika in želim biti hudičeva odvetnica, kadar je treba. 🙂 Zgodilo se je, da sem morala “hlapčevati” (in puščati v besedilu različne napake, grozljivo skladnjo ipd.), in ker sem delo sprejela, ga nisem mogla zavrniti; sem pa dosegla, da me niso navedli kot lektorico. Za tistim, kjer sem navedena, pač želim stati; seveda pa kakšno napako vsakdo spregleda, vsi smo zmotljivi, vendar se v besedilu da hitro razbrati, ali gre tu in tam za napako zaradi površnosti oz. zaradi spregleda ali pa za neznanje oziroma sploh neukvarjanje z besedilom.
Zaključujem, sicer bo nastal nov roman, hudičevega odvetnika pa nimam v žepu. 🙂
Kerstin
Najbrž ste vsi, ki vas ta tema zanima, že opazili tri besedila v Pogledih, ki govorijo o uredniškem delu: začne Branimir Nešović (z naslovom Konec romantike), nadaljuje Neda Pagon in zaključi Andrej Koritnik, njegov zaključni stavek je: “Romantike je konec.” Konec je tudi uredniškega dela Andreja Koritnika, ki je eno osrednjih uredniških mest v državi zamenjal za službo učitelja slovenščine v osnovni šoli. Ob vseh razlagah te na prvi pogled nenavadne odločitve, ki utegnejo priti na misel ob branju tega besedila, ponujam še eno, gotovo ne odločilno, a značilno: plača bo višja.
Pogledov nimam, sem pa na spletu našla tole: http://www.pogledi.si/druzba/ni-dobrih-knjig-brez-dobrih-urednikov
Izpostavila bi mnenje B. Nešovića: »Pomembno je tudi, kako kritična javnost (bralci) spremlja in sprejema dogajanje na knjižnem trgu. Te zgodbe pri nas ni. Marljivega urednika, ki izda knjigo, ob kateri se bralec ne bo spotikal ob skladnjo in vejice, se pri nas ne da unovčiti.«
Tu in tam se zna najti kakšno mnenje oziroma prispevek, ki se spotakne ob jezikovno nedodelanost besedila (pa ne samo ob skladnjo in vejice; kaj pa, recimo, prevod Vienna namesto Dunaj, prevod “kot če” /as if!/, steblo namesto deblo itd.? – reči hočem, da v knjigah, ki jih je insajder v drugi temi poimenoval polizdelki, marsikdaj mrgoli tudi takih napak, ki jih opazite, tudi če o vejicah in stavčnih členih nimate pojma). Spomnim se prispevka Toneta Freliha o knjigi Telo laži (krožil je tudi po e-pošti). Do neke mere se s tem ukvarja tudi spletna stran MojsteR prevodov, sicer bolj osredotočena na podnapise v filmih in oddajah, v resnici pa je ta spletna stran svojevrsten učbenik za tiste, ki npr. šele začenjajo prevajati, saj bodo tam našli številne “hakeljce” in pasti, v katere prevajalci padajo, in se jim bodo lahko izognili – praviloma je namreč podana tudi ustrezn(ejš)a rešitev. No, s knjigo Poslednje upanje se je “pozabavala” bralka tukaj: http://www.mojster.si/?stran=23
Zdaj si pa le za hipec predstavljajte, da bi kupili neki drug izdelek s takimi in toliko napakami. Mobilnik, ki bi na pritisku na zeleno slušalko enkrat klical, drugič pa poslal SMS, pač enega iz zbirke že poslanih. Ki bi enkrat zvonil cin cin, drugič pa ob zvonenju predvajal Odo radosti. Ali pa avto, ki bi mu prvi dež spral “metalno” barvo. Zgoščenko, na kateri bi pesmi “preskakovale” oziroma bi vam predvajalnik na polovici javil napako. Računalnik, ki bi nas ob kliku na ikono Moj računalnik povezal s spletom, ob ukazu Natisni pa se izklopil … Kaj bi storili? Bili bi jezni. Zelo verjetno bi izdelek vrnili in zahtevali vračilo kupnine oziroma drug izdelek. Morda bi opozorili celo Urad za varstvo potrošnikov. Ko bi o tem pripovedovali drugim ali pisali na kak spletni forum, bi bili verjetno deležni razumevanja, spodbude (“Seveda moraš stvar reklamirati!”) in “povratnih zgodb” (“Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega …”).
Ko pa kupimo (in ne le mi, kaj pa šole, knjižnice idr. javne ustanove?) knjižni polizdelek, pa to kar sprejmemo. Smo res tako nepismeni, da ne opazimo niti takih napak, kot jih navaja bralka na Mojstrovi spletni strani (policisti so v oko za oko razpoloženju, pri slačenju nevoljnega trupla, imel je tri-milijone-plus stanovanje itd.)? In takih, kot jih v svojem prispevku izpostavlja Tone Frelih (citiram: “Tako za hangar zapiše letališko čakališče; shramba je po prevajalkino utiliti omara; očesna mrežnica pa retinalna kamera. Samo prevajalka in jezikovna pregledovalka vesta, kaj pomenijo: sunkovit pozor, posajena hiša, plošča za ukaze, kamelji korpus, odvetnica javnega interesa, motna preproga. Plehko usnje (je verjetno ceneno); človek ne dobi kablov (ampak brzojavke); Danube (je Donava) …”)?
V takih primerih seveda ne moremo govoriti o hlapčevstvu urednika, temveč o popolnem neprofesionalizmu vpletenih. Sama si ne morem predstavljati, kaj dobrega bi lahko nekdo, ki da iz rok tak izdelek, priporočil nekemu avtorju, da bi izboljšal njegovo besedilo. Šmenta, ne znam si predstavljati, da taki “uredniki” (in založniki) sploh (še vedno) obstajajo, kar izkazuje mojo pomanjkljivost oz. skromno domišljijo, saj realnost dokazuje, da obstajajo in še naprej veselo izdajajo podobne grozljivke. In ne le to; dokazuje tudi, kot omenja že Nešović, da javnost to (čemur bi v kakšni drugi sferi marsikdo rekel “škart roba”) gladko sprejema in da (vsaj v določenih primerih, kot vidimo v temi o knjigi Nebo v očesu lipicanca) to celo zagovarja. Morda bi o tem veljalo razmisliti, kadar bomo, na primer, prinesli domov novo mikrovalovno pečico, ki bo obrok sicer pogrela le do “mlačnosti”, bo pa zato lepa, bleščeča in pladenj se bo neslišno in urno vrtel.
Se opravičujem, če sem malo zašla, ampak teme so pač povezane …
Moje skromno mnenje je, da vsak, ki piše in objavlja potrebuje lektorja, dobrega urednika in neodvisnega testnega bralca, ter toliko samokritičnosti, da sprejme pošteno oceno svojega dela brez užaljenosti in trme, ter vztrajanju na nedotakljivosti svojega dela.
Veliko trdega dela in dobrih idej vsem piscem, ostro lektorsko pero, in pogumne urednike.
Kerstin, upam, da je prišlo do nesporazuma, ne maram dolgih sestavkov, govorov in podobnih umotvorov, ki so sami sebi namen, v katerih je med glavo in repom velika “praznina “. Strinjam pa se, da za vsak komentar ali razlago kratko in jedrnato vedno ne velja, kdaj je potrebno kaj tudi razložiti in utemeljiti obenem pa še vedno ohraniti rdečo nit. Moram biti poštena, tak komentar zahteva kar precej znanja in kilometrine. Pohvala vsem, ki to znajo.
Ups, to je pa nenavadno, poznam urednika iz skupine MK, ki je imel nižjo plačo kot urednik, kot je bila plača njegove avtorice, učiteljice na osnovni šoli. Najbrž gre za tarifne skupine v javnem sektorju, ki prinesejo (via izkušnje, izobrazba) več napredka pri plači, kot je mogoče plačo povečati v zasebnem sektorju, če ostaneš strokovnjak in ne postaneš menedžer. Torej – plača na šoli se bo najbrž povišala, kaj bo s skupino, bomo pa še videli. Veliko užitka ob delu! (Ne delamo samo zaradi denarja press.)
V Sloveniji bi se že lahko – z literaturo tako ali drugače povezani posamezniki – počasi navadili, da bi več razmišljali o kvaliteti svojega dela in manj o svojih plačah …
Tako ne bo potrebe po cuzanju države za npr. izvedbo brezplačnih kreativnih delavnic, ki so predvsem namenjene socialnemu korektivu za obubožane literate, tako ne bo treba več dajati izjav v slogu ”pisateljevanje je urjenje v beračenju” …
Svet je dovolj velik in odprt za vse – naložite si ga na ramena in pot pod noge.
@beračenje po slovensko: ne vem, ali vas v tak zapis vodi danes tako čaščena vera v pravičnost trga (“kdor je dober, bo že zaslužil” – ne le literarna zgodovina, tudi druge so polne dokazov o praznosti te vere), užaljenost zaradi neustrezne obravnave (ali neobravnave) na kaki kreativni delavnici, ki jih zdaj počez diskvalificirate s priročno floskulo o ‘cuzanju države’, ali pa preprosta želja po izgonu z literaturo tako in drugače povezanih posameznikov (za začetek?), izražena v sklepni misli.
Malce srhljivo, ni kaj. So pa vaši občutki nekoliko v nasprotju z dejstvi iz članka v Delu, ki vam je bil v navdih: Pisateljevanje je tudi urjenje v beračenju, morda se potrudite z oporekanjem ali pa s spreminjanjem položaja, pa ne bo potrebe po moraličnih apelih.
Če pa ste hoteli samo reči, da bi morali slovenski avtorji več objavljati v tujini – pravzaprav objavljajo prav zelo veliko. Zaradi kvalitete, ki pa ni avtomatično prevedljiva v plačilo. Ne velja samo za literaturo.
Insajder, zanimivo, da ste se našli v delu, ko sem pisal o cuzanju države. Iz vaših besed veje užaljenost, nekakšna gizdalinska prizadetost. Nikar, to ni bil moj namen.
Sicer pa slovenska literarna zgodovina tudi ugotavlja, da je marsikateri slovenski literat bolehal za jetiko. Pa menda ni tudi danes temu tako, kaj?
In res veliko slovenskh literatov objavlja v tujini; ker so kvalitetni. In všeč mi je, da Miha, Brina, Drago, Evald in še kdo, ne jočejo nad (brezupnim?) položajem, v katerem so se znašli, ampak pišejo umetnine, ki jih drugi ne zmorejo. Saj razumete?
No, Miha v omenjenem sestavku nastopa malo drugače (“…ker s pisanjem ne bi mogel preživeti. Vseeno meni, da slovenski pisatelj lahko preživi, a »z veliko prostituiranja na vse strani …”), lahko bi našli pa marsikaj podobnega tudi pri drugih navedenih. In ne govorimo o jetiki, ampak smo začeli z debato o položaju v 21. stoletju. Tu pa je glavni problem, da za pisatelja ni važna kvaliteta, ampak kvantiteta, kvaliteto si pa očitno itak vsak predstavlja po svoje in je prepričan, da ima prav (ja, razmislek bi bil res potreben). In ker po svoje argumente prikrajate tudi vi in uporabljate sodobni jezik pravšnjosti (kdo se bo upal upreti modrosti o pravičnosti trga?), vas težko še naprej jemljem za resnega sogovornika, morda ste prej literarni trol, ki se malo dolgočasite in skušate provocirati. Objestnost? To me ne zanima. Naj ta forum ostane še naprej resen, kot je doslej, s par zdrsi, bil.
Vse prerado se govori o tem, da kulturniki cuzajo državo. Je to v primerjavi s cuzanjem ostalih omembe vredno? Še dobro, da obstajajo kreativne delavnice. Ne gre samo za socialni korektiv, ampak še za kaj. Vsi poklici se tržijo z dodatnimi dejavnostmi. Poznam kar nekaj posameznikov, ki v treh šolskih urah zaslužijo 1000 evrov, a slušateljem ne izročijo računa. Temu bi jaz rekel cuzanje države. Je že tako, da najbrž več kot 90 odstotkov Slovencev najprej razmišlja o plačah (ali je to težko razumeti?) in šele bolj proti koncu o kvaliteti svojega dela. Seveda pa drži, da je svet dovolj velik in odprt za vse. ,