Desine knjige precej rada berem (na Moljih so moji prispevki o njenih romanih in kolumnah), všeč sta mi njen humor in svežina. Ko sem zagledala knjigo na prijateljičini mizi, sem si jo takoj izprosila na posodo. Kot je znano, je to tudi knjiga za Cankarjevo tekmovanje (8. in 9. razred). Super, Deso imajo otroci (verjetno) radi in to se bo krasno bralo. In po lanskem »pohujšanju v dolini …« je to letos »varna« izbira, mar ne. Da bo volk sit in koza cela, da ne bo nihče užaljen, besen, ogorčen itd.

In sem se lotila branja. Koza pa taka! Kakšna? Cela ne. Ker ta koza (naivna) vendarle pričakuje, da je to, kar bere v knjižni obliki, vsaj kolikor toliko jezikovno dodelano; vsaj toliko, da se ne spotikaš vsako minuto ali vsaki dve minuti ob napake, ki so tako osnovne in tako bijejo v oči, da ti trgajo nit zgodbe na prafaktorje (ok, recite mi poklicna deformiranka. Priznam, da sem. Ampak če že v 3. razredu devetletke opozarjajo učence na pravopisno normo – kar je tudi prav – potem pač menda smem pričakovati, da jo nekdo, ki se podpiše kot lektor, vsaj za silo obvlada. Ali pač ne?).

Že prva stran besedila me je treščila med oči z dvema napakama. Zlasti druga je prav bizarna in zlahka opazna.

3. poved, napačna vejica pred »kot«: /…/ počakal na smrt, kot pa se z njimi spoprijel. (Ni osebne glagolske oblike – spoprijel je deležnik – torej ni vejice pred »kot«.)

Drugi odstavek. Premi govor: najprej mama, nato oče. Nato pa – kdo?

»Almira! /…/« je zavpila mama iz kuhinje.

»Pa res!« je pritegnil še oče. »Čeprav /…/.«

»Pridi na balkon, Almira! /…/«

»To je dobro znamenje! /…/« Mamin glas je bil resnično vesel.

Čigav je označeni (v krepkem) premi govor? Uveden je na novo, prejšnji je zaključen, sledi nova vrstica z zamikom in narekovajem. In se konča. In spet sledi nova vrstica, zamik, mamin premi govor. Če je vmesni govor, ki je brez spremnega stavka, očetov, sta odveč končni narekovaj njegove prejšnje povedi in začetni narekovaj njegove naslednje povedi. Zadostuje odstavek. Če je vmesni govor mamin, pa je odveč zadnji narekovaj vmesnega govora in začetni narekovaj materinega – in prav tako zapišemo samo v odstavku, če želimo poudariti premor.

Ampak to je šele začetek. Zdaj bom šla malce v podrobnosti. 🙂 Zakaj? Zato, ker me je resnično šokiralo, koliko napak je v tem besedilu; in ko sem ob spotikanju čeznje pomislila, da je stvar izbrana za Cankarjevo tekmovanje, sem mogla še manj verjeti svojim očem. Poglejmo nekaj primerov iz dobre prve tretjine knjige:

Namesto pravilnega nedoločnika namenilnik (ali pa se vnaša v knjižni jezik moderna vokalna redukcija?). To se ponavlja skozi vse besedilo (tu in tam pa se vendarle pojavi pravilni nedoločnik). Le nekaj primerov:

Nikoli v življenju ji ne bo treba delat. (str. 25)

Najbolje, da začneš kar pakirat /…/. (str. 33)

/…/ pripravljena sem trdo delat …« (str. 68)

Manjka vejica (zlasti pred in) pred vmesnim odvisnikom. Nekaj primerov:

/…/ in je ves čas mislila samo na hrano in ko je vsaj malo ušla maminemu nadzoru, je skušala /…/ (str. 12)

Mama je vedela, kaj je najbolje zanjo in Medea je pomislila /…/. (str. 13)

/…/ razumel vse, kar je bilo rečenega na njegov račun in se pognal proti vratom. (str. 27)

Manjka vejica pred zvalniškim pastavkom ali za njim, med odvisnikom in glavnim stavkom, pred osamelim »ne« itd. Nekaj primerov:

Pridi muci, pridi … (str. 28)

/…/ da mi nikoli /…/ več ne rečeš naj grem s tabo /…/. (str. 17)

Ja, eni res ne znajo ceniti tega kar imajo. (str. 25)

Torej oče, jutri /…/. (str. 46)

/…/ da bo morala bolj pazit, če ne ne bo nič z načrti /…/. (str. 48)

Konj je začel glasno rezgetati še preden sta stopila v hlev. (str. 69)

Medea še sama ni čisto dobro vedela kaj in kako se je zgodilo /…/. (str. 69)

/…/ vsaj ti mi povej kaj se dogaja /…/. (str. 78)

Manjka vejica pred veznikom »kot«, ki mu sledi osebna glagolska oblika, ter se napačno pojavlja, ko mu sledi neosebna glagolska oblika ali pa glagol sploh NE sledi:

/…/ in bila raje doma, kot vsi ostali normalni mladi ljudje. (str. 8)

Še porezati se ne znam kot se spodobi /…/. (str. 23)

Komaj čakajo takšne gospode kot si ti /…/. (str. 36)

Kot veste ravnokar odhajamo /…/. (str. 37)

Poljubnostni zaimki s členico (-)koli so zapisani enkrat skupaj, drugič narazen (pravilni sta obe varianti zapisa, toda dobro je, da se znotraj enega dela držimo ene in iste):

komer koli (str. 10), kdajkoli (str. 15), kar koli (str. 33), kjer koli (str. 34), česarkoli (str. 35), katero koli (str. 77), kdajkoli (prav tako str. 77) itd.

Drugo (nekaj primerov):

Ker že dve leti ni več zmagovala ali bila vsaj med prvih deset /…/.

Skozi vse besedilo: vzpodb- (vzpodbudno, vzpodbodla, vzpodbuditi …)

Cele dneve se boš valjala, bila neprijazna /…/. ( str. 27)

Od nekje /…/. (str. 39)

Do takrat lahko dela na črno pri Jovotu /…/. (str. 45)

/…/ je policist pomignil proti Jeleninim staršem. (Str. 76; Jelena je Almirina teta, prisotni pa so seveda Almirini starši.)

Stilistične zadeve:

Ugotovila je, da se ti otroci niso kaj prida selili v življenju, zato so verjeli, da se stvari v življenju ne spreminjajo kaj dosti. (str. 9)

Ustavila se je šele pri ogradi s kobilami, mucek pa je zlezel pod ogrado na drugo stran in šele tam zmagoslavno obstal /…/. (str. 28)

Kljub lakoti je sendvič, ki ji ga je policist prinesel iz avtomata, le s težavo /…/. (Str. 73; kako pravzaprav sendvič prineseš iz avtomata? Dobiš ga že, vzameš tudi, ampak prineseš? Greš najprej v avtomat, vzameš sendvič in ga prineseš ven, iz avtomata?)

Takole približno je to videti do strani 78 (od strani 48 do 65 so slike, sicer bi bil nabor zelo verjetno še obširnejši). Od tu naprej sem si zabičala, naj berem »slepo«, če želim priti do zadnje strani, sicer bom omagala. Kljub temu mi je v oko priletelo še nekaj tako ostrih kamnov, da se je zasolzilo, npr. takle niz pomanjkanja vejic:

»Tega pa nikar ne počnite gospodična, če zelo dobro ne poznate konja! Čeprav takim kot ste vi in majhnim otrokom ponavadi ne storijo nič. /…/« (str. 98)

Ali pa popolnoma napačna beseda, ki ima s pravo skupen le del pisne (in slišne) podobe:

»/…/ se bojimo, da bi koga vžgala, če bi ti omenil, da imaš nogo krajšo /…/« (Str. 101; ista napaka tudi na str. 147.)

In ta uboga hči, hči, ki je v vseh sklonih kar hči ali kako?

»Imaš rad mojo hči?« (str. 172)

Kaj pa vsebina? Obnove ne bom pisala (itak jo gugl takoj postreže). Zgodba je nekaj srednjega, predvsem je pohvalno, da je lepo in ne osladno prikazana ljubezen do konjev, njihova moč, eleganca in odnos konj—človek, ki ga lahko prenesemo na narava—človek; tu je potencial debate in razpravljanja in pisanja eseja. Naslov tekmovanja je sicer povsem drugačne vrste: Z besedami in med njimi. Morda pa je bila ta knjiga izbrana prav zato? Namreč – kako ga lahko lomiš z besedami (vžgati, hči, Jovotu itd.) in med njimi (ločila)? Ne pozabimo – Cankarjevo tekmovanje je vendarle tekmovanje iz znanja SLOVENŠČINE, kamor menda ne spada le literatura.

Sprašujem se, kako je mogoče, da strokovna komisija servira otrokom delo, ki ne izkazuje niti osnovnega poznavanja slovenščine, kar se tiče pravopisa in slovnice. Ta knjiga zaradi svoje tovrstne nedodelanosti ponuja možnost priprave referata ali seminarske naloge o slovenščini kot jeziku, ponuja možnost preverjanja, koliko napak je na dveh straneh knjige sposoben odkriti osmo- in devetošolec. (Jaz sem jih ob hitrem branju odkrila povprečno tri do štiri.) Iz nabora izpisanih napak je razvidno, da gre za napake, kakršne naj bi opazil vsak razgledan bralec, čeprav šele osnovnošolec. – Kljub temu nekako dvomim, da je bila knjiga izbrana zato, da bi se otroci “na njej učili lektorirati”. Zdi se, da je po mnenju komisije tudi tak “pravopis” za naše otroke dovolj dober.

Če se vrnem k vsebini, me je motilo, da so problemi na hitro predstavljeni in odpravljeni, ni pravega suspenza, ni razvijajočega zapletanja (razen pri Medei, toda zanko v zvezi z nakupom konja Angela sem takoj razvozlala, čeprav v dedukciji nisem posebej spretna), pojavi se problem in v isti sapi že rešitev zanj.
Pohvalno se mi zdi, kako Almira počasi (ja, ta del je primerno stopnjevan) razvija najprej vse manjši odpor do živali, nato naklonjenost in ljubezen. Ne zdi pa se mi dobro, da zgodbe vseh treh mladostnikov tako klišejsko podajajo »mladostno uporništvo« (staršem), in kar je še huje: vse tri zgodbe se tik pred koncem holivudsko zaključijo s tako pocukranim happy endom, da zapeče v želodcu. (Kar sicer ni značilno za Desine knjige, kolikor sem jih prebrala.) Ne le, da se družinske stiske (trajajoče več let) gladko (in prehitro) razrešijo, na konec je obešena celo ljubezenska zgodba (ali vsaj njen začetek).
Motilo me je tudi, kako so predstavljene ženske – matere: dve imata stransko vlogo »kokodakajočih statistk«: klepetata in plehko komentirata, docela odmaknjeni od duševnega sveta svojih otrok. Tretja je prava pošast, na koncu pa se čudežno spremeni iz zveri v lepotico. Tu je še teta, ki prav tako ni biser modrosti; skratka, človek se vpraša, kako lahko ob takih ženskah sploh kdo odraste v normalno osebnost. Očeta sta predstavljena malce bolj kompleksno, realno in prepričljivo. Ali za protipol resnično potrebujeta tak kurnik?

Obstaja seveda možnost, da bi v romanu – poleg že omenjenega odnosa konj—človek in s tem tudi globljega uvida vase, ki ga človeku omogoči prav žival – našla še (marsi)kaj pohvale vrednega, če bi lahko normalno brala. Ob spotikanju, premetavanju, zaviranju in hrušču vseh napak, ki so mi skakale v oči, to (zame) ni bilo mogoče. Če me ne bi zanimalo, kaj nosi knjiga tako dragocenega, da je izbrana za CT, priznam, da bi jo odložila že po desetih ali dvajsetih straneh.
Plusi knjige – in dober kontrast Cankarjevemu Mojemu življenju, ki je druga izbranka – so lahkotnost, aktualnost, jezik, ki se v dialogih približa jeziku mladih, pa tudi težave, s katerimi se lahko marsikateri mlad bralec poistoveti ali jih vsaj razume – škoda, da so predstavljene tako površno in da so rešitve tako »instantne« (Almiri se npr. mimogrede razrešita – poleg selitve, odpora do živali, stigme »bosanskosti« in nesporazumov s starši – še dve psihični težavi, ena je prizadevanje samopoškodb, druga kompleks zaradi krajše noge).

Moje mnenje je, da bi bila knjiga lahko občutno boljša, če bi se namesto trem glavnim junakom posvetila enemu (verjetno bi bilo najbolje, da prav Almiri) in tistega junaka ter njegovo zgodbo, ozadje, zaplet in razplet bolj temeljito razdelala. S tem bi se izognila tudi kar trojnemu srečnemu koncu, ki deluje resnično za lase privlečen.

Vsaj majceno presenečena, da se tokrat ni oglasil noben ogorčeni bralec (zaradi poraznega jezikovnega pregleda), sem malce guglala in našla zanimive esejistične zapise o obeh knjigah (domnevam, da so avtorji učitelji). Jim je bilo res, vse eno kako je to kar berejo zapisano. Je komisiji za CT prav tako vseeno? Ali je knjigo sploh prebrala? Ali lahko bralec besedilo, v katerem mrgoli napak, doživi tako, kot je treba? Kajti – hočeš nočeš – literarno delo NI samo literatura. Literaturo gradi jezik. (In vice versa.) Knjižni jezik pa je podvržen normi, in eno je, da to normo povoziš, ker pač pišeš v narečju, v pogovornem jeziku, v slengu, v »čefurščini« itd. To so že literarni in literarno utemeljeni prijemi. Nekaj povsem drugega pa je norma, povožena v Lipicancu; ne gre za kakšno literarno sredstvo, temveč za pomanjkljivo znanje ali morda za silno površen pregled. In navsezadnje, ali se spodobi, da se avtorici, kot je Desa, »dodeli« tako slab lektor? Ne, naj drugače zastavim vprašanje. Ali se spodobi izdati knjigo, v kateri je toliko napak? Ni knjige brez napake, vsi kakšno spregledamo, to dobro vem. Vem tudi, da – ne glede na to, ali se spodobi ali ne – take knjige izhajajo. Ampak, naj se dopolnim, ali se “spodobi” izbrati tako delo za Cankarjevo tekmovanje, ki je vendarle tekmovanje iz slovenščine? Temu ne morem reči drugače kot cinizem. Posmeh ljudstvu. Ki je lani besnelo zaradi mučenja živali in vulgarizmov, letos, ko je za to, da ugotoviš, da nekaj s knjigo spet ne štima, treba knjigo v resnici prebrati in poznati nekaj malega slovnice in pravopisa, pa – vse tiho je bilo …

Kerstin, z zanimanjem sem prebrala tole. Žalostno, res žalostno.

Sama kar dobro poznam slovnična pravila ipd., gotovo pa ne vsega. Pa vendar imam dve vprašanji:

3. poved, napačna vejica pred »kot«: /…/ počakal na smrt, kot pa se z njimi spoprijel. (Ni osebne glagolske oblike – spoprijel je deležnik – torej ni vejice pred »kot«.)

Besedilo je sicer skrajšano, tako da ne morem biti prepričana o dejanskem zapisu, ampak zakaj ne bi bila vejica? O deležnikih sicer nimam veliko pojma, ampak sama bi “sproprijel” dojela kot navadno glagolsko obliko, tako kot “počakal”.

Druga stva rpa je z vzpodbuditi ipd. – kaj točno je tukaj narobe? Vse je mogoče najti v SSKJ?

Kerstin, ti si carica.

Pozdravljena, Abc,

lepim iz SP, člen 330: 4. Pred primerjalnimi kakor, kot, ko in stopnjevalnim tako – kakor vejice ne pišemo, če veznik ne uvaja odvisnika z izraženo osebno glagolsko obliko: Ne kaže drugega kakor mol-
čati. – Bolje je delati kot govoriti. – Več je govoril kot delal.

To, kar sem dala v krepki tisk, sta spet deležnika. To NI osebna glagolska oblika. Kako pa bi določila, katera oseba je “delal”? Saj je oblika ista za prvo (jaz sem delal), drugo (ti si delal) in tretjo (on je delal) osebo. Osebne oblike so sem, si, je, sva, sta, sta, smo, ste, so (v vseh časih in pogojnem naklonu).

(O dejanskem zapisu si lahko prepričana – izpisala sem pač le tiste stvari, ki so napačne, s toliko sobesedila, da ne “visijo same v zraku”. 🙂

V SSKJ je mogoče najti (skoraj) vse, vendar je to slovar, normativen pa je pravopis. Ta pri vzpodb- usmerja (kazalka gl.) k spodb-. Kazalka gl. naj bi pomenila, da se zelo priproča tista beseda, h kateri kazalka usmerja. Npr. beige >> bež, Buddha >> Buda, ovčjereja >> ovčereja ipd. (Pa tudi e-SSKJ z modro barvo pri vzpodb- priporoča spodb-, tako kot – če pogledamo kako drugo “sumljivo” besedo – pri smatrati z modro priporoča imeti za, šteti za, misliti, meniti.)

Lp,
Kerstin

Aha, hvala za pojasnila. 🙂 Saj če pogledam primer Več je govoril kot delal, se mi vejica ne zdi smiselna. Mogoče me je prej tudi zavedla dolžina stavka.

Draga Kerstin, najprej čestitke in zahvala za to analizo.
V pravilniku Cankarjevega priznanja je zapisano, da so cilji tekmovanja mdr. širjenje in poglabljanje znanja slovenščine, primerjava znanja slovenščine med učenci in dijaki, popularizacija slovenščine oz. spodbujanje branja leposlovja, spodbujanje učencev in dijakov k študiju slovenskega jezika in književnosti, odkrivanje za slovenščino nadarjenih učencev in dijakov in uvajanje mladih v uporabo literature s področja slovenščine. Torej je predlagati knjigo, polno napak, kot če bi se npr. za Vegovo priznanje otroci morali absurdno dokopati do vnaprej določenega, namerno napačnega matematičnega rezultata. Dopuščam pa seveda možnost, da bo eno izmed nalog na tekmovanju: »V knjigi Nebo v očesu lipicanca najdi najmanj petdeset slovničnih napak!«
Ker gre po mojem za škandal, bi bilo treba o tem obvestiti kulturne redakcije (če tega ne bo nihče storil ali v kratkem ne bodo same odkrile tega primera, jim bom povezavo na ta forum poslala jaz). Mogoče bojo potem novinarji raziskali, zakaj in na osnovi česa so se dr. Saksida in ostali člani komisije (na internetu ne najdem njihovih imen), ki odloča o berilu za CT, odločili prav za to knjigo »konjeniških založnikov«, ki očitno niso vešči knjižnega urejanja.
Medtem je škoda že storjena: pogled v Cobiss pokaže, da je velika večina izvodov te knjige že izposojena oz. rezervirana.

Bravo Mati. Bravo Kerstin.
Naloge pri kateri naj bi učenci našli vsaj 50 napak ne bo, že dolgo ni več takih nalog. Učenci pišejo esejček.

Bravo, čisto zares.

Ko se brala knjigo, že ob izidu, sta me izjemno slaba lektura in tudi podpovprečna vsebina motili, pa sem to delila z nekaj najbližjimi in bila nato tiho. Res hvala za tako odlično analizo in upam, da bo res spodbudila komisijo, ki se mora zamisliti nad svojim izborom.
Že nekajkrat, pod drugimi temami, smo izpostavili podoben problem – ali je izbrana knjige, pa naj bo za Cankarjevo tekmovanje ali pa kakšno nagrado, lahko knjiga, kjer je toliko slovničnih napak (če vsebino pustimo povsem ob strani). Pred nekaj leti je bil podoben problem s knjigo M. Moškrič – Stvar, nagrajena z Desetnico in izbrana za Cankarjevo tekmovanje, v natisnjenem besedilu pa tipkovne napake, neujemanja spolov, sklonov in števil … Sem začela pisati podobno analizo, potem pa obupala in mi je še danes žal.
Ampak karavana gre dalje in ljudje, ki nas to moti, smo razglašeni za pikolovce, ne zavedamo se razvoja jezika ipd.

Super, da nekdo izpostavi tudi to.
O tem bi moralo biti napisanega vsaj toliko kot lani o primernosti tematike. Ker je na dolgi rok potencialno storjena večja škoda.
Prav tako bi bi potrebno preveriti, kdo na celotni poti od avtorice do končnega izdelka je “zagrešil” toliko neumnosti in seveda ukrepati – nekdo svojega dela ni dobro opravil.

Založba, ki je izdala to knjigo, je GO Partner iz Logatca. Poleg te knjige so izdali samo še Štefančičevo Poročila sem se s komunistom: zlata doba protikomunističnega filma in nekaj DVD-jev. Spletna stran ne ponuja ničesar razen nekakšne “vizije” podjetja. Skratka, mislim, da tule ni bilo nobenega urednika, lektorja, korektorja … Da je avtorica prinesla knjigo, oni pa so poskrbeli za tisk. Če kdo ve kaj več, naj me popravi, ampak na osnovi spletne strani skoraj ne moreš sklepati, da bi bilo drugače.

Sodeč po spletni strani založbe gre za firmo Desinega “kot-da-agenta” Marjana Geohellija.

Pa smo si spet enkrat odgovorili na vprašanje o pomenu kvalitetnih založb s kvalitetnimi sodelavci. Škoda le, da to prepoznavamo in pripoznavamo bralci, ne pa tudi mnoge komisije, odbori ipd. Vsakdo, ki knjige izdaja, ni založnik. In klobasa se zašpili – pomen založniških standardov je bil izpostavljen že neštetokrat, storjenega pa še vedno ni bilo dovolj ali, še bolj pošteno, skorajda nič.

Res si želim, da bi kak novinar književnih strani imel čas, željo in prostor in malce seciral izbrane knjige za Cankarjevo tekmovanje tudi po tem kriteriju. Izsledki bi bili lahko zelo zanimivi in komisija bi se morala zamisliti nad njimi

Če torej že ugotavljamo, čigava je krivda, lahko rečemo, da je:
– Desa Muck kriva, ker ni najmanj še enkrat preletela svojega besedila, preden ga je oddala (saj vsi vemo, da tudi za najboljšimi ostanejo napake – ampak da jih ostane toliko!);
– založnik GO Panter, ker je skoparil z lektorjem (Korektor? Kaj je že to?);
– KOMISIJA ZA TEKMOVANJE IZ SLOVENŠČINE ZA CANKARJEVO PRIZNANJE, imenovan DRŽAVNA KOMISIJA, ki jo (prepisano iz njihovega statuta, podčrtala jaz), »poleg članov Predmetne skupine za slovenščino na ZRSŠ sestavljajo še univerzitetni strokovnjaki in učitelji praktiki, ki jih, tako kot predsednika državne komisije, na predlog Predmetne skupine za slovenščino imenuje direktor ZRSŠ (…) Za svoje delo sta komisija in predsednik odgovorna Zavodu Republike Slovenije za šolstvo.«
Torej gre ta apel tudi Zavodu, ki bi po mojem skromnem mnenju moral tako »državno komisijo« takoj razpustiti!!!

Naj dodam le še, da je lektorica navedena v kolofonu.

Mati
Kar se tiče Zavoda za šolstvo in tekmovanja za Cankarjevo priznanje: Pred leti so izvedli udar in ga izpulili Slavističnemu društvu, ki da ni dovolj kompetentno in sposobno organizirati tako velikega tekmovanja …
Učitelji praktiki so se v tistih starih časih še izpopolnjevali na vsakoletnih seminarjih za vsako knjigo posebej, predelovali so jo in skupaj razmišljali o izhodiščih. Če ne prej, bi na takem seminarju opozorili na vse pomanjkljivosti … Zdaj tega ni več, dobijo knjigo, ohlapna navodila in to je to, vpliva pa po mojem sploh nimajo.

Spoštovani,

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje je le pretveza za šolsko založništvo in razvoj bralne pismenosti je tudi le pretveza za razvoj založniške dejavnosti. Legitimnost nelegitimnim zadevam daje Zavod za šolstvo, MIZKS pa nič!

A, se zavedate, da se otroci, zaradi ene napačno postavljene vejice ne morejo vpisati na izbrano srednjo šolo in/ali fakulteto.

Kaj dela Komisija proti korupciji? Kaj dela varuh človekovih pravic?

Oče 1

“Tekmovanje za Cankarjevo priznanje je le pretveza za šolsko založništvo in razvoj bralne pismenosti je tudi le pretveza za razvoj založniške dejavnosti.”

Saj so tudi reklame za zdravila le pretveza za prodajo zdravil, ne pa za zdravje uporabnikov. Koliko tablet na leto zmečejo proč, na TV pa se predvajajo oglasi za nove tablete. Marketing!

Ampak kaj more bibliotekarka ali profesorica vplivati na izbor dela za tekmovanje za Cankarjevo priznanje? Nič.

Oče 1

Stereotipe lahko generiramo ali jih presežemo. S tem, da bomo tiho, delamo v korist škode otrok.

Seveda si tudi jaz želim delati v dobro otrok.

Če temo še razširimo, a nismo Slovenci hlapci, še danes? Pa smo še vedno tiho, ane.

Edvard KOCBEK: LIPICANCI

Časnik poroča:
lipicanci so sodelovali
pri zgodovinskem filmu.
Radio razlaga:
milijonar je kupil lipicance,
plemenite živali so bile mirne
ves čas poleta nad Atlantikom.
In učna čna knjiga uči:
lipicanci so hvaležni jezdi konji,
doma so s Krasa, prožnega kopita,
gizdavega drnca, bistre čudi
in trmaste zvestobe.

In vendar ti dodajam, sinko,
da teh nemirnih živali
ni mogoče spraviti v razvidne obrazce:
dobro je, kadar sije dan,
lipicanci so črna žrebeta,
in dobro je, kadar vlada noč,
lipicanci so bele kobile,
najbolje pa je,
kadar prihaja dan iz noči,
kajti lipicanci so beločrni burkeži,
dvorni šaljivci njenega veličanstva,
slovenske zgodovine.

Drugi so častili svete krave in zmaje,
tisočletne želve in leve s perutmi,
samoroge, dvoglave orle in fenikse,
mi pa smo si izbrali najlepšo žival,
izkazala se je na bojiščih in v cirkusih,
prepeljevala je kraljične in zlato monštranco,
zato so dunajski cesarji govorili
francosko s spretnimi diplomanti,
italijansko z zalimi igralkami,
špansko z neskončnim Bogom
in nemško z nešolanimi hlapci,
s konji pa so se pogovarjali slovensko.

Spomni se, otrok, kako skrivnostno
sta spojena narava in zgodovina sveta
in kako različna je vzmet duha
pri slehernem ljudstvu na zemlji.
Dobro veš, da smo zemlja tekem in dirk.
Zato tudi razumeš, zakaj so se beli konji
iz Noetove barke zatekli na naša čista tla,,
zakaj so postali naša žival,
zakaj so stopili v legendo zgodovine
in zakaj razburjajo našo prihodnost,
nenehoma nam iščejo obljubljeno deželo
in postajajo zanosno sedlo našega duha.

Kar naprej sem na beločrnem konju,
mili moj sinko,
kakor poglavar beduinov
sem zrasel s svojo živaljo,
vse življenje potujem na njen,
bojujem se na konju in molim na njem,
spim na konju in sanjam na konju
in umrl bom na konju,
vse naše prerokbe sem spoznal
na skrivnostni živali,
in tudi to pesem sem doživel
na njenem drhtečem hrbtu.

Nič temnejšega ni
od jasne govorice
in nič resnejšega ni od pesmi,
ki je razum ne more zapopasti,
junaki šepajo v svetlem soncu
in modrijani jecljajo v temi,
burkeži pa se spreminjajo v pesnike,
krilati pegazi vedno hitreje dirjajo
nad votlinami naše stare zemlje
in poskakujejo in trkajo,
nestrpne slovenske živali
še vedno budijo kralja Matjaža.

Kdor še ne zna zajezditi konja,
naj se čimprej nauči
ukrotiti iskro žival,
održati se svobodno v lahkem sedlu
in uloviti ubrano mero drnca,
predvsem pa vztrajati v slutnji,
kajti naši konji so pridirjali od daleč
in so daleč namenjeni,
motorji radi odpovedo,
sloni preveč pojedo,
naša pot pa je dolga
in peš je predaleč.

Spoštovana natančna bralka Kerstin,
res je, spoprijel, pisal, bral in še kaj so deležniki na -l (torej gre za eno izmed neosebnih glagolskih oblik). Ti so nam v pomoč pri tvorbi glagolskih časov in še česa. Skupaj s pomožnim glagolom v sedanjiku ali prihodnjiku sestavljajo glagolske oblike, ki jim osebo lahko določimo (se je spoprijel, bi se spoprijel in podobno), to so oblike, ki so jedro stavka. Včasih je poved grajena tako, da se več neosebnih glagolskih oblik veže na isti pomožni glagol (s katerim skupaj tvorita glagolsko obliko, ki ji je moč določiti osebo). Vejica pred kot (ta je lahko medbesedni ali medstavčni) je velikokrat jabolko spora, pa ni razloga za to, znal jo bo postaviti vsak jezikovno izobražen laik, strokovnjak pa toliko prej.
Da bi lahko razpravljala o konkretnem primeru (“3. poved, napačna vejica pred »kot«: /…/ počakal na smrt, kot pa se z njimi spoprijel. (Ni osebne glagolske oblike – spoprijel je deležnik – torej ni vejice pred »kot«.”)), bi morala biti izpisana cela poved.

Kar pa se primera “/…/ in bila raje doma, kot vsi ostali normalni mladi ljudje.” tiče, pa razmišljam, ali ni mogoče dela za vejico razumeti kot dostavek.

Da, Mincika, tudi jaz sem razmišljala to o dostavku. Že mnogokrat prej. So primeri, ko se res čuti kot dostavek, ko imaš občutek, da je vejica že kar nujna. Pravopis jo potrjuje (v primeru dostavka) in navaja primer: Visoko na vrhovih jamborov zastave veselo plapolajo, kot privid (= in sicer kot privid). Je pa to še kar dvoumno, ker marsikdaj nekdo nekaj razume kot dostavek, drugi pa ne. Najbrž zato nekateri strokovnjaki pravijo, da tudi v takih primerih vejice ni. Morda bo zadevo še bolj izčiščeno predstavil naslednji pravopis.

Cela poved: V bistvu jih je bilo toliko, da bi se še odrasel človek raje ulegel v krsto in počakal na smrt, kot pa se z njimi spoprijel.
SP, 330: Več je govoril kot delal. (Seveda se dá ugotoviti osebo – on je govoril in on je delal – a vendarle je za kot uporabljen le deležnik in vejice ni.)

Lp,
K.

[left]V začetku oktobra so”konjeniški založniki” (Bravo Mati, Ti si kakor Zdravje!) ponatisnili Nebo v očesu lipicanca. Pogledali smo v kolofon. Nova lektorica. Primerjali smo prvo in novo izdajo na točkah, ki jih v analizi izpostavlja Kerstin: očitno so “založniški konji” izdrli, skoraj do zadnjega, vse trne iz oči bodočih bralcev.

Zgodbe za Desino odločitvijo, da se spentlja z nekimi ne – založniki, ne pozna niti “insajder”. In zdaj, ko je založnik izdrl trn(nje) iz oči bralcev, se lahko vprašamo, če ni kdo komu trn v peti. Ali celo trn v kopitu.

Ni dvoma : Kerstin je opravila sijajno delo, zlasti v prvem, lektorskem delu. O drugem, bolj vsebinskem, uredniškem modrovanju bi se dalo razpravljati.

Zanimivo je nekaj drugega. Tu je Google, v trenutku dobimo kontakt s komerkoli. Ob vsej izkazani prizadetosti nad trnom v očesu bralca, nihče na tem forumu ne poroča o tem, da bi poklical na založbo in vprašal odgovorne ali bodo knjigo na novo lektorirali in ponatisnili. Se pa takoj začno reševati Velike Zgodbe slovenskega naroda: jezikovna čistost pa korupcija pa človekove pravice pa ubogi otroci pa komisija naj odstopi pa …

Očitno so neki novi ljudje poskusili nekaj novega, ustrelili par kapitalnih začetniških kozlov, ampak, hej, napako so popravili, in nikjer ne piše, da je vstop v slovensko založništvo prepovedan (naj si tisti pri velikih založniških koritih tega še tako goreče želijo).

Zakaj bi komisija, kljub slabi lekturi, izbrala prav to delo, prav te avtorice, za tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Morda pa zato, ker velika večina, kvalitetno lektorirane slovenske mladinske literature ne zmore več obdržati slovenskih otrok, od 7., 8. razreda OŠ dalje, pri lepi besedi? Morda so želeli z Desino “lahko in ne najbolj visoko literaturo” nagovoriti nekaj več šolarjev naj se prijavijo za tekmovanje za Cankarjevo priznanje?[/left]

Lp, vsem, R.

Spoštovani,

čestitke slovenistki, ki si je vzela čas za podrobno analizo, ki bi morala biti storjena s strani Komisije za CT.

Viktimizacija otrok je vtkana v zahodno kulturo, in sicer toliko, da je niti ne opazimo. CT je le eden izmed njenih obrazov.

Naslednje: isti Zavod za šolstvo, isto MIZKS, predlagajo v aktualnih učnih načrtih za slovenščino (evropski, javni, kulturno-umetnostni, italijanski, katoliški, wadorfski, za otroke s posebnimi potrebami) pravnomočno obsojeno osebo zoper spolno zlorabo otrok, zoper katero ponovno poteka kazenska preiskava.

Starši, kje ste? Kje so odgovorni odrasli? Kje so funkcionalni odrasli?

LP

Dežela s posebnimi potrebami