Najljubša knjiga iz otroštva?
Pika Nogavička je bila prva resna, debela knjiga, ki sem jo prebral, in še sedaj me spreleti nekaj prijetnega, ko zagledam ilustracije.
Brata Levjesrčna, recimo, je bila knjiga, ki me je prva spodbudila k temu, da bi se pri branju morda začel cmeriti.
Kaestnerja za mladino (zadnjič me je star, dober prijatelj, ki za zabavo prevaja nekatera dela Kaestnerja v hrvaščino, razsvetlil, da so njegova dela za odrasle skoraj še pomembnejša od mladinskih) še danes rad primem v roke. Toliko ljubezni, humorja, dobre zgodbe in zdrave distance težko najdeš.
In tako dalje, seveda.
Definitivno Maček Muri! Še zdaj ga znam na pamet. Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se maček Muri…
Kasneje pa je bila moja najljubša knjiga Geniji v dolgih hlačah (Slavko Pregl), ki jo še zdaj rada prebiram. Sploh Miha je en mojih najljubših likov, ker sem bila tudi sama bolj cagave sorte in sem se čisto poistovetila z njegovimi težavami, ko mora prvič sam od doma, ker gredo s “plehom” (orkestrom) na tekmovanje za več dni.
No, zdaj sem pa dobila skomine, že vem, da jo bom spet kmalu prebrala 🙂
* Ježkova hišica (daleč daleč na prvem mestu)
* Mamka Bršljanka
* Kukavica (ne vem, če je točno tako naslov, otroka nista ubogala mame, ta pa se je spremenila v kukavico)
* Polpetelinček (sploh cela una zbirka malih knjižic, a je bila Čebelica?)
* potem ena knjižica, kjer je bilo več Svetlaninih pravljic, med njimi seveda Sapramiška (mislim, da je imela take temno rdeče ali vijola platnice)
KO sem bila večja:
* Dvojčici
* Serjoža
* seveda une oranžne od Kastnerja
* katerekoli zbirke pravljic v debelih knjigah
pa še in še …
in ko jih zdaj berem svoji hčerki, jo to tak prijeten občutek… kot da “voham” svoje otroštvo …
Bralka, neverjetna si. Tudi na mojem prvem mestu in to daaaaleeeeč pred vsemi je Ježeva hišica. Žal je danes otroci sploh ne poznajo več. No, jaz sem jo pa ravno zadnjič potegnila s police in sta jo moja dva poslušala ene tri večere kot gratis dodatek k siceršnjemu branju :-).
Ostale (tudi moje) najljubše ste pa že našteli. Le da mi je bil bolj od Mačka Murija ljub Čuri Muri v Afriki.
Kot malo večji otrok sem rada brala tudi Polonco Kovač in Smiljana Rozmana.
Prva knjiga, ki je spomnim, kako sem jo sama brala, so bile Pravljice od Milcinskega, pa so se mi zdele grozne, kaj sele ilustracije ..:)))) (res pa je, da se nisem bila stara pet let). Dandanes bi se jim reklo, da so gothic..:))
Razen glavnih favoritov, ki jih nastevamo vsi, se spominjam tudi navdusenega branja Twainovih obojih Prigod, Toma Sawyerja in Huckleberryja Finna, magicne trilogije Julesa Verna (20 000 milj pod morjem, Skrivnostni otok in Otroka kapitana Granta) in dolge svetlo modre zbirke Karla Maya :))))
Ampak vse navedene knjige grem z najvecjim uzitkom vsakih nekaj let prebrat se danes, tako da ne vem, ali je izraz “knjige iz otrostva” zame cisto primeren.
lp, proxima
Jooooj! Kar milo se mi je storilo ob prebiranju vaših odgovorov, ko sem ugotovila, da so Kästnerjeve knjige skoraj vsem ljube!!!!
Pravkar jih spet berem, skupaj s hčerko (skoraj odraslo, ki bere že vse kaj drugega, pa se vseeno, tako kot jaz, rada vrača k oranžni zbirki…). Zame so to definitivno knjige, ki so mi dale največ. Spomnim se, da mi je bil kak dialog še posebej všeč, nakar sem potem otroke na dvorišču gnjavila, da so igrali del tega dialoga, jaz pa drugi del…:-) Ne morem se jih naveličat. In prav prisilit se moram, da ne berem prepovršno, ker že vnaprej vem, kaj bo pisalo!
jaz sem si pa v najstniških letih zadala nalogo – prebrati vse knjige od enega pisatelja in potem napisati obnovo :)))))))))))))))
In tako sem prebrala Julesa Verna, pa Karla Maya (sem naivno mislila, da je samo Vinetou in pa amerika :)) in Kastnerja… pa mrbit še kakšno zbirko, pa se zdaj ne spomnim…. Le kam sem vtaknila tiste z najstniško pisavo popisane zvezke :(((
V srednji šoli smo imeli vsako leto več knjig za domače branje… samo v 4. letniku jih je bilo že preko 30… ma, menda sem bila edina, ki je vse knjige prebrala že v prvi polovici šolskega leta :))))))))))))))))))
@Hop, Cefizelj: vsa čast – obnove mi je bila vedno muka pisati. Kakšne bolj proste “disertacije” o knjigah, no, to že, to sem rada pisala, ampak OBNOVE … Največkrat sem jih prepisala, pa sem ves čas veljala za hudega knjižnega molja, bila sem celo nekajkratna dobitnica nekakšnega priznanjca za “najbolj vnetega bralca” lokalne pionirske knjižnice. 😉
Aja, še ena moja kultna knjiga – Arnaud Valence: Straža v ledu. Pzp. kar temačna knjiga, ampak kul, to sem pa brala še dolgo po tem, ko sem prekoračila predpisano starost. To je tudi ena od redkih knjig iz otroštva, ki sem jo vzela s seboj v LJ.