Prevajanje knjig-kako začeti?
Pozdravček.
Že naslov teme je dovolj zgovoren. Zanima me torej, kako bi lahko začela s prevajanjem knjig? Sem absolventka prevajalka, izkušenj s prevajanjem imam sicer veliko, vendar jih ni na papirju. (študentski servis)
Prevajanje knjig se mi zdi blazen izziv in iskala sem že po internetu, ampak nisem našla nobenega pametnega nasveta, kako se lotiti dela.
Je treba kontaktirati posamezne založbe, ali kako? Te sploh vzamejo, če si “nihče”? Z veseljem bi naredila tudi kakšen testni prevod (npr. izsek knjige). Kakšni so ponavadi honorarji (vem, da se od tega ne da ravno dobro živeti) in ali je plača odvisna od prodanih izvodov knjige? Se plačuje na stran? Ali mi kot prevajalki priporočate, da kasneje odprem s.p.? (je kdo tukaj z s.p.-jem?) Je morda bolje delati preko avtorske pogodbe?
Vprašanj imam še veliko :))
Sama imam izkušnje, da te ne ‘šljivijo’, dokler nimaš diplome (in še potem vprašanje …). Ni važna kvaliteta tvojega dela. Sorry, to so pač moje izkušnje. In če greš brat prevedene romane novejših založb, najdeš katastrofo in pol. Potem beremo, da lovijo roke, pa da to delo opravljajo manj izkušeni, ker je slabo plačano … Človek pa se jim ponudi za tako delo kljub nizki plači (nizka je seveda relativen pojem), pa še odgovora ne dobiš na svojo ponudbo.
Celo to se mi je zgodilo, da sem dobila testni prevod, potem sem bila ful pohvaljena (ocena: 10), in potem – nič! Ker nimam diplome. Hja, tako je to …
Eno zelo dobro plačanih del je po mojih informacijah simultano tolmačenje.
Pošlji vsem založbam prošnjo s CV in boš videla, če se bo kaj izcimilo.
Lp,
K.
Načeloma res ni prav lahka pot, ni pa nemogoče.
Za začetek je dobro poskusiti pri literarnih revijah, sploh tistih, ki imajo v uredništvih mlajše ljudi, tako rekoč tvoje vrstnike.
So tudi založbe, ki so nekoliko bolj odprte za mlade prevajalce, je pa res, da že manjše prejemajo na kupe ponudb. Nedavno mi je neki urednik pravil, da mu je kar žal, da pa preprosto nima časa prebirati vseh ponudb in testnih prevodov, ki prihajajo na njegov naslov, saj se zaveda, da je med njimi zagotovo tudi nekaj takšnih, ki so delo resnično obetavnih prevajalcev. Je pa po drugi strani res, da urednik najbrž raje pokliče preverjenega prevajalca, s katerim je že delal … Tako se pač izogne številnim tveganjem.
Pošiljaj svoje prevode, ni vrag, da te ne bo kdo poklical, če bodo dobri. Najtežje je na začetku – in ta začetek je lahko precej dolgotrajen. Ko začneš delati za enega urednika, je že lažje, prej ali slej te “posodi” ali pove zate drugemu itn.
Sama sem najprej prevajala članke za različne revije, potem so mi ponudili knjigo z enega od teh področij, pa drugo … Prevedla sem tudi kar nekaj knjig za “samopomoč” in podobnih reči, sčasoma pa so prišli tudi “pravi” prevodi, tj. takšni, kakršne sem si res želela delati.
In še to: še nikoli me ni nihče povprašal po diplomi. To najbrž bolj velja za prevajalske agencije, pa za tolmačenje ipd., za leposlovne založbe pa ne v tolikšni meri. Tudi v gledališču je podobno: nekoč sem ponosno prikorakala s še toplo diplomo, pa mi je direktor rekel: “Daj, odloži že tisti papir. Raje mi povej, s katerimi režiserji in pri katerih predstavah si delala doslej.”
Srečno.
Meni se tudi zdi, da diploma nima takšne teže, kot nekateri pravijo. Seveda pa ima vsak delodajalec svoje zahteve in nekdo bo hotel od tebe videt diplomo, nekomu drugemu bo pa bolj pomembno to, kaj si že doslej naredil.
Meni tudi različne knjige za “samopomoč”, kot praviš Katja 10, ne bi bile odveč. Jaz bi to z veseljem prevajala. In vem, kakšni prevodi oz. skropucala nastajajo, pa vsebina knjige ni tako zahtevna za prevajat. Zdi se mi neumno, da mora prevajalec uloviti nek rok, da je potem izdelek zaradi tega toliko slabši. A bi bilo res tako grozno podaljšat rok za 1 mesec, da bi šel človek vsaj še enkrat čez prevod?
Obe sta napisali, naj pišem založbam. A to kar pošljem svojo prošnjo in CV na sedež založbe in počakam na odgovor, če sploh bo?
Od veliko ljudi sem že slišala, da se to delo ne splača, ker vložiš toliko truda, plačajo pa ti ne preveč dobro. Vem, da je simultano tolmačenje super plačano, ampak moraš bit človek za to-jaz nisem. Pa tud precej moraš hodit okrog, to pa ne bi. Osebno ful rada podnaslavljam, razmišljam pa tudi o prevajanju knjig, seveda pa ne bi delala samo tega. Všeč mi je, da je delo razgibano.
>Meni se tudi zdi, da diploma nima takšne teže, kot nekateri pravijo
Povsod, kjer boš hotela v službo, torej v podjetjih, državnih službah, za tolmačenje ipd., jo bodo seveda zahtevali. V založbah & gledališčih to ne šteje toliko, vsaj meni se še ni zgodilo. To je po svoje razumljivo: številni leposlovni prevajalci in prevajalci teoretskih družboslovnih del, med njimi odlični, celo Sovretovi nagrajenci, prihajajo iz drugih faksov. Med takšnimi najdeš tudi kakšnega strojnega inženirja …
>Meni tudi različne knjige za “samopomoč”, kot praviš Katja 10, ne bi bile odveč.
Tudi meni niso, pravzaprav sem bila prvih zelo zelo vesela, zdaj ko delam pretežno druge stvari, ki se mi zdijo zanimivejše, pa malo manj.
>A to kar pošljem svojo prošnjo in CV na sedež založbe in počakam na odgovor, če sploh bo?
Pošiljaj raje konkretnim urednikom, seveda skupaj z nekaj prevedenimi odlomki.
>Od veliko ljudi sem že slišala, da se to delo ne splača, ker vložiš toliko truda, plačajo pa ti ne preveč dobro.
Hja, no, to je stvar vsakega posameznika. Dejstvo je, da boš plačana slabše od vsakega obrtnika. Prevajanje leposlovja je tudi veliko slabše plačano od npr. tehničnega prevajanja, tolmačenja, prevajanja pravnih & ekonomskih besedil … Dokler si študentka, se ti tudi honorarji za prevajanje leposlovja najbrž ne bi zdeli slabi. Marsikaj je odvisno tudi od tvoje sposobnosti in volje za pogajanje.
>Osebno ful rada podnaslavljam …
Potem se prijavi na forum Prevajalci, kjer ti bodo filmski in drugi prevajalci, ki se ukvarjajo s podnaslavljanjem lahko povedali veliko več: http://a2.iisr.info/cgi-bin/mailman/listinfo/prevajalci/
>A bi bilo res tako grozno podaljšat rok za 1 mesec, da bi šel človek vsaj še enkrat čez prevod?
Roki so, kakršni so – zakaj so pogosto blago rečeno čudni, bi ti lažje povedal kak urednik. Sama prevoda, pri katerem mi je na voljo res nečloveški rok, raje ne sprejmem. Kdo drug ga sprejme, naredi v roku in odda, kar je pač naredil. Spet kdo tretji prevod sprejme in zamudi. To je stvar osebne naravnanosti – in tudi pogodbenih postavk v zvezi z zamujanjem.
Za literarno prevajanje diploma ni pomembna. Poznam kup prevajalcev, vključno z mano, ki so začeli prevajati pred diplomo. Kar se tiče ponudb pa tole, vredno je preštudirati program založb za nazaj in naprej in določiti katera knjiga bi kam pasala. Vedi, da knjige, ki prejele kakšne nagrade, npr. bookerja nima smisla predlagati, ker prvič zanje vejo založbe same in če vejo imajo že izbranega prevajalca. Za prvi prevod se moraš kar pomatrati, razen če ne študiraš kakšnega redkejšega jezika. Takim prevajalcem je lažje, kot je na primer anglistom, ki jim v zelje skačejo tudi neanglisti.
Druga pot je, da se začneš družiti s prevajalci, ki ti bodo dali razne napotke in kontakte.
Paziti pa moraš, da si za prvi prevod ne nakoplješ pretežkega dela. Prevajalec pač zori, in dobro je začeti z nečim, čemur si kos.
Res škoda, da je prevajanje leposlovja tako necenjeno. Se pa tudi strinjam s tem, da so novejši prevodi prav zaradi neprofesionalnosti prevajalcev, naravnost katastrofalni. Prav zaradi tega se kot navdušena bralka raje zatekam k tujim prevodom.
Diploma je pa po mojem mnenju kar na mestu za takšno stvar. Razni tehnični prevodi so kot plod študentskega dela še sprejemljivi (in kar se tiče nabiranja izkušenj, tudi zaželjeni), za prevajanje beletristike si pa to malo drugače predstavljam.
Tako je dobro tudi nadaljevati 😉 Ja, to je pomembno, bolje se je specializirati za kako področje/literarno zvrst, morda dve, ki ti ležita, pa delati tisto. Tako so prevodi boljši, ti pa tudi bolj uživaš. Zase npr. vem, da nikakor nisem prevajalka za kakšne fantazijske romane – in zakaj bi to počela, če pa je kar nekaj prevajalcev, ki bi to naredili veliko bolje in bi ubijali za tako delo?
Na začetku bi svetovala tudi prevajanje “za predal”. Sama sem si izbrala knjige, ki so mi bile všeč in so že bile odlično prevedene v SLO. Potem sem stvar prevedla in šla malo primerjat – seveda ti to nemudoma krepko zbije ego, saj vidiš, da nimaš pojma 😉 Sem pa pred juhuhu leti takole za trening prevedla en romanček, ki še ni bil preveden v slovenščino – no, prav nedavno se mi je pa uspelo dogovorit za objavo. Seveda imam s predelavo skoraj toliko dela, kot če bi ga šla prevajat iz nule, no, ampak vseeno … kot pravijo, vse enkrat prav pride …
Imela sem tudi veliko srečo, da sem padla v roke enemu od zadnjih urednikov, se mi zdi, ki je še imel čas in voljo za piljenje svežih prevajalcev. Že samo nekaj nasvetov mi je bilo v ogromno pomoč, če njegovega bolj podrobnega mentorstva niti ne omenjam.
Pozorno sem prebrala vse napisano in se še jaz oglašam!
Glede na svoje izkušnje in izkušnje kolegic bi najprej zapisala en star pregovor: Potrpljenje je božja mast 🙂 Prevajalec se ponavadi dela in kali počasi, če pogledam, kaj vse sem prevedla v svoji karieri, preden sem prišla do literarnega prevajanja, se sama sebi čudim, da sem vztrajala. Ampak ker si sebe ne predstavljam v drugem poklicu kot prevajalskem, sem pač delala in delala in potem te slej ko prej nekdo “opazi”, če je tvoje delo dobro. Ko sem še študirala, sem tudi jaz sanjarila, kako bom takoj po diplomi začela prevajati romane, a se to seveda ni zgodilo. Prevajala sem za agencije, podjetja, časopise, posameznike, prijatelje … in zase. Vse to počnem še zdaj, le da je literarno prevajanje postalo moj glavni vir dohodka in največje veselje ter izziv.
Tudi kar tako povprek trditi, da se od literarnega prevajanje ne da živeti in da je necenjeno, ni vedno in povsod res. Če si dober, si cenjen in tudi primerno plačan, čeprav si ne predstavljam, da bi od tega človek ravno bajno obogatel 🙂 Branje in pisanje vsega in svačega je neprecenljiva “šola” za vsakega (nadebudnega) prevajalca, neke vrste profesionalna deformacija: povsod prisluškuješ, bereš vse izveske, bereš skratka vse, na čemer se ti ustavi oko, in vse slej ko prej prav pride 🙂 In pišeš – dnevnike, pisma, bloge, whatnot.
Tebi cat_t in vsem drugim, ki čutijo, da je pravajanje njihovo poslanstvo (in ne samo poklic), priporočam optimistično vztrajnost in čim manj “jamranja”, češ “ti ne dajo, te ne šljivijo, ne moreš priti zraven, brez veze, lobiji itd.”, ker nič od tega ni nujno res. Jaz sem bila “niko i ništa”, ko sem začela (pa čeprav s prevajalsko diplomo), zdaj pa sem prevajalka in to s ponosom povem in se tako tudi počutim in me tako tudi obravnavajo 🙂
Bon courage!!
Skocka, z vsem napisanim se strinjam s teboj …
Ja, absolutno drži. To je menda eden redkih poklicev, pri katerih mladost ni ravno kakšna posebna prednost …
Tudi to drži, res traja, tudi sama sem bila “niko i ništa”, pa je ratalo – morda kako leto pozneje, kot če bi se malo bolj rolala v pravih krogih, ampak na koncu se je OK končalo. In se strinjam, da je to, da prej delaš različne oslarije, kar dobro – učiš se, če pa streljaš kozle, jih vsaj po cajtengih, ki jih naslednji dan ni več 😉
Ja, živet se da, edino v primerjavi z marsikaterim drugim področjem prevajanja pa je slabše plačano, je pa tudi veliko lepše delo …
Splača se tudi prijaviti na prevajalski forum oz. listo – dober je tisti, ki spada k Mojstru prevodov. Prijaviš se tule http://www.mojster.si/ (povezava je na zgornjem delu strani).
Na njem sodelujemo prevajalci z različnih področij (nekaj več je filmskih), ki delajo različne jezike – res se ga izplača spremljat, ker se naučiš marsičesa, vprašanja & odgovori padajo hitro, forum dela 24/7. Sama imam en e-naslov samo za to listo, ker je zelo aktivna, saj bi sicer komaj opazila drugo pošto …Ni ga področja, da ti kdo ne bi vedel odgovoriti – od medicine do fizike, družboslovja … Pa še ena res dobra lektorica je gor, ki pomaga pri jezikovnih težavah …
Danes sem na prevajalski listi našla tole: http://www.mentorjidobrevolje.my.proz.com/index.html
Moja izkušnja s prevajanjem je sledeča: pred dobrim letom sem izgubil slabo službo in dobro družbo. Da se mi v rovtah, kjer imam čast živeti, ne bi zmešalo in bi zaslužil za kruh ino mleko, sem začel uresničevati svojo kar nekaj let tlečo wish po prevajanju. By post sem prek modernih povezav from Britain naročil knjigo, ki mi je že nekaj časa cause curiosity. Prejel sem tim. paperback ali po naše mehko broširan špeh na 543 straneh-avtobiografijo razvpitega hashish smugglerja, ki je raz-tural od cilka 70-ih do približno 90-ih let prejšnjega stoletja. Malo sem se počohal po glavi in začel-veselo na delo. Ni minilo prav dolgo časa, pa sem že butal z glavo ob the desk-le kaj je meni tega treba bilo. Malo sem obupaval, malo pa trmasto vztrajal, v glavnem, zdaj sem na 339 strani. Moja prevajalska ideja je, da bi bil prevod nekakšen slovensko-angleški hibrid oz simbioza med dvema različnima jezikovnima kodama. Dialoge, nazive institucij, naslove in imena bi pustil in original, v prevod pa bi kot zlato-srebrne niti v pletenini vpletel angleške fraze, sočne izraze, pa tudi kakšen cel stavek, katerih prevod bi tekstu, pojmovanem kot zlitje in ubrano sožitje dveh precej nesorodnih jezikov, prej škodil in ga olesenel kot pa koristil in ga zaflowal. Ker gre za precej revolucionarno zadevo na slovenskem prevajalskem področju, me zanima vaše cenjeno mnenje. Za boljšo predstavo spodaj prilagam introduction in original, pod njim pa še moj prevod.
Introduction
I was running out of passports, ones I could use. In a few weeks I intented to visit San Francisco, to pick up several hundred thousands dollars from someone, both with me and with a bent US Customs Officer working in the imports section of San Francisco International Airport.
A few years earlier, I had been declared the most wanted man in Great Britain, a hashish smuggler with documented links to the Italian Mafia, Brotherhood of Eternal Love, IRA, and the British Secret Service. A new identity was vital. I’d already gone through about twenty different identities, most of which had been backed up by a passport, driving licence, or other indicatiors of documented existence, but they’d all either been discovered by friends/enemies or compromised by featuring in sime suspicious trail meandering through a recent scam.
We drove to Norwich. After a couple of awkard meetings with go-betweens I was introduced to a gentle guy named Donald. I couldn’t tell if he was a drinker, a stoner or a straighter drinker. His kitcheen gave no clues. He looked normal, except that his eyes danced like those of a villain.
«We can talk privately out there« he said and took me to a garden shed.
«I need a passport, Don, one that’ll stand up all checks.«
«You can have mine. I won’t be needing one. But there’s a problem.«
«What? »
«I’ve just done twelve years of a life sentence for murder.«
Convicted murderers, althought clearly people with a criminal record, would rarely be declared as unwelcome at a country’s borders. They were regarded as mere menaces to individuals rather then treats to the fabric of society. The latter attribute tended to be restricted to dope dealers and rerrorists.
«I’ll give you a grand for it,« I said, »and a few hundred quid from time to time when I need more back up. »
I was thinking of a driving licence, medical card, local library card. Just a passport with no supporting identification is suspicious. A membership card to the local billiards club, obtainable cheaply and without proof of identity, is enough to give the required credibility.
«That’s the best deal I’ve ever been offered for anything. »
«What’s your last name, Don?« I asked. I’d been lumbered with some terrible ones in the past.
»Neece.«
»How do you spell it?«
»N-IC-E, just like the place on the Riviera.«
It was up to Don how he pronounced his name. But I knew i would pronounce it differently. I was about to become Mr. Nice.
Uvod
Potekel mi je potni list, edini, ki sem ga lahko uporabljal. V nekaj tednih sem nameraval obiskati San Francisco, da bi od nekoga pick up nekaj sto tisoč dolarjev. Hotel sem izkoristiti njegove dobre zveze z nepoštenimi US Customs Officer, ki so delali na oddelku za uvoz of San Francisco International Airport.
Nekaj let prej sem bil razglašen za najbolj iskanega človeka in Great Britain, a hashish smuggler z dokumentiranimi povezavami to the Italian Mafia, Brotherhood of Eternal Love, IRA, and the British Secret Service. Nova identiteta je bila vitalnega pomena. Zamenjal sem jih že približno dvajset; večino njih je potrjeval potni list, vozniško dovoljenje ali drugi indikatorji dokumentirane eksistence, vendar so bile vse razkrite bodisi od prijateljev/sovražnikov, ali pa so bile kompromitirane v nekaterih sledeh prejšnjih prevar.
Zapeljali smo se to Norwich. Po nekaj dokaj neprijetnih, nerodnih in mučnih srečanjih s posredniki, sem bil predstavljen uglajenemu tipu, ki mu je bilo ime Donald. Ne mogel bi reči, če je pil, se zadeval z mamili ali nič od tega. Iz njegove kuhinje se ni dalo ničesar razbrati. Izgledal je normalno razen tega, da so njegove oči plesale kot tiste pri podležih.
«We can talk privately out there,« je rekel in me odpeljal za vrtno uto.
« I need a passport, Don, one that’ll stand up all checks .«
« You can have mine. I won’t be needing one. But there’s a problem.«
« What? »
« I’ve just done twelve years of a life sentence for murder.«
Obsojene morilce, pa čeprav so bili to očitno ljudje s kazensko kartoteko, so le redko razglašali za nezaželene na državnih mejah. Bili so bolj grožnja posameznikom kot pa nevarnost za družbeni sistem. Slednji atribut je največkrat omejen na trgovce z drogo in teroriste.
«I’ll give you a grand f or it,« sem rekel, »and a few hundred quid from time to time when I need more back up.«
V mislih sem imel vozniško dovoljenje, zdravstveno kartico, kartico za lokalno knjižnico. Samo potni list brez drugih izkaznic je sumljiv. Članska izkaznica za krajevni biljard klub, ki se jo da dobiti poceni in brez dokazila o identiteti, je dovolj za zagotovitev potrebne verodostojnosti.
«That’s the best deal I’ve ever been offered for anything.»
«What’s your last name, Don?« sem vprašal. I’d been lumbered with some terrible ones in the past.
»Neece.«
»How do you spell it?«
»N-I-C-E, just like the place on the Riviera.«
Bilo je up to Don kako bo izgovarjal svoje ime. Toda jaz sem vedel, da ga bom izgovarjal drugače. Bil sem na tem, da postanem Mr. Nice.
Kako se vam zdi? Ker mi že kuzla v zadnjo plat skače (zmanjkuje za kruh ino mleko) in sem bil že večkrat v lajfu ‘pošteno’ finančno nategnjen, me zanima, ali morda veste , kako bi prišel do kakšnega poštenega založnika?
Ajoj, kot bralka bi vsekakor rekla NE. Če sem se odločila za nakup slovenske (prevedene) knjige, potem to tudi pričakujem. Drugače si bom kupila original in tistega prebrala.
Še manj pa si predstavljam, da bi tako knjigo brala moja babica. Njej bolj leži nemščina, tako da bi bila čisto izgubljena.
Stalno branje prevodov ob robu je moreče. Pa tudi čisto osebna izbira je, kaj se izgubi s prevodom. Meni je bilo tvoje “neprevajanje” brezpotrebno.
Lp, ela s
Sorry Outsider,
meni ni všeč ni takle hibridni stil, predvsem pa ne v tem kontekstu. Sliši se mi kot da bi govoril kakšen slovenski izseljenec, ki se je izselil v Cleveland pred 50 leti in ima že probleme s slovenščino, zato se dopolnjuje z angleščino.
Poleg tega pa se mi zdi tako na hitro neposrečeno preveden že prvi stavek. V originalu nikjer ne pravi, da mu je potni list potekel, ampak da mu zmanjkuje (ponarejenih) potnih listov, ki bi jih lahko uporabljal, ker je verjetno večina že na “črnih listah” policije ali kaj takega.
Se oproščam, če sem te razočaral, vendar je bolje ostati na realnih tleh.
Hvala za mnenja. Še moji kratki komentarčki.
@pilgrim, to je tvoje mnenje. Respect.
@ElaS, nisem pristaš ali-alijev in jezikovnih puristov. A je brezpotrebno nova slovenska beseda za nepotrebno?
@Rovtar, prav imaš. Nekaj sem spregledal. Prvi prevedeni stavek se glasi: Ostal sem brez potnih listov, ki sem jih lahko uporabljal. Tudi tvoje razmišljanje o kontekstu ni brezpredmetno, sploh če na zadevo gledaš s stališča pripovedovalca, na kar, priznam sploh nisem pomislil. Bolj me je zanimala simbioza dveh jezikov, njuno zlivanje, flow.
@Enka, tebi verjamem.
@Kitty-n, ni šala, res mi gre za nohte.
@Katja10. Razlogi? Prevedeni dialogi bi izgubili svojo sočnost, naslovi institucij svojo originalnost, imena ulic, cest, krajev, mest ljudi, dežel, pokrajin, držav, narodnosti, ljudi, psov in mačk svojo avtentičnost, fraze pa svoj pravi pomen. Sorry in ajoj vsem
Fraze se da prevesti sočno – ravno to je ena od odlik dobrega prevajalca.
Kar zadeva imena držav, institucij itn. ti pravila tako ali tako nalagajo, da jih moraš prevesti, kar ni ravno atomska znanost, prevod pa zaradi tega ne izgubi prav ničesar.
Predstavljaj si takle pristop v obratni smeri …?
Tudi izbor stavkov, ki naj bi bili “sočni” in jih nisi prevedel, je čuden, saj niso nič posebnega, nič takega, kar prevajalec ne bi mogel enako dobro izraziti v slovenščini.
Npr.
«We can talk privately out there,« je rekel in me odpeljal za vrtno uto.
« I need a passport, Don, one that’ll stand up all checks .«
« You can have mine. I won’t be needing one. But there’s a problem.«
« What? »
« I’ve just done twelve years of a life sentence for murder.«
Kaj je tukaj takega, tako avtentičnega, da se ne bi dalo enako dobro izraziti v slovenščini? A je beseda “what” tako zelo neprevedljiva? A bi tekst kaj izgubil, če bi jo prevedel?
Če pa ti prevajanje fraz, institucij in vsega, kar si naštel, pomeni težavo, pa potrebuješ nekaj več izurjenosti … Tudi moj splošni vtis je podoben Rovtarjevemu – kot bi brala besedilo slovenskega izseljenca, ki je izgubil stik s slovenščino.
Mislim, da ni založbe, ki bi to izdala, pa pri tem ne bi šlo za pomanjkanje poguma ali vizionarstva. Nekatere stvari niso združljive in ne bodo. Prijeli so se romani v neknjižni slovenščini, tole spajanje dveh različnih jezikov pa ne bo padlo na plodna tla – in prav je tako. Tak pristop bi bil kvečjemu zanimiv, če bi šlo za jezikovni učbenik. Moral se boš domisliti česa drugega. Upam, da kmalu najdeš in da bo kruha ino mleka dovolj.
Hehe, ne morem si kaj, da mi ne bi bilo smešno 🙂 Nova prevajalska formula: vzameš izvirnik, ga pridobiš v nekem digitalnem formatu, preneseš v svoj Word, potem pa malo tu in malo tam prevedeš. Bingo, denarci letijo na kup, založbe se tepejo, čast in slava takoj za vogalom 🙂 Mleko – ni da ni, kopaš se v kameljem like Cleopatra or who je že to bil. Med se cedi kot pure Slovenian-made honey.
Good joke 🙂