Pilgrim, tako obsedeno čakam zadnji Vrenkov primer, da je res že kriza :-).

Kako kaže, bo knjiga vsaj v trdi izdaji zunaj do konca meseca?

Upam, zadeva ni več v mojih, ampak v rokah založbe. Mislim pa, da bo zdaj, zdaj.

Upam, da res. Kdaj, če ne zdaj, je pravi čas, da človek zapravi kakšen evro za dober krimič?!!

Evo, včeraj sem knjigo videla v naši knjižnici – med novostmi. In z rezervacijami daleč v prihodnost…

Super so tole uštiale Sanje, da so knjigo izdale tik pred mojim rojstnim dnem…moj izvod že čaka na branje :-).

Enka, vse najboljše:-)

In, seveda, čakam na mnenje o knjigi.

lastna hvala – cena mala; ja, saj vem, a eno mnenje je že tukaj:
http://knjiga.dnevnik.si/sl/Refleksija/Do+zadnje+strani/1051/Recenzija+dela+Obsedenosti+v+%C4%8Dasu+krize+Avgusta+Dem%C5%A1arja:+Usodni+poklicni+preobrati:+

Bravo, Pilgrim! Upam, da bodo v času Knjigokupa tvoje knjige na voljo, da si priskrbim novejši dve. Iskrene čestitke!

Kerstin, najlepša hvala za čestitke … no, tudi tebi za tvoja literarna udejstvovanja. malo brskam po spletnih straneh slovenskih založb in te najdem marsikje, od kometka raketka do pravipisa.
aja, še to, na morju sva z ženo prebrala tri razloge, prijetno, kratkočasno, pravo branje za oddih. no, meni (kot moškemu šovinistu) vsebina ni bila najbolj blizu, a sem knjigo v ležalniku pod borovcem vseeno z užitkom prebral.

O, hvala, Pilgrim. Po mojem bi ti bili precej bliže Jedci rži, me res zanima, kaj bi rekel – sporoči, če boš prebral. 🙂

Tudi ta je dobra. Mogoče celo najboljša.
Ko sem knjigo brala, sem se večino časa držala na smeh (oz. se smehljala duhovitim domislicam), a nekje pod površjem je vsebina tudi precej grenko-kislo odmevala. Zoprno ogledalo je postavljeno pred nas Slovence.Vedno znova sem navdušena nad pilgrimovo izredno sposobnostjo opazovanja in enkratnim občutkom za naš kraj in čas.

Marko Breznik je odrasel, a včasih še vedno stresa neumnosti. Uf, tisti brainstorming je enkraten! Zbrati takšne odgovore, ki so tako zelo značilni za vsakega od udeležencev je presežek.
Ivana Premk se je razvila v pravo kriminalistko.
Martin Vrenko pa kot, da izgublja energijo in se umika. No, takšen občutek sem imela predvsem na začetku, potem njegovi možgani vseeno pridejo do izraza, a vendar ne toliko kot v prejšnih delih. Mogoče je malo zamorjen zaradi primera, ki ga je pred tem reševal. Tisto je tudi dobro prikazano! Dokaz za to, da je malo več, oz. da če nič ne rečeš, vse poveš. Še vedno pa živi v ubranem in mirnem (kanček dolgočasnem) zakonskem odnosu z Mojco.

Detektivska zgodba je fajn. Ponosna sem, da sem tisto deževno soboto, ko se pregledujeta kartonski škatli, tudi sama ugotovila, kar se je posvetilo Vrenku. In tako uspešno pozabila na za lase povlečeno naključje s filmom. A sem bila daleč od tega, da bi primer razvozlala.
Konec se mi je zdel izviren – ne toliko zaradi vsebine kot zaradi oblike. Da se napiše KONEC, še preden dokončno izvemo, kdo je moril, če je moril.

Na koncu še nekaj zoprnije z moje strani, ne morem mimo tega. Sladkorna bolezen je lahko tipa l ali ll, ne pa A ali B. Nizek nivo glukoze v krvi je hipoglikemija, enota za merjenje pa po vsej Sloveniji in tudi čez mmol/l. Kaj nihče v bližini nima sladkorne bolezni?? Kar je tudi fajn;-).

Peterica za kresnika tokrat končno ne bi smela ostati brez inšpektorja Vrenka. Držim pesti:-)