Beremo septembra
Mojca Dobnikar: Po volčjih stopinjah
Hja, kaj pa vem. Začetek je bil obetaven, ma potem se nekako ne premakne nikamor naprej. Štorija je preprosta, brez poglabljanj, kaj šele inovativnosti in presenetljivih zasukov. Odnosi med ljudmi na splošno, med moškimi in ženskami pa še prav posebej, so bolj na ravni doktor romanov kot kaj drugega. Je pa jezik tekoč in za politično kriminalko ravno prav bogat, tako da branje vendarle teče. Prav fino za na plažo, za kaj drugega pa ne bi priporočala.
Roald Dahl: Čarovnice
Ciljni bralec te knjige je verjetno star nekje med 9 in 13 let, tako da jo je težko opredeliti kot mladinsko, ni pa ravno otroška. Ena taka poslastica za na eks, zanimiva, duhovita, to, kar se od tovrstne literature tudi pričakuje. Super za odklop, lahkotno in kakovostno. Feeds the child in you, if there, of course, is one. :))
(Tudi ta knjiga očitno ni videla korektur. Celo ilustracija je na napačnem mestu. Nekje drugje pa piše: na ilustraciji na sosednji strani …, ilustracija pa je na dnu iste strani. Presenečale so me tudi starine tipa zdih, zazdihniti. Parkrat pa se je pojavilo nekaj, ob čemer si ne morem predstavljati drugega kot avtokorekcijo kakega programa, npr. zlezi (glagol) je postal žlezi. :)) Sicer pa dober prevod, klen jezik (izjema: kalk “Sveti dim!” (Holy smoke!).
Priporočam mladim in vsem tistim, ki še vedno radi posežejo po mladinski literaturi tipa Pika Nogavička.
Kar veselo nadaljuj, jih je še nekaj. Zadeva še ni zaključena (čeprav, mogoče bi bilo bolje, da bi bila).[/quote]
Pa je, namreč zaključena (vsaj uradno, zgodba se pa seveda lahko nadaljuje, če jo bo pičilo). 7. del (The Land of Painted Caves) izšel spomladi. Ravno v branju.[/quote]
Očitno res:((. Me zanima, kdaj bo v slovenščini? In, kakšna se ti zdi? Boljša ali slabša od prejšnih (predvsem pete)?
C. D. Payne: Youth in Revolt: The Journals of Nick Twosp
Tole ni bila knjiga, ki bi se že leta valjala po vse daljšem seznamu tistih, ki jih še moram prebrati, je pa totalno prijetno presenečenje.
Kot pove naslov, gre za dnevnik pubertetnika – ampak kakšen! Opraviti imamo z vsemi tipičnimi elementi tovrstnih knjig: osamljenost mozoljavih intelektualnih štirinajstletnikov, ki jih zaradi poslušanja F. Sinatre okolica sumi homoseksualnosti, zblojeni ločeni starši, obsedenosti s seksom in nesmrtna zaljubljenost v luštno & brihtno punco … Skratka, gre za eno tistih knjig, kjer ni pomembno kaj ponujajo, ampak kako je to napisano. Humor je (za moj okus) fenomenalen, mali pa je na robu logoreje, ampak to ne pomeni, da je stvar težko brati. Dobra plat knjige je tudi njena obsežnost, tako da je doza hahljanja res obilna.
Če bi knjigo prebrala junija, bi jo vsekakor označila za dopustniško knjigo leta. Ampak tudi mimo tega jo toplo priporočam – vsaj meni je ponudila izvrstno zabavo.
Kar veselo nadaljuj, jih je še nekaj. Zadeva še ni zaključena (čeprav, mogoče bi bilo bolje, da bi bila).[/quote]
Pa je, namreč zaključena (vsaj uradno, zgodba se pa seveda lahko nadaljuje, če jo bo pičilo). 7. del (The Land of Painted Caves) izšel spomladi. Ravno v branju.[/quote]
Ja ja vem koliko jih je. Jih imam že doma saj mi jih je posodila prijateljica.
Erica Johnson Debeljak: Antifa cona
Roman se spogleduje s kriminalko, dramo, v angl. bi dobil še oznako mistery, naslavlja pa širok spekter bralcev, od mladih (navsezadnje je nekaj glavnih likov srednješolcev), tistih, ki imajo radi kriminalke, do tistih, ki imajo radi ne pretežko literaturo, saj ga mimogrede pohrustaš, čeprav ti lahko vzbudi vse sorte razmišljanj – skratka, imenitna kombinacija “lahkotnosti” in resnosti, vsakdanjosti in izjemnosti, povprečnosti (likov) in izstopanja …
V priljubljenem zbirališču mladih, imenovanem antifa cona, najdejo na dnu jame mrtvega mladeniča. Kdo je, zakaj je bil tam in zakaj je mrtev, so vprašanja, ki začnejo pretresati majhno obmejno (slovensko) mestece; še prav posebej pa se na neki bizarni način počuti z mrtvim povezano dekle, ki je minulo noč zelo blizu, tako rekoč na robu prizorišča tragedije, izgubilo devištvo s fantom, ki mu potem – v njenih očeh – tujčeva skrivnostna smrt zamegli ves čar … Vzporedno se odvija razreševanje dveh usod, kaj se je zgodilo s čednim fantom in kaj se dogaja z mlado Ino, nenadoma tako odtujeno od sveta, ki ji je bil prej domač in ljub …
Pripovedni tok prekinjajo pričevanja (govorec nam ni vselej znan, šele proti koncu jih lahko “pogruntamo”), od katerih so začetna tri ali štiri rahlo neposrečena, lahko bi rekli celo prežvečena, vendar skoraj nič ne zamudite, če jih le preletite. Zgodba pa itak vleče naprej, da prav težko odložiš knjigo.
Priporočam!
K.
JM Auel – The land of Painted Caves
Frišna in zadnja knjiga iz sage Otroci zemlje. Razen že omenjenega ponavljanja me generalno ni nič preveč motilo, kot sem se po malem bala, ko sem prebirala vtise tistih, ki so prebrali pred mano. Mogoče to, da se večina zgodbe (pomembne) odvije v drugi polovici ali celo zadnji tretjini, na račun česar je konec kar nekako stlačen skupaj oz. se na hitro razreši. V prvih dveh tretjinah pa je ogromno opisov poslikanih jam, kar sem malo bolj na hitro brala. Dolg sami sebi poplačan 🙂
Wilkie Collins: Diamant
To naj bi bil prvi kriminalni roman v zgodovini literature, kjer nastopa zasebni preiskovalni detektiv. Dogajanje je postavljeno v leto 1849, knjiga pa je bila napisana leta 1868.
Pisana je v enaki maniri kot Ženska v belem, se pravi kot zbirka poročil večih prič dogodkov. To omogoča različne načine podajanja snovi, izražanja, težje predvidevanje razpleta, kar je vse zelo fajn. Zelo lepo se tudi vidi, da je bila knjiga pisana za tedenske objave v časopisu, saj se vsako poglavje konča tako, da sproža skomine po nadaljevanju, se pravi po nakupu nove izdaje tednika. Zgodba je dovolj napeta, da se mi zdi kar verjetno, da so ljudje v vrstah čakali pred prodajalci časopisov na nov izvod ali pa, da so zaradi novega odlomka skenslali obisk gledališča.
Dogajanje se vrti okrog izginulega diamanta, ki ima poleg velike vrednosti tudi mistične razsežnosti. Kar nekaj je nenadnih smrti, ki so posledica skrivnostnih bolezni, pa tudi samomora in umora. Seveda ne sme manjkati klasična viktorijanska ljubezenska zgodba. Kar me je pa še posebej prijetno presentilo, je duhovitost, ki veje predvsem iz pripovedovanja Gabriela Batteredga. Ha, takšnega razkrinkanja bogate elite, ki ne ve, kaj bi s svojim časom, pa cefra rože in secira žabe – vse pod krinko čuta za naravoslovje, pa še nisem brala! Gospod Batteredge je na sploh najbolj simpatično orisana oseba v knjigi in skoraj me je prepričal, da bi ponovno prebrala Robinsona Crusoeja
Danes bi rekli, da je knjiga rasistična – takrat pač ne – nastopajo namreč tudi Indijci, ki so predstavljeni izrazito negativno, kot nasilni in malo topi ljudje, ki še slabo izgledajo s svojo temno poltjo.
Toplo priporočam. Mogoče tudi kot krajši pobeg v čisto drugi čas in način življenja.
P.S. Za vse, ki radi berete knjige v originalu, oz. v angleščini, se knjiga dobi zastonj v elektronski obliki na Amzonu. Naslov je The Moonstone. A tudi tale prevod v slovenščino je čisto v redu. Se mi zdi, da se s prevodom ni nič izgubilo:-)