Avgustovsko branje
Dan Simmons: Drood
Vedno me je zanimalo, kako je bilo s temi viktorijanskimi pisatelji. Ali so tudi živeli po tako visokih moralnih načelih, o katerih so pisali? Se pravi, cenili zvestobo, devištvo in tako naprej, ali pač ne. Odgovor glede dveh, verjetno najbolj znanih pisateljev tiste dobe, sem vsekakor dobila.
To je namreč pripoved o zadnjih letih življenja Charlesa Dickensa iz ust njegovega prijatelja in sovražnika, sodelovca in tekmeca Wilkija Collinsa. Pisana je v maniri viktorijanskega ghost romana. Pri tem je zanimivo, da Wilkie ve, da piše nam, bralcem 21. stoletja, iz česar izhajajo prikupna ugibanja, kakšno je življenje v našem času.
V knjigi je zelo fino opisano življenje obeh pisateljev, njune navade, značaja, družinsko življenje, enkratna so njuna razmišljanja o knjigah enega ali drugega. A vse to je le ozadje za napeto kriminalno zgodbo s kar nekaj umori in s polno skrivnosti, ki že mejijo na fantastičnost. Najbolj skrivnosten je seveda Drood, gospodar londonskega podzemlja, človek ali duh. Zgodba proti koncu doživi drzen preobrat, ki vabi k ponovnemu branju, a več kot 900 strani je le prevelik zalogaj, da bi knjigo še enkrat prijela v roke.
Priporočam vsem, ki imajo radi viktorijansko literaturo, še posebej Charlesa Dickensa in Wilkia Collinsa, pa tudi tistim, ki uživajo v malo bolj nenavadnih kriminalkah. Meni je bilo zelo všeč:-)
Jani Virk: Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim
Odloženo na 20. strani. Zgodovinska povestica ala Ivan Sivec.
E.L.James: Fifty Shades Freed
Nekako sem se prebila čez prvi dve knjigi. Za moje pojme preveč razvlečena, premalo dogajanja.
Veliko preveč ponavljanja. Zdaj se mi že ne ljubi več vse brat, tako da kakšne odstavke kar izpustim. Berem še zato, da vidim, ali se bo sploh še kaj zgodilo.
Glede na branost po svetu, sem kar malo razočarana.
Sabine Krüger – Otrok džungle Fletna pripoved ene Nemke, ki je z družino 10 let preživela na Papui – Novi Gvineji pri do takrat še neodkritem ljudstvu Faju, nadaljuje pa s tem, kakšne težave je potem imela s kulturnim šokom, ko je odšla od tam v Švico in Nemčijo – ne le prehodno, ampak jo je to zaznamovalo celo življenje.
Colum McCann: Naj se širni svet vrti. Prevod Alenka Ropret.
Najbrž mi ni pomoči. McCanna sem v pobral s police tik pred morjem, za ženo, nekako v smislu, evo malo kakovostnega pofla za na plažo.Bi se lahko bolj zmotil?
McCann je hud – zgodbo zavrti v sekundi, premeša glasove, usode in vselej, ampak vselej prepričljivo odpelje tudi najbolj vratolomne zavoje. Izvzemši morebiti vrvohodca, je roman popolna mojstrovina, ki jo morate prebrati.
Natisnjenih 2.200 izvodov – korajžna založba, Sanje.
Kyung-Sook Shin: Please Look After Mom.
Južnokorejska uspešnica je deloma himna materinstvu, kar je sicer še kar neznosno, v glavnem pa vendarle zgodba o nepismeni materi, ki izgine na postaji podzemske železnice, in o vseh njenih, ki iščejo tako njo kot na koncu tudi sami sebe.
Odlično darilo vsem ženskam, ki jih v odnosu z materjo ne muči dovolj močan občutek krivde.
Tom Wolfe: A Man in Full
Vsebine ne bi obnavljala, opraviti pa imamo
– s telesnim & čustvenim & finančnim bankrotom gradbeniškega mogotca (na kaj že nas to spominja?) – nastopila so pač 90. leta, novi, korporacijski časi, v katerih se naš eks bejzbolist ne znajde več prav dobro.
– z njegovo eks gospo, ki bi bila rada še naprej creme de la creme atlantske družbe, kar je v poznih srednjih letih & brez soproga malce težja naloga, kar se ji še posebej strašljivo pokaže med nekakšno modno vadbo bolj kokošje sorte …
– z Rogerjem “Too Wgite” Whiteom, pripadnikom nastajajoče afroameriške aristokracije, tiste, ki ima srečo, da je njihova polt že solidno svetla, faks pa tudi ne čisto brez imena … tako da si tudi v rasno kočljivi Atlanti lahko privošči politično spletkarjenje, boj za oblast itn.
– s Conradom Hensleyem, mladeničem zblojenih hipijev, prezgodaj poročenim, prezgodaj spremenjenim v očeta, prezgodaj obupanim … skratka z Rogerjem Prezgodaj, ki po spletu naključij pristane v zaporu in po spletu naključij odkrije starogrške stoike, misli iz njihovih dialogov pa preobrazi v – zanj kar uporabno – vero.
Priznam. Toma Wolfa še nisem brala, to je bil avtor za obkljukat, kar je trajalo kar dolgo, saj ima e-špeh tam okrog 800 strani. Knjiga potegne, v glavi pa ves čas zveni tista fraza “veliki ameriški roman” … Taka fajn freska atlantske družbe 90. let, prikazana skozi te glavne in še nekatere druge like. Pa še nekaj se mi je ves čas sukalo v glavi: precej let poznejša Franzenova Svoboda. V nenavdušenju nad slednjo sem nekam osamljena, še Tora nimam ob sebi, da bi me tolažil, ampak ves čas branja sem imela občutek, kot da izpolnjujem pričakovanja, ki sem jih gojila do taiste Svobode. Če me je dolgotrajno mrcvarjenje likov tam motilo in sem – čeprav nekdanja košarkašica – mirno preskakovala odstavke, posvečene temu čudovitemu športu (BTW: Teodosić je car asistenc in še česa), me pri tej knjigi to sploh ni zamikalo. Kot pridna piflarca sem šla od vrstice do vrstice in se imela fajn. Knjiga ne bo šla v moj večni seznam, pozabila je pa tudi ne bom en dva tri. Če spet sledim Torotu: ni gurmanska, pa tudi vampi s kokakolo ne. Eno solidno, nič kaj ekstravagantno klasično nedeljsko kosilo primerne kalorične vrednosti, postreženo na štirih čednih talarjih ob spremljavi spodobnega domačega vina, ki je ostalo od obiska frenda kraškega rodu.
Gary Shteyngart: Superžalostna resnična ljubezenska zgodba
Po tukajšnjem nasvetu in “nastavljanju” v knjižnici pobrano in med dopustom prebrano. Mojih pričakovanj (ah, ta nesrečna reč, ko si ustvariš (pre)visoka pričakovanja na podlagi (morda pretirane, vsekakor pa i gusti sono gusti) hvale, eden najhujših “padcev”, ki so bili vendarle prebrani, je bil Konje krast) knjiga ni izpolnila, je pa čisto lepo berljiva. Če navežem na odlično prispodobo Katje10 v zgornjem prispevku, tudi to še ne spada v kategorijo vampov s kokakolo, ampak, recimo, v en okusen (a nič več kot to) topel sendvič, ki ga zalivaš z rahlo premlačnim mlekom. :)) Svet bližnje prihodnosti, kot ga naslika avtor, niti ni pretirano ekstravaganten, kvečjemu nasprotno, kar strašljivo možen se zdi (zakaj pa ne; zdaj odpremo FB in preberemo: Micka Kovačeva, stan: v razmerju s Franci Nabalanci, družina: dva otroka, sestra, pes itd.; čez par desetletij pa bomo odprli äppärrät in prebrali: Micka Kovačeva, kreditno stanje: 5000 juanov, osebnost: 500 točk, fukabilnost: 750 točk …), medtem ko bo Franci Nabalanci strimal lastne porniče ob visoki gledljivosti. V tak svet je postavljena dokaj klasična ljubezenska zgodba, ki niti ni superžalostna, ampak precej predvidljiva – to je bilo tisto, kar me je najbolj motilo. Zraven pa še nekaj polpretekle zgodovine, brutalen obračun z ZDA, nova dekadenca in zloraba v otroštvu, vse skupaj kar solidno premešano in srednje vešče izpeljano (mestoma morda preveč hermetično ali brez povezav/konca). Še ena moteča reč – “epilog”, ki skoraj holivudsko ali pa pravljično postavi nekatere stvari na “pravo” mesto, čeprav je bil zaključek dovolj trden, da si je bralec tako (ali pa malce drugačno) “rešitev” zamislil sam. Jezikovno solidno, tu in tam kak kalk (npr. “me ni mogla niti začeti razumevati” ali nekaj podobnega) in pomanjkanje vejic pred in (za vmesnimi odvisniki) pa preobilje vejic v sestavljenih stavčnih členih, a vendarle dovolj solidno, da lahko tudi “poklicni deformiranec”, kot sem sama, sledi zgodbi. Suma sumarum, berljivo, primerno tudi za na plažo, bi se pa dalo najbrž iz vsega skupaj premesiti res udaren, “ubitačen” roman, določene dele izpustiti, nekaj klišejev sprevreči ipd.
Polonca Kovač: Zverinice z večne poti, Andrejev ni nikoli preveč
Tole smo brali pa z otrokoma. Čeprav ste tu večinoma odrasli, moram zapisati: Polonca je carica. Tisti, ki redno spremljate ta forum, veste, da sem nadvse naklonjena (mladinski in nemladinski, ki pa je je žal zelo malo, poznam le Razkošje v glavi) literaturi Slavka Pregla, ki me vedno pomiri, razvedri in spravlja v smeh. Ob vsem tem sem kar malo pozabila na Kovačevo, ki sem jo v otroštvu in še v najstniških letih večkrat prebirala. Omenjeni knjigi, tu pa so še nepozabne Špelce, to so dela, v katerih lahko kot odrasel bralec dvojno uživate: “nahranite otroka v sebi”, da se populistično izrazim :)), se nasmejete, tisti bonus pa je, da kot odrasli razumete odtenke in podtone, ki ste jih kot otrok spregledali. Občutljivo kozo iz Zverinic sem nekoč dojemala pač kot eno tako sitno, razvajeno žival; danes vem, da izvrstno karikira ljudi; in pri nas imamo kar dve občutljivi kozi, vsaka od njiju je namreč v vsaki situaciji najbolj žejna, najbolj lačna, najbolj utrujena … – in po Polončini zaslugi zdaj namesto predavanja o egoizmu rečem samo, oooo, občutljiva koza, in meketanje praviloma poneha. :)) Skratka, užitek, razvedrilo in kakovost za mlado in staro.
K.
@Kerstin: morda nisi dovolj resno jemala, da sva z Enko knjigo hvalili bolj kot fajn za na plažo kot pa an sich. (Vsaj zdi se mi, da sem to omenila – če sem pa pozabila, sem imela pa v mislih.) Meni, pusti, realistični babnici, ki ne prenaša ZF, sploh pa ne kakih ekstravagantnih podob prihodnosti, je bil to totalen dosežek: da se nekaj dogaja v prihodnosti, pa lahko berem. Neprecenljivo. To mi je ratalo pri filmu Blade Runner Morda še pri Štoparskem vodniku … Če to ni vedno vzhičenja, pol pa res ne vem, kaj bi bilo 😉
No, meni je bilo pri knjigi všeč vse kar pohvališ, Kerstin, pa tudi tisto, kar pograjaš :-). Ljubezenska zgodba ne bi smela biti drugačna kot banalna – ker dandanašnji odnosi ne peljejo nikamor drugam kot v to smer. Spolna zloraba v otroštvu – brez tega pa sploh ni moglo iti, hej, pa saj je že vsak drugi človek na svetu žrtev spolnih zlorab in vsaka tretja deviacija opravičevana s tovrstno osebno zgodovino… Ne vem, meni je vse špilalo, vsega je bilo ravno prav. Pa še jezik in slog sta povsem solidna. Kot pa pravi Katja, to ni neko visoko literarno delo, je pa fina zabavna knjiga, ki je predvsem nekoliko drugačnana. In pri meni to šteje.
Catalin Dorian Florescu: Slepi maser
Teodor se po 20 letih življenja v Švici, kamor je prebegnil s starši kot najstnik, vrne v Romunijo – zdi se, da le na obisk/dopust, potem pa je to kar nekako pozabljeno. Dogaja mu marsikaj, od prostitucije idr. kriminala do nostalgičnih spominov in predvsem srečanja s slepim maserjem Ianom, ki skuša s knjigami spremeniti svet (ali pa vsaj obzorja nekaterih ljudi). Zgodba, bi rekla, na literarno okusen in vešč način podaja v bistvu čisto vsakdanje stvari, zato je literarno gledano poslastica, če pa iščete kako hudo akcijo, ljubezensko zgodbo ipd., pa vas utegne pustiti nepotešene. 🙂 Meni je bila všeč – gre spet za eno tistih knjig (enkrat sem – smo – o tem že pisali), ki jih lahko bereš počasi (vmes tudi kak dan, dva sploh ne), skratka, ne hlepiš kot zmešan po koncu (ki ga običajno itak vnaprej slutiš), ampak uživaš v posameznih zgodbah in pustiš, da se lepo lagano zlagajo vate. – Mimogrede, zanimivo, da sta mi zapored prišli v roke dve knjigi, ki na zanimiv način govorita o – knjigah (Hiša iz papirja in tale). Nekomu, ki ima knjige rad, je v poseben užitek spoznavati knjižne like, ki mislijo enako. Človek se počuti, kot da je končno prišel domov. 🙂
Priporočam.
Letos pa po dolgem času nisem imela prav srečne roke pri polnjenju počitniške torbe :-(.
Igor Karlovšek: Pobarvani dosjeji
Popolnoma enako nastavljena zgodba kot pri Gran Canario, ki me je tako navdušila. Glavni junak, skorajda brez etičnih načel, ki so se izgubila – kolikor jih je sploh bilo – nekje na poti življenja, po spletu nenaklonjenih okoliščin pade v začarani krog birokracije, politike in (gospodarskega) kriminala, iz katerega ni poti. S seboj v nesrečo tako ali drugače potegne vse, ki so mu blizu… Če bi Karlovšek napisal samo to knjigo, bi bila neaktualnost (čas prehoda iz socializma v kapitalizem) največji minus knjige. Tako pa se mi je zdel – ker sem pač kasnejšo Gran Canario brala prej – to še najmanjši minus…
Boris Dežulović: Poglavnikova bakterija
Kratke zgodbe so pač kratke zgodbe. Nekatere ratajo, druge pa malo manj. Prva in zadnja (ki pa sem jo že brala v eni drugi zbirki) rulata. Prebrano na dah in edina svetla točka v moji malhi.
Gary Shteyngart: Absurdistan
Po navdušenju nad superžalostno ljubezensko zgodbo je bil precej slavnejši Absurdistan logična izbira. Razočaranje kar precejšnje. Tole se je pa meni ves čas zdelo na silo. Nekako tako kot: imamo nekaj smešnih asociacij in domislic o državi, ki je letos gostila Evrovizijo, zdaj pa jim moramo najti neko zgodbo, na katero jih bomo obesili. Verjamem, da vseh biserčkov o nekdanji ZSSR, današnji Mami Rusiji in njenih hčerah, ki so odšle od doma, nisem skapirala, a boljša zgodba bi to popravila. A tu zgodbe v resnici sploh ni, biserčki pa ob nenehnem ponavljanju bledijo in (z)bledijo. Ne priporočam sploh.
P. S. @Enka in Katja10 – ja, saj zloraba v otroštvu in vse, kar sem naštela v tistem stavku, me ni motilo, kot rečeno, kar solidno in vešče premešano. :)) Na sploh kar fajn knjiga, “izi branje”, ki pa vendarle (po mojem) presega obično plažo … Take so po mojih izkušnjah redke. Ni mi žal, da sem jo prebrala, in za na dopust je bila zelo dobra izbira. Samo tisto pretirano pričakovanje … ah, saj vem, mea culpa. Sicer je pa knjigo tu pohvalilo več ljudi, ne le vidve. 🙂 Mogoče sem pa prekritična? Ampak tisti “epilog” mi še zdaj ne gre iz glave, kako je vse skupaj (vsaj zame) zaradi njega zvodenelo … No, to je to, gremo dalje. Trenutno se (že kakih petič) sladkam s Kranjčevo Povestjo o dobrih ljudeh. In tokrat prvič točim solze že kar od začetka dalje (prej sem jih le ob koncu, zaradi Katice). Ugotavljam, da je ta zgodba nekakšna biblija ljubezni in zvestobe. In, ja, tudi dobrote.
Stephen Hawking in Leonard Mlodinov
VELIKI NAČRT
Novi odgovori na zadnja vprašanja o življenju
Zakaj je nekaj, ne nič? Zakaj obstajamo? Zakaj ta niz naravnih zakonov in ne drug? Kot pravita avtorja, odgovor ni preprosto »42«.
Knjiga je pred približno dvema letoma požela kar nekaj zanimanja (in ogorčenja), ker v njej slavna fizika dokazujeta, da za nastanek našega vesolja ni bilo nujno potrebno delovanje Boga – pa čeprav je Veliki pok tako zelo pripraven za takšno vrsto razlage.
Veliki pok pred 13,7 milijardami let je bil kvantni dogodek. In takrat čas in prostor nista bila ločena kot sta zdaj, ampak pomešana in čas je bil samo četrta dimenzija prostora.¸In če se čas vede kot prostor, vesolje nima začetka in naravni zakoni zadostujejo za njegovo razlago. Poleg tega je naše vesolje samo eno od mnogoterih in zato ni tako zelo nenavadno (se pravi, posledica delovanja Boga), da so vse matematične konstante, mase kvarkov, tirnice planetov, itd ravno takšne, da omogočajo nastanek življenja. Če bi bile namreč v določenih primerih za manj kot odstotek drugačne, nas ne bi bilo. Z modelom Igra življenja je razložen tudi razvoj živih bitij. Pri tem se mi zdi najbolj fascinantno to, da sem prvič dobila odgovor na vprašanje, zakaj se določena živa bitja razvijajo (in dosežejo tudi zavest), druga pa ostanejo na nizki stopnji razvoja.
Zelo zanimivo. Knjigo sem prebrala na mah. Napisana je razumljivo, z nazornimi primeri, brez nepotrebnih zapletanj. Priporočam vsakemu, ki ga to vsaj malo zanima. Kaj več kot gimnazijsko znanje fizike za razumevanje ni potrebno. Knjiga je čisto nekaj drugega kot razna »duhovna« literatura, čeprav – predvidevam – se vse ukvarjajo s podobnimi vprašanji.