Vampirija, moja dežela
Tukaj vam puščam malce branje. Tu je dokaz, da so vampirji lahko tudi zabavni. To je košček novele Vampirija, moja dežela. Drugič dobite še en košček.
1. poglavje: Bolezen na ugriz
Milan jezno pljune na tla. V sebi preklinja:
»Preklemanski šef! Vedno, ko se mu dvigne, najde mojo rit! Preklemanski ritopik!«
Matjaž se nasmehne:
»Saj si sam kriv! Vsi pravijo, če hočejo šefu zlesti v rit, se morajo prijeti za tvoje noge. Pa se čudiš, ko jih dobiš ob fiaskih. Saj poznaš pravilo FIFO.«
Milan živčno plitko diha:
»Zašuštrala je zblojena fatača z mastnim fafaškim gobcem, saj nisem jaz poslal dobavnice na napačen naslov. Vsak mesec mora kaj zjebati. Ves čas ima poln gobec hujšanja, a se masti na skrivaj.«
Matjaž vzdihne in odvrže cigaretni ogorek:
»Vidiš, vse je v lokaciji in tehniki. Tista fatača ga zna šefu potegniti, ti pa grizeš. Ni čudno, da te ima rajši od zadaj.«
Milan še nekaj zagodrnja, brcne kamenček in izgine v velikem hodniku. Živčno grizlja ustnico, kajti glavni mu je naprtil odgovornost za pol milijona izgube. Mimo njega priteče šefova tajnica. Milan jo zavestno spregleda. Ta živčna suha južina s svojim vreščanjem vsakomur dvigne tudi kucine, ki jih ni. Ona pa ga ne spregleda. Ustavi se nekaj korakov za njim in panično zakrili z rokami:
»Milan, hvala bogu!« in z decibeli trese šipe steklenega vhoda: »Z Jožetom je nekaj hudo narobe. Je pojedel kaj čudnega ali kaj? Pomisli, ugriznil me je,« in dvigne podlaket s sledmi šefovskih zob. Milan skomigne z rameni:
»In kaj naj jaz? Naj grem v pasjo trgovino in mu kupim nagobčnik?«
Prestrašena ženska se mrzlično trese:
»Nekaj je narobe.«
Milan odkima:
»Tukaj je vedno kaj narobe. Mu nastavim rit in naj z zobmi štuka moj kabel?«
Ženska nejevoljno odkima:
»Uf, danes ste vsi čudaški,« in steče do omarice s prvo pomočjo. Milan zlovoljno odkima in pomisli na zmešanost tega čisto lepega dopoldneva. Šef je res pijavka, ki rad pije kri, a da zdaj že grize? No vej! Dan se je v osnovi tako lepo začel. Najprej je za zajtrk nabrisal Micko, se stuširal, da je spral njen vonj. Zadnje, kar potrebuje, so čveke. Potem si je postregel s pečeno hrenovko, potem mu ga je Micka še rekreativno potegnila, nakar nič hudega sluteč nabaše na pobesnelega šefa. Mogoče je revček res zbolel. Zjutraj je bil videti precej bled in upadel. Pa še sonce ga je motilo. Čudna scena. Res čudna.
Izza ovinka se vanj zaleti obilna postava prestrašene Helene. Že v sebi preklinja. Prekleta fatača, so se ji žnabli vneli? Ona samo kriče zdrvi, kolikor lahko drvi šunka na tankih prekl’cah. Ni je oviral. V oči mu padejo kaplje krvi. Zdaj ga že zaskrbi. Kaj, če se je ubrisancu res dokončno odvilo? Politiki so ga nastavili v tisto fino kanclijo in ker jim ni dobro mazal, mu zdaj gori pod nogami in se znaša nad vsemi okoli sebe.
Zamahne z roko in zgrabi za kljuko svoje pisarne. Komu mar za šefove tegobe?
Takrat skoči na hodnik besna pojava. Prepozna jo. Pri vseh svetnikih in devicah, to je Jože osebno. Oči ima čudno deformirane, na brezhibno beli srajci ima packe krvi. Pa čudno zaudarja. Še truplo ima lepši vonj. Previdno vpraša:
»Šef, je z vami vse OK?«
Šef se zakrohota in ga spremlja, kot roparica na preži:
»O ja, še nikoli nisem bil bolje,« se oblizne in nadaljuje:
»Od danes imam silno zdrav apetit. Končno se mi je izplačalo poznanstvo s predsednikom vlade.«
Milan opazi, da se Jože postavi v napadalno prežo:
»Končno imata s predsednikom nekaj skupnega,« in se poskusi izogniti.