V eni drugi temi je bilo načeto merilo za plačilo socialnih prispevkov samozaposlenih v kulturi. Strinjam se, da je treba te luknje na situ zelo zmanjšati, vendar je treba postaviti merljive standarde. Potrebno je poskrbeti, da kulturniki, ki to so, ker so pač končali določene fakultete, dejansko delajo na področju kulture. In ne samo delajo, da kvalitetno delajo. Ni dovolj samo napisati gledališko igro. Mora je nekdo videti in to je že merljiva kategorija. Tudi s knjigo je tako. Napišeš jo (država časti s socialnimi prispevki), knjiga se natisne (država časti s subvencijo, tudi za honorar), a knjiga obleži. Tu je treba postaviti merila – toliko in toliko predstavitev in izposoj v knjižnicah. Seveda je prej treba narediti red pri knjižnicah. Nujno se mora sprejeti predpis, da mora vsaka knjižnica vzeti določeno število izvodov knjig slovenskih avtorjev, glede na število svojih članov.Ta predpis mora veljati za VSE knjige, tudi tiste, kjer pri tisku in ostalih stroških ni sodelovala javna institucija. Zdaj se dogaja, da knjige avtorjev, ki niso subvencionirani, ki so neto plačniki in ne koristniki davkoplačevalskega denarja, ne pridejo do knjižnic, ker imajo prednost avtorji, ki jih država časti s kruhom in igrami. Tako bi bili vsi na isti startni črti. Zdaj je tako, da Jože reče za Janeza, da je vrhunski umetnik, a Janez za Jožeta in vsi so vesela druščina koristnikov našega denarja. Skratka, merilo za državni zapitek mora biti kvantiteta in kvaliteta opravljenega dela in ne samo medsebojno klansko priznavanje vrhunskosti. Zavedajte se, da slovenska kultura ni tako vrhunska, kot sama sebe smatra za to.

Seveda merila morajo biti, morajo pa tudi biti smiselna. Problem je v tem, da je novi predlog nepretehtan.

Nagrade: Po novem predlogu so npr. nagrade pomemben element. Vse lepo in prav, ampak na nekaterih področjih nagrad sploh ni. Kritik lahko dobi samo eno nagrado, ampak le do 35. leta, ker je namenjena mladim. Prevajalci imajo Sovretovo, ki jo dobi en na leto, enkrat v življenju (če posmrtne častne ne štejejo), Prešernovih so pa do zdaj prevajalcem namenili, takole, po eno na deset let. V tujini pa slovenski prevajalci nimajo šans, ker si nagrade med seboj delijo pretežno veliki jeziki.

Definicije poklicev: Novi predlog ne upošteva tega, da dandanes vse več ljudi opravlja več poklicev s področja umetnosti. Lahko se preijaviš samo kot pisatelj, samo kot igralec itn. Včasih si lahko imel tak dvojni status, lepo so ti sešteli dosežke z enega in drugega področja. Tako sem bila sama “dramaturginja in prevajalka”. Torej nekdo, ki je režiser, igralec in dramatik verjetno na nobenem področju ne bo mogel nabrati dovolj točk, čeprav je, skupno gledano, dober. Edini, ki bi mu to uspelo, je najbrž Vinko Moderndorfer, ampak on zagotovo presega dohodkovni cenzus, tako da itak ne pride v poštev za status.

Zdravje: Tudi varuh pacientovih pravic trdi, da so kršene nekatere pravice, ko gre za te zadeve: umetniki so obravnavani enako kot s.p. To pomeni, da morajo biti bolni 30 delovnih dni zapored, preden jim sploh začne teči bolniška. Torej moraš imeti skoraj raka, preden dobiš bolniško, medtem ko zaposleni ljudje dobijo bolniško, če jim otrok trikrat kihne ali če “zbolijo za trgatvijo”. In če s.p., ki ima cvetličarno, lahko med boleznijo najame študenta, ki bo poskrbel, da bo imel v času bolezni nekakšen prihodek, skladatelj ne more poklicati študenta kompozicije, mu dati 5 €/uro in reči: “Evo, stari, skomponiraj mi drugi stavek, jaz bom pa malo spal in pil čaj”

Izpuščeni poklici: v novem predlogu manjka kar nekaj – ne kakšnih bizarnih – poklicev. V Sloveniji torej po novem ne moreš dobiti statusa za poklic koreografa, kar se mi zdi abotno …

Kaj več bodo znali povedati drugi, sama nisem v teh odborih oziroma društvih, ki se zdaj ukvarjajo s tem. Kot rečeno: sem za to, da statusa ne dobi vsakdo, ki počne kr neki, vseeno pa bi bilo fajn, da gradbeniki pred pisanjem malo pogledajo, kako stojijo stvari na tleh, ki jih njihov pogled ne doseže- ali pa se malo “ponižajo” in se vsaj pozanimajo pri kom, ki o tem kaj ve.