Septembrsko branje
Meni je v zadnjih dnez avgusta in prvih septembra uspelo prebrati dve deli Avgusta Demšarja in sicer, Evropa in Hotel Abbazia. Prebrano na dušek in (kot že veliko drugih pred mano) zagotovo priporočam vsem ljubiteljem žanra!
(In zdaj vem zakaj debata okoli ITM-ja in ja, moram priznati, da mi ni čisto jasno zakaj je ITM-ju namenjeno toliko prostora :). Ampak Vrenko mi je itak simpatičen in tudi sama kdaj zajadram v neke svoje misli, ki nimajo povezave z ničemer, tako da, na nek način ga razumem. )
Naslednja na seznamu bo pa Glen Cooper – Knjižnica mrtvih.
Po newyorških ulicah hodi morilec pod imenom ‘Rabelj sodnega dne’, ki je samo v dveh tednih umoril šest ljudi. Policija tava v temi. Izdelava morilčevega profila je nemogoča, saj žrtve nimajo nič skupnega – umore povezujejo le neokusne dopisnice v poštnih nabiralnikih žrtev z datumom njihove smrti.
V obupu FBI dodeli primer ekscentričnemu in samosvojemu Willu Piperju, nekdaj najbolj priznanemu strokovnjaku na področju serijskih umorov v zgodovini FBI-ja, sedaj pa degradiranemu agentu, ki čaka le še na upokojitev.
Soočen z osebnimi strahovi, se Will kmalu spet znajde v svetu, ki ga ljubi in sovraži hkrati, sedaj odločen, da bo ujel morilca. Vendar ga iskanje privede do nepričakovane, šokantne, več stoletij skrbno varovane skrivnosti. Skrivnost, ki je nekoč ležala zakopana v podzemni knjižnici starodavnega samostana, je sedaj odkrita – in posledice so smrtonosne.
Nekaj izbrancev je pripravljenih z lastnim življenjem braniti skrivnost – in bliže je Will resnici, bolj so ga odločeni ustaviti.
Za vsako ceno!
Alexandre Dumas: Dama s kamelijami
Knjiga, ki sem jo kupila prav s pomočjo oglasov s tega foruma, me je leto dni čedna, kot nova, v lepem ovitku čakala v vitrini. In ko sem imela “tega sveta zadosti”, zadosti knjig, polnih bolnih, obsedenih, bizarnih in temačnih odnosov med glavnimi liki, mazohistično dolgih in zapletenih povedi ter vse ostale krame postmodernizma, je prišel tudi njen trenutek. Kaj reči? Vsekakor po mojem mnenju ne seže do kolen Črnemu tulipanu (verjetno niti Grofu Monte Cristu, če si drznem sklepati le po filmu). V bistvu knjiga za kratek čas, čeprav z bolj žalostno temo. Dovolj preprosta in kratka. Glavni junak po dolgem in počez podlega svojim hormonom in čustvom, ki – tipična za zaljubljenost – segajo od slepe “ljubezni” do norega ljubosumja in maščevalnosti. Da jo ženska ob tem skupi, je neizogibno. Branje teče, rekla pa bi, da niste zamudili nič presunljivega, če te knjige mojega soimenjaka niste prebrali.
K.
Jorges Luis Borges: Izbrana dela, 8.zvezek Proza
O Borgesu sem že toliko slišala! Same pohvale. Mnogi ga občudujejo in celo častijo. Jaz pa njegovega do sedaj nisem še prav nič prebrala 🙁
Pa sem imela s pričujočo knjigo prav srečno roko. Gre za izbor njegovih (zelo) kratkih zgodb. Vsebina je najraznovrstnejša. Pogosto se vrača v preteklost – k točno določenim bolj ali manj znanim dogodkom in neposredno sooča osebe iz današnjega časa s tistimi iz preteklosti. Nastopajo duhovi, ki ne najdejo svojega miru, že mrtvi, ki se med seboj pogovarjajo. Konci pogosto presenetijo – uauu, tista z naslovom Evangelij po Marku. Veliko je spraševanja o smislu življenja, o tem kaj bo, če kaj bo, po smrti. In vse to zelo lepo zapakirano v kratke zgodbe, ki jih lahko v trenutku prebereš. Vendar pa to ni lahkotno branje. Ker je vse tako zelo kratko, ima vsaka beseda izreden pomen. Da zgodbe dojameš, moraš toraj brati zelo zbrano in pogosto večkrat.
To je knjiga, kjer te navdušijo že posamezni stavaki, recimo: Dokler traja obžalovanje, traja krivda Ali pa: Umolkneta, kajti ta trenutek ju Nekdo pokliče. Pa tudi: Gorje ubogemu na duhu, kajti pod zemljo bo to, kar je zdaj na zemlji. In pa: Ne kopiči zlata na zemlji, kajti zlato zaplodi lenobo, ta pa žalost in zdolgočasenost. To je knjiga, iz katere bi si mnogi kaj prepisali. Recimo: Datum, ki ga jeklo vreže v nagrobnik in ki ga beležijo župnijske knjige, je poznejši od datuma naše smrti; mrtvi smo že, ko se nas nič več ne dotakne, ne beseda, ne hrepenenje, ne spomin.
Super. Zdaj bi pa od njega še kaj daljšega – kaj romanu podobnega.
A veste, da je že Jezus poznal kavo?
Ali poznate zgodbo o nastanku “torinskega prta”?
Ali razliko med judom in kung-fujem?
No, potem pa preberite Jagnje; Evangelij po Focnu … in se zraven veliko smejte 🙂
IN če pričakujete, da se boste ob branju Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku lahkotno hahljali, ste se zmotili. Čeprav, no, tudi prav brez smeha ne boste ostali.
Nadvse priporočam Jagnje, rogljičkove dogodivščine pa malo manj.
Lepo pozdravljeni!
Sem študentka bibliotekarstva in pripravljam seminarsko nalogo.
V ta namen sem sestavila mini anketo, za katero želim zbrati podatke. Anketa je spletna in popolnoma anonimna.
Povezava na anketo:
http://www.rationalsurvey.com/s/1423
Najlepša hvala!
Pierina
P. S.
Hvaležna bom, če jo posredujete še kam drugam!
@Enka!
Pri izpolnjevanju ankete sem naletela na povsem enake težave! S to razliko, da jaz že na drugi strani nisem vedela, kaj naj odgovorim in preprosto obupala ter odnehala 🙁
Izpolnila. Pri 6. vprašanju sem označila marsikaj, a tudi meni zelo manjka še tisti “in between” žanr, ki ga nisi navedla. Tu ne boš dobila realnih rezultatov resnih knjigoljubcev. (Mimogrede, tudi 2. vprašanje ne pokriva vseh načinov dela, recimo preko AP.)
Prebrala:
Jelka Ovaska: Severnica nad Olimpom
Malo sem poguglala in našla mnenje, s katerim se kar strinjam: http://bralnica.blogspot.com/2011/06/severnica-nad-olimpom.html
Res, ob branju so me prevevali zmedeni občutki. Je knjiga lahkotno branje? Je, zaradi preprostosti, veliko dialogov itd. In ni, mestoma preveč poučuje. Tu in tam sem se počutila, kot bi brala Košička, skratka neko na poljudno raven postavljeno strokovno analizo. Naslednji dvom: ves čas je poudarjano, da je erotika ogromno (če ne tako rekoč vse) in da junakinji ni pomembno, ali pride do dejanskega seksa ali ne; hkrati pa se vmes pojavljajo namigi, nato tudi izrecno zapisano, da si tega želi. Ker je to prihranjeno za zadnje poglavje, je videti, da je rdeča nit, tisto, kar naj vleče bralca dalje, ravno vprašanje, ali že končno vendarle bosta. 🙂 A to je skregano s filozofijo, ki jo uči junakinja. Kot jezikoslovki se mi poraja tudi dvom, kako sta lahko v angleščini (vse je seveda v slovenščini) tako komunicirala – sta res tako obvladala angleščino? V dialogih sem čutila silno pomanjkanje globine, tistih primesi jezika in sloga, ki te prepričajo, da gre dejansko za pogovor, ne za papirnato komuniciranje. Podobni slogovni manko sem čutila tudi z drugih vidikov. Primer: opis priprave neke finske jedi, ki ga ljuba pripravlja svojemu ljubemu, se mi je bral, kot bi odprla kuharico. Ali informacije o krajih in znamenitostih, ki jih obiskujeta … kot iz turističnega vodiča.
Sama tema – meni se ne zdi niti kanček tabu – je dovolj zanimiva. Vsekakor me je že vnaprej pritegnilo dejstvo, da gre za opis erotike v zrelih letih, česar, se mi zdi, strahotno primanjkuje tako v slovenski kot v svetovni književnosti. Prav se mi zdi, da se v kakšni knjigi prebere, da je bila junakinja, da poenostavim, seksi, čeprav ji je že 60+ let. Ampak po mojem mnenju ta knjiga nikakor ni dosegla potenciala, ki ga ima. Tudi zato, ker je bralcu vse servirano na pladnju. Tisti, ki imajo to radi, jim verjetno manjka zgodbe; tisti, ki si raje sami ustvarimo podobe in mnenje, ki iščemo v knjigah tisto zmuzljivo sočnost (pa ne mislim seksualne, hehe), ki je ni lahko doseči, pa bomo verjetno razočarani. Priznam, da sem med predzadnjim in zadnjim poglavjem prebrala dve drugi knjigi, kar se mi še ni zgodilo.
Seveda pa je to le moje mnenje. Bi me zanimalo, kaj drugi molji menite o tej knjigi.
K.
Jelka Ovaska: Severnica nad Olimpom
(najprej napišem, potem grem prebrat Kerstinino mnenje in potem morda kaj dodam k svojemu opisu 😉
Eh … ne vem, ali je pač nisem razumela, kot je avtorica predvidevala, da naj bi jo, in moja starostna skupina ni ciljno bralstvo ali pa je to pač enostavno en ‘holtovski’ roman; vse bolj se nagibam k drugi varianti. Srečata se online, srečata se zares, usojena drug za drugega, en mali nesporazum vmes in potem happily ever after. Ajde, en plusek vmes je bilo eno razmišljanje o tem, kako nam oseba spolzi iz rok tisti trenutek, ko mislimo, da jo imamo in da je za ziher, ampak več kot to pa ne morem reči, da sem odnesla od tega. Berljivo – kar (me je imelo vmes, da bi odložila, pa sem bila že čez pol in sem vztrajala), več kot to ne.
C. Jacq – Drevo življenja
Drugi četverček romančkov iz časa starega Egipta, tokrat zbirka Ozirisove skrivnosti (oz. njen prvi del) , ki se ukvarja z vladanjem Sezostrisa III. in s težavami, s katerimi se faraon pri tem sooča. Hm, v primerjavi s serijo knjig o Ramzesu bi rekla, da je ta bolj slab približek – ali pa sem se tistih o Ramzesu malo preobjedla, ker so bile raztegnjene na 5 delov, pa bi bile stisnjene 3 precej bolj solidne. Malo preveč za lase privlečene mistike, na začetku se mi zdi, da se kar malo zgubi, ampak se potem nekako uteče, tako da kar ok. Bomo vidli, kaj bo z naslednjimi tremi deli.
v branju: T. Golob: Svinjske nogice
… javim, se pa že hahljam zraven 🙂
@Kerstin: Ta jezikoslovni dvom, k iga omenjaš, mi je nekje v malih možganih sicer odzvanjal, ampak se z njim nisem preveč obremenjevala. Pa če še to dodajam – pravzaprav se mi je zdela Aino z vsemi nauki in razmišljanji preveč učiteljska, če ne celo pokroviteljska. Sem in tja sicer kakšen fajn, sem se pa tudi zgubila v njih, priznam, in kakšnega tudi preskočila.
Jelka Ovaska: Severnica nad Olimpom
Knjiga je dokaz o pomenu in moči reklame. Tudi sama sem padla nanjo.
Na kratko: preveč bla bla bla teoretiziranja o erotiki, ki pa bolj malo prepriča.
Se podpišem pod mnenje Kerstin o knjigi.
A.S.Puškin: Skrivni zapiski
Hm …
V knjigi se Puškin prikazuje kot lahkoživ in iztirjen človek, obseden z ženskami in seksom. Vse skupaj je osredotočeno na sočno in podrobno opisovanje njegovih sprevrženih seksualnih dogodivščin in spolnih tehnik.
Menda pa ni potrjeno, da so zapiski res njegovi.
Matias Faldbakken: the Cocka Hola Company (Skandinavska mizantropija 1) naj bi bila sprva literarni škandal, a meni se niti ni zdelo nič tako škandaloznega (ajde, mogoče imam čudna moralna merila, ali pa berem s potrebno distanco …)
Kljub temu, da so junaki perverzni, zadrogirani, zalkoholizirani itd., so mi bili simpatični (bolj kot kakšen Bukowski npr.) in zato grem že jutri po drugi del z naslovom Macht und Rebel 🙂
Sicer pa… za prebrat, s kom o tem malo podebatirat in pozabit …
Ferdinand von Schirach: Der Fall Collini
Pravkar izšlo – zanimiva in napeta pripoved o tem, kako tudi Nemci pravno niso dovolj dobro počistili s svojo nacistično preteklostjo.
Mario Vargas Llosa: El sueño del celta
To že dalj časa berem, ker vedno pride vmes še kaj drugega. Zgodba temelji na življenju Rogerja Casementa, ki se je boril proti zlorabam belgijske kolonialne oblasti v kongu ter pridelovalcem kavčuka v Amazoniji, kot tudi njegov boj za neodvsnost Irske.
Lukas Hartmann: Bis ans Ende der Meere
Glavni junak je slikar švicarskega rodu John Webber, ki je spremljal kapitana Cooka na njegovem tretjem potovanju, na katerem so ga ubili domorodci na tihomorskih otokih. Zanimivo večerno branje.
France Bevk: Človek proti človeku
Klasika, ki mi jo je končno uspelo dobiti v antikvariatu v prvi izdaji.
Čista ženska – Tess iz rodovine d’Urbervillov, zvesto popisal Thomas Hardy
Knjigo sem prvič brala ob koncu osnovne ali v začetku srednje šole. Prekmalu. V spominu mi je ostala le malo čudna in neverjetna tragična zgodba, pa to, da mama sama krsti umirajočega otroka, kaj več pa ne. No, knjiga se me je morala vseeno dotakniti, sicer je ne bi pred kratkim še enkrat prebrala.
Zdaj se mi zdi, da je knjiga več kot odlična! Že ozadje dogajanja – opis angleškega podeželja konec 19.stol – je vredno tega, da se knjiga prebere. Življenje na podeželju je predstavljeno kot enkratna mešanica garanja, trpljenja, krivice, pa vendar tudi idile in zadovoljstva. Pri orisu življenja kmetov je Hardy neprekosljiv.
No, potem pa še tisto najboljše: liki in zgodba.
Zgodba je tragična. Ko misliš, da že ne more iti slabše, se vse skupaj pomakne še za stopničko nižje. Vmes je nekaj svetlih odlomkov, a samo toliko, da se malo oddahneš. Sicer pa: mlado neizkušeno deklico zapelje pridanič in ona mora posledice le-tega nositi vse življenje – kar je bilo v viktorijanski dobi, ki je častila čistost, še posebno težko.
Liki – uživala sem v vsakem posebej. Na vsakega od njih – tudi na Tess, sem bila kdaj jezna, spet drugič sem ga popolnoma razumela, sočustvovala z njim, se čudila. Če te liki tako prevzamejo, morajo biti dobro orisani.
Nič ni črno-belo. Tess ni čisto bela in Alec ni čisto črn. Angel pa še zdaleč ni tako bel kot se nam zdi, da je in kot bi želeli, da bi bil.