A marca ne beremo sploh?!
Imam kup starih grehov, ki me tiščijo.
Yvvette Edwards: A Cupboard Full of Coats.
Na vratih se pojavi mamin prijatelj iz preteklosti, in začne se odvijati kolbčič preteklosti. Štorasta predigra, roman se začne pozno in potem učinkovito zamre tam okoli dvestote strani. Edwardsova je mladi up angleške literature. Pravijo.
Ali Smith: There but for the.
Možakar pripelje na spoznavno večerjo k sosedom Milesa Gartha, s katerim se komaj poznata. Med glavno jedjo in sladico se Miles, nagajivček, zapre v sobo v zgornjem nadstopju, in ga ne morejo več izgnati. Milo postane majhen Che modernih množic, njegova zgodba pa se dotakne predvsem Anne.
Krasna ideja. Bizaren, mojstrski humor: »The thing is, Anna said, if I go now I can catch the less expensive train home, but if I stay it’ll cost me twice as much. We appreciate it, Genivieve Lee siad. It’s very kind. Thanks very much indeed.« Ali: »Then, next, does he really sing this? I believe in Engels.«
Odlične točke vpetja v resničnost, (skoraj zagotovo) izmišljene, recimo umetnica Faye Palmer.
Poslovilno pismo matere svojemu otroku, tik pred samomorom – če bralca tu ne zvije, potem mu ni pomoči: »Button up your overcoat. Take good care of yourself.« In pika. Pika. Pika!
Ali Smith do 80. minute 7:0 vodi kot Barca proti Bayerju iz Leverkusna, a vseeno uspe izgubiti s 7:8. Nekaj nepovezanih podaj, zapletanja v obrambi, očitnih prepovedanih položajev, soliranja zvezdnikov, prestreženih visokih žog. Na koncu sem ostal kot kapelj na suhem, samo zeval sem. Poraz. Še David Mitchell bolje poveže zgodbe, pa Messi gor ali dol.
Preberite in povejte, kako se vam zdi. Priporočam izkušnjo.
Dan Ariely: Predictably Irrational: The Hidden Forces That Shape Our Decisions.
Dostojno delo, posvečeno človeški iracionalnosti pri odločanju, na katerega vpliva kup dejavnikov. Sumljivo predvsem s stališča vsevednosti avtorja, a vredno branja.
Kevin Wilson: The Family Fang.
Caleb and Camille Fang sta umetnika performansa, ki se jima rodita otroka, otrok A in otrok B. Otroka imata tudi imeni in na koncu svoje življenje – ali pa se jima to samo dozdeva. V prepričljivo zapleteni zgodbi je zmagovalec predvsem zmerno zahteven bralec, ki se bo občasno zahahljal ob dobrih pasažah. Recimo: »He could count on one hand the number of times he’d had sex and still have enough fingers left over to make complicated shadow puppets.«
Čisto dober roman.
Kerry Young: Pao.
Kitajec Pao prispe v jamajško zmešnjavo tik pred drugo svetovno vojno. Lepo se vklopi v napol mafijsko okolje, zaljubi v prostitutko in se poroči z bogatašinjo. Zgodba nekje na sredini pogine in to je to.
@Toro: z nekaj piratske sreče sem si pretočila Ali Smith, no, jo bom vrgla malo više na lestvico branja, čeprav nad njo počasi obupujem. Ko bom obdelala špeh od Northern Clemency in še en takisto debel roman …
Mimogrede: a se še komu Franzenova Svoboda ne zdi tako zelo bajen roman? Čeprav je od branja minilo že nekaj časa, še vedno tuhtam, a sem kaj zgrešila ali kaj?
Jaz sem si pa kupila 6. del sage Otroci zemlje in se, tik preden sem jo začela brat, odločila, da še enkrat preberem prejšnjih 5 delov. Prvega sem prebrala že najmanj 2 x. Na začetku sem si mislila, da sem malo nora, da grem brat spet, ampak sem znova padla noter. Vmes sem si kupla film, posnet po 1. delu, iz leta 1985, ga pogledala, zdaj sem nekje na 2/3 drugega dela, vztrajno se prebijam naprej. Pa spet uživam 🙂
Sylvain Tesson: Dans les forets de Sibérie
Gallimardov nagrajenec, “potopis” francoskega avtorja Sylvaina Tessona, ki je preživel pol leta v zapuščeni koči na obali bajkalskega jezera. S seboj je poleg nujnih potrebščin vzel še zalogo vodke, cigar in knjig. Zanimivi so njegovi tako pozitivni kot negativni pogledi na ruski narod z vidika zahodnoevropejca. Na žalost smo jim Slovenci v negativnih stvareh precej podobni.
Borut Korun: Kača in jaguar
Še x-tič prebiram potopise (moj priljubljeni žanr) Boruta Koruna, ki se jih nikoli ne naveličam. Čeprav včasih deluje malo naivno, je veliko bolj pristen in osvežujoč od današnjih wannabe lonliplanet popotnikov, ki objavljajo v časopisih in specializirani revijah in predavajo po lokalnih knjižnicah.
Berem Franzenovo Svobodo (v slovenskem prevodu) in sem se prebila do približno strani 450. Sicer nisem noben literarni strokovnjak in bi o kvaliteti ali nekvaliteti dela res ne mogla soditi, a meni osebno gre kar na živce, ko tako na dolgo in široko opisuje neka meni zelo nelogično izpeljana prizadevanja za ohranitev ene od ogroženih vrst ptic. Osebno mi je bil roman Popravki veliko bolj všeč. Ne gre samo za to, da mi gredo občasno ti ameriški načini razmišljanja precej na živce. Najbrž da so to vse stvari, ki se po 11. septembru v glavah Američanov res dogajajo in je že prav, da jih je avtor vključil, saj je o tem želel pisati. Samo meni se knjiga včasih zdi preveč dolgovezna.
Sicer pa sem bila zelo razočarana nad kvaliteto pisanja slovenskega prevoda. Ne mislim kritizirati prevoda kot takega, kot bralko me je pa skoraj da užalilo, koliko pravopisnih in skladenjskih napak je v besedilu. Ali je možno, da nista niti prevajalec niti lektor nikoli zares pošteno prebrala zapisanega besedila? Stvari so pogosto dobesedno zatipkane.
O, tole sem pa prebrala :))) in pozabila poročati.
Roman, ki bi mu lahko rekli ljubezenski, čeprav zelo nekonvencionalen (se srečata, zaljubita, malo ovir in spletk in happy end? – jok!); tudi intimni, izpovedni, skoraj seciranje obsedenosti z ljubljeno žensko, junak svojo začetno nečimrnost in življenje “bubrega u loju” drago plača … Druga polovica se mi je malce vlekla, a proti koncu napetost narašča, konec me je globoko presunil, knjiga pa je zagotovo take vrste, ki ostane – če že ne vsaka podrobnost, pa splošni vtis, vzdušje, globina.
Priporočam.
K.
O, tole sem pa prebrala :))) in pozabila poročati.
Roman, ki bi mu lahko rekli ljubezenski, čeprav zelo nekonvencionalen (se srečata, zaljubita, malo ovir in spletk in happy end? – jok!); tudi intimni, izpovedni, skoraj seciranje obsedenosti z ljubljeno žensko, junak svojo začetno nečimrnost in življenje “bubrega u loju” drago plača … Druga polovica se mi je malce vlekla, a proti koncu napetost narašča, konec me je globoko presunil, knjiga pa je zagotovo take vrste, ki ostane – če že ne vsaka podrobnost, pa splošni vtis, vzdušje, globina.
Priporočam.
K.[/quote]
Kerstin….
hvala za vzpodbudo… ker 555 strani ni tako malo… pa še po malo berem… imam doma 2 Taysona ( otroci), tako da uspem kolikor uspem…
hvala za kratko obnovo….
lp
http://www.cangura.com/vsebine/predspomladanska.php – na tole sem naletela med iskanjem kakšnega novega branja, mogoče bo komu prišlo prav?
Pa lep dan vsem! 🙂
Hvala za namig. Predelano “u tren oka”. Res je super in toplo priporočam.
Edino kar me je motilo, so bila imena junakov. Nekako bi pričakovala nekoliko bolj vsakdanji izbor imen za tak kraj. Ali pa me je zmotilo zato, ker si nisem mogla ustvarit “note to self” na podlagi imena, pa sem se potem včasih malo zgubila. To je verjetno bolj osebna opazka kot “feler” knjige.
Upam, da bi bila nad filmom ustrezno razočarana:)
Drugače pa, jaz sem jo prebrala že ene 5x sigurno, vendar mi deli po vrnitvi domov v Žondalarjevo votlino niso več….[/quote]
Mnjah, film je bil pač kot film, narejen pred skoraj 30 leti :)) Igralci hecni, kostumi tudi, tista rodova govorica porazna, je bilo pa vseeno zanimivo videt. Recimo, nisem si znala predstavljat prače (sling). Sva gledala skupaj z mojim in je nekje na polovici zaspal, ker mu je blo precej dolgočasno, kar dost stvari nejasnih, pa v filmu je kar nekaj tišine, ker tako malo govorijo. Tko da – za fane serije za videt, sicer rahlo neposrečen del filmske zgodovine.
Saga bi bila pa zares lahko strnjena v manj delov, če Auelova ne bi vsako stvar 564-krat ponovila. Mislim, res, pa če začneš brati na sredini 3. dela, ti je hitro jasno, kaj se je dogajalo prej, ker non stop ponavlja. Ne vem, a se mi samo zdi, a je to ena lastnost ameriških avtorjev (ne vseh, seveda)? Malo ratuje tečno.
@No-ja, se kar v veliki meri strinjam s tabo. Ko se vrneta k Zelandoncem, se tudi meni zdi, da je marsikaj prisiljenega. Tudi kritike 6. dela niso preveč dobre, ampak bom vseeno prebrala, da zadevo zaključim. Upam, da ne bo šla še 7. dela skupaj spravljat :))
Ampak kljub temu je luštno brat :))
Hvala za namig. Predelano “u tren oka”. Res je super in toplo priporočam.
Edino kar me je motilo, so bila imena junakov. Nekako bi pričakovala nekoliko bolj vsakdanji izbor imen za tak kraj. Ali pa me je zmotilo zato, ker si nisem mogla ustvarit “note to self” na podlagi imena, pa sem se potem včasih malo zgubila. To je verjetno bolj osebna opazka kot “feler” knjige.[/quote]
Se strinjam. Tudi jaz bi dala junakom bolj običajna imena. Sicer sem se med branjem navadila, na začetku pa mi je šlo malčik na živce. Ampak sem si tudi jaz rekla, da je to verjetno stvar osebnega okusa :-).
Upam, da bi bila nad filmom ustrezno razočarana:)
Drugače pa, jaz sem jo prebrala že ene 5x sigurno, vendar mi deli po vrnitvi domov v Žondalarjevo votlino niso več….[/quote]
Mnjah, film je bil pač kot film, narejen pred skoraj 30 leti :)) Igralci hecni, kostumi tudi, tista rodova govorica porazna, je bilo pa vseeno zanimivo videt. Recimo, nisem si znala predstavljat prače (sling). Sva gledala skupaj z mojim in je nekje na polovici zaspal, ker mu je blo precej dolgočasno, kar dost stvari nejasnih, pa v filmu je kar nekaj tišine, ker tako malo govorijo. Tko da – za fane serije za videt, sicer rahlo neposrečen del filmske zgodovine.
Saga bi bila pa zares lahko strnjena v manj delov, če Auelova ne bi vsako stvar 564-krat ponovila. Mislim, res, pa če začneš brati na sredini 3. dela, ti je hitro jasno, kaj se je dogajalo prej, ker non stop ponavlja. Ne vem, a se mi samo zdi, a je to ena lastnost ameriških avtorjev (ne vseh, seveda)? Malo ratuje tečno.
@No-ja, se kar v veliki meri strinjam s tabo. Ko se vrneta k Zelandoncem, se tudi meni zdi, da je marsikaj prisiljenega. Tudi kritike 6. dela niso preveč dobre, ampak bom vseeno prebrala, da zadevo zaključim. Upam, da ne bo šla še 7. dela skupaj spravljat :))
Ampak kljub temu je luštno brat :))[/quote]
Jaz se bom šestega dela lotila, ker mi je zanimivo. Se pa knjige res nekako “slabšajo”. Mi je pa vseeno fascinantno brat, ker o takratnem življenju ne vem nič, tole daje pa kar lep vpogled v nekatere reči. Saj meni je jasno, da ni zelo verjetno, da bi en sam človek toliko reči pogruntal, kot Alja, dobiš pa en občutek, kako to sploh gre.
Meni najljubši sta Dolina konj in Pot domov.
Film bi pa danes verjetno znali narediti prav zanimiv, ker so animacije, računalniška podpora itd.
Tihi dnevi v Mixing Partu (Erlend Loe)
Roman se začne ultra zabavno, ob umotvorih spletnega prevajalnika sem se naglas režala (ugane kdo, katero mestece je v resnici naslovni Mixing Part?), prav tako me je skozi cel roman zabavalo obregovanje glavnega junaka ob naci-toinono. On namreč Nemčijo in Nemce sovraži, njegova žena pa jih obožuje.In seveda vedno počitnikujejo v Nemčiji… No, tisti del z Nigello (popularno televizijsko kuharico) mi je bil pa zabaven samo na začetku, potem, zlasti na koncu, gredo za moj okus stvari predaleč. Ampak, pod črto, zabaven lahkoten romanček o krizi srednjih let, odlično napisan in dovolj duhovit, da ga priporočam v branje.
Ta saga je odlična zadeva.
No, jaz sem trenutno pri Mihi Remcu in njegovem Mitrejinem kodru. Končno spodoben znanstveno fantastični roman. Za povrh se dogaja na Ptuju. Miha Remec je znova dokazal, da zna ustvariti zanimiv svet z zanimivimi, morebiti občasno trčenimi ljudmi. prebral sem že skoraj do konca in lahko rečem, da je boljše delo od Ostrostrelke.
Knjiga je spodobno opremljena (beri: nima drekaste naslovnice) in nima previsoke cene.
Pred kratkim sem odložil 12 zgodb in čakcnica od Zorana Živkoviča. Prvič slišite? Knjiga je izšla pri Založniškem ateljeju Blodnjak. Vsebina je vrhunska. Mozaik novela (ali kratke zgodbe, ki jih na koncu poveže finalna zgodba) so izjemna izkušnja. Zadnja zgodba je še posebej navdušujoča. Prava šola, kako na nekaj strani postaviti gate trgajočo izkušnjo. Lektorska roka sicer ni predobro opravila svojega dela, a naj vas to ne odvrne od branja. Knjigo si itak boste izposodili v knjižnici, saj vas je malo junakov, ki bi za 80+ strani A5 dali 42+ evrov. Tudi naslovnica naj vas ne odvrne. mene ni, ker pač vem, da je Živkovič vrhunski avtor, ki ima povsod po svetu (Slovenija je žal pri mnogočem v literaturi črna lunkja) kultni status. Sladokusci boste uživali …
Zoran Šteinbauer: Izgubljeni gozd
Eden od finalistov Modre ptice. Intimna izpoved prvoosebnega pripovedovalca Karla, v kateri spremljamo njegovo življenje, predvsem pa njegovo dojemanje sveta od otroških in deških, predvsem študentskih let (v semenišču) do trenutka, ko ga življenje (nemara prehitro in pregrobo) zbrusi v zrelega moža. Karel je preživel hudo psihofizično zlorabo, in to v okolju, ki so mu on in njegovi (že pokojni) starši najbolj zaupali, smrt ljubljenih in kolaps vere v vse, tudi v smisel(nost) življenja; na poti, o kateri se je zdelo, da ga bo vodila le še navzdol, do črnega konca, pa je spoznal, da se iz bolečine lahko rodi sila, ki odpira nova vrata, nova okna, nove smisle; ena od teh sil je tudi moč besede.
Bogato besedišče, zanimive “zastranitve”, tu in tam delček folklornega izročila, spretno ubesedenje spolnih stikov …
Čestitke avtorju!
Priporočam.
K.