kaj nas sili v vehementno kritiko?
Začela bi to temo kot premislek, ki se mi je porodil ob prebiranju prispevkov s tega foruma. Zdi se mi čudovito, da tak forum obstaja, da si ljudje izmenjujejo mnenja, svoje misli, predloge, navsezadnje tudi kritike in pohvale literarnih del in prevodov. Moram priznati, da sem pod vplivom tukaj napisanih predlogov vzela v roke že marsikatero knjigo, ki bi je sicer morda sploh ne prebrala. Nekateri prispevki imajo nesporno literarno vrednost in je skoraj škoda, če bi ostali samo tukaj 🙂 Hkrati pa me včasih čisto osebno prizadene, ko se kdo obregne ob kakšno knjigo in udriha po njej brez nekih pravih argumentov (“mene to moti” zame ni argument resne kritike in retorična vprašanja npr.: “kaj je prevajalec mislil s tem”, ne da bi taistega prevajalca kdo kaj vprašal, da sliši pojasnilo, tudi ne), kar utegne povzročiti, da sicer dobre knjige ostanejo na policah češ, eh, če ta in ta na Knjižnih moljih pravi, da ni dobro, potem tega sploh ne bom bral …
Kaj je torej tisto, kar v nas povzroči burne negativne odzive, ki jih moramo hitro in čim prej podeliti z drugimi, ko bi lahko nemara samo skomignili in porekli: “Ah, meni pač to ne sede, morda bo pa komu drugemu čisto všeč”.
Ja, priznam, tudi nekatera moja dela ste že “popljuvali”, nekatera druga pa hvalili, da ne bo krivice 🙂 Katera so ta dela, morda razkrijem, če se bo debata razživela. Zaenkrat raje ostanem v anonimnosti.
* * *
De gustibus non est disputandum
Najprej dobrodošla – in upam, da boš še naprej pisala v forum …
Odprla si zanimivo temo, pa bom poskusila razmisliti, zakaj je tako, kot praviš (ker to pač drži). Najbrž je razlaga, čemu tako pogosto ne argumentiramo svojih mnenj, zelo preprosta – tole je samo forum ljubiteljev knjig, na forumih pa ljudje največkrat pišemo po načelu “što na umu, to na drumu”, kot bi rekli v ex YU republikah. Skratka, ne gre ga ravno primerjati s specializiranimi spletnimi stranmi, kot je kakšna AirBeletrina ali Bukla. V skladu s tem je tule najti predvsem izrazito osebne vtise, očitno pa nam ni do kakšne poglobljene refleksije 😉 Povrhu smo zbrani hudo različni bralci – od takih, ki želijo zgolj sporočiti, ali jim je bila knjiga všeč ali ne, do – kot si opazila – pravih mojstrov kratkih kritiških zapisov. Eni argumentirajo, drugi ne, tretji samo včasih … Ko gre za zapise, ki so brez vsakršnih argumentov, je pa najbrž toliko tistih, ki po posameznih delih “pljuvajo”, kot tistih, ki jih enako brez argumentov opevajo. To velja tudi zame. Kaj malega napišem o skoraj vsaki knjigi, ki jo preberem – če imam čas in voljo, napišem kaj več, včasih povem samo, ali mi je knjiga sedla ali ne, včasih se potrudim s kakim argumentom, včasih sploh ne – da bi pa prav resno sedla k pisanju … no, to se mi zgodi več kot poredko 😉 Tudi sama sem bila v primeru knjige deležna nekaj pohval in nekaj mlačnih odzivov, ampak to pač spada zraven, k sreči pa kakšnega besnila nisem bila deležna. Enkrat pa se mi je zgodilo, da sem skritizirala eno in pohvalila drugo knjigo ene od članic tega foruma; ko sem pozneje to izvedela, mi je bilo hudo nerodno 😉 Mislim pa, da je včasih kak napad posledica naših različnih okusov: recimo, da nekaj članov zelo pohvali kakšno res zahtevno knjigo, nato pa si jo izposodi nekaj bralcev, ki imajo raje lahkotne knjige – seveda sledijo zapisi, ki knjigo označijo za “dolgočasno”, “zateženo” … Velja seveda tudi obratno.
Ne vem, kolikšen je domet tega foruma, tj. koliko ljudi ga spremlja, ne pa tudi piše, dvomim pa, da zaradi kakega navdušenega/jeznega zapisa tukaj posamezna knjiga prav veliko pridobi/izgubi na branosti nasploh. Vseeno se mi zdi, da imajo takšen vpliv vendarle predvsem ocene v “pravih” medijih. In v skladu s tem najbrž velja vse te vtise jemati z zadržkom, da ne rečem dobrohotno 😉
Katja, hvala za odziv, me veseli, da se je še kdo pripravljen zamisliti in o zadevi malo premisliti.
Ob branju tvojega prispevka se mi je porodilo, da v tem zavetju anonimnosti urbi et orbi včasih razglašamo stvari, ki jih nemara ne bi rekli za omizjem, za katerem bi sedel tudi zadevni avtor, ali bi jih izrekli drugače, bolj premišljeno. Toda kleč je v tem, da mnogi avtorji v resnici “sedijo” za tem omizjem, pa čeprav molče, kajti odzivi bralcev so dragocena povratna informacija. Kritika sicer ni nekaj, ob čemer bi navdušeno vzklikali in se prec takoj častili s špricerjem, vsekakor pa jo moramo, če je utemeljena in kolikor toliko argumentirana, sprejeti in se iz nje učiti. Če pa je samo “udri po materialu”, razcefraj in spljuvaj, pa čeprav se zavedamo, da dotični samo daje duška svojemu egu ali ima pač slab dan (dobrohotno in z rezervo vzeto, torej), je občutek … ah, saj vemo, kakšen je ta občutek 🙂 Seveda od ljubiteljskega foruma ne pričakujem čisto tapravih recenzij in takih stvari, kljub vsemu pa – idealistka, že od nekdaj 🙂 – si želim neki nivo, ki ga, roko na srce, mnogi tukaj prispevajoči po mojem mnenju celo presegajo, sicer sploh ne bi sedla na ta vlak.
Ne vem, kolikšen domet ima ta forum, verjetno pa večjega, kot si domišljamo. Navsezadnje iskalnik ob vnosu naslova knjige poleg reklam spletnih knjigarn, recenzij, Amazona, člankov v Mladini in še česa skoraj vedno navrže tudi Med.Over.Net. In potem človek pač prebere … 🙂
* * *
De gustibus non est disputandum
Hja, no, jaz pa mislim, da je tale forum pač forum in da je tako tudi prav. Da ni njegov namen nuditi fidbeka avtorjem, pač pa podajati informacije beroči javnosti. In te informacije so nič več (in nič manj ;-)) kot naša lastna mnenja o posamezni knjigi. Nekateri jih znajo, zmorejo in so jih pripravljeni ubesediti na zelo visokem in (najbrž) strokovnem nivoju, drugi znajo, zmorejo ali hočejo povedati le na kratko – palce gor/dol. Spet tretji smo nekje vmes. Zase lahko rečem, da je moje literarno znanje v smislu neke teorije in izrazoslovja dokaj skromno. Mnenja o knjigah pišem bolj kot svoja občutja. Pri tistih, ki se me res dotaknejo, se potrudim ugotoviti in povedati zakaj je temu tako, pa čeprav na tak “laičen” način. Pri mirno prebavljenih napišem kak spodbuden stavek, ognjevitejšo hvalo ali grajo pa prepustim tistim, ki jim gredo bolj do srca. Nič se mi tudi ne zdi narobe napisat, da mi kakšna knjiga ni bila všeč, da me je dolgočasila ali kaj podobnega, pa četudi včasih ne znam pojasniti zakaj. In se niti ne potrudim. Kaj vem, če mi je knjiga všeč, hočem tudi sama pri sebi razčistiti, zakaj je temu tako. Če mi ni, mi pač ni. Ne čutim, da bi morala stvari priti do dna. In prav gotovo se ne počutim dolžna tega pojasniti avtorju – morebitnemu bralcu tega foruma. Četudi je bil insajder pred časom razočaran, ko je ugotovil, koliko aktivnih Knjižnih moljev je tako ali drugače profesionalno povezanih s knjigami, sama še vedno verjamem, da je večina “publike” povsem običajnih bralcev, kakršna sem tudi jaz. In trdno verjamem, da je forum namenjen prav nam :-).
Jaz pazim, da v svoje roke ne vzamem kakšne dolgočasne knjige. V zadnjem času, odkar sem v knjižnici v Izoli, sem bila zadovoljna s čisto vsako knjigo, ki sem si jo izposodila. Priznati moram, da sem zelo izbirčna in ne prenesem knjige ob kateri se spi (verjemte ali ne, spala sem ob knjigi Gimnazijka!!! Prebrala eno stran, nato zaspala, čez eno uro ponovila vajo…). Berem tudi knjige slovenskih avtorjev, vendar tiste, ki so izšle v prejšnjem ali letošnjem letu. Mnenja sem, da je treba najprej novosti pregledati, nato pa pogledaš po starejšem gradivu.
Jaz kritiziram samo knjige, ki so dolgočasne, nezanimivo napisane ali pa preprosto nimajo neke posebne zgodbe. Ampak nikakor ne rečem, da je brezveze in končam kritiko. Napišem nekaj stavkov, jo utemeljim …
Npr. imam en zelo dober primer. Če vam pride kdaj v roke, si sposodite knjigo O tistemu, ki je poznal lepoto. Pisateljico poznam, je bila nagrajena, ampak izposoje ima do sedaj 7x. Punca je knjigo dobro spisala (samo glede slovnice), a zgodba … Zgodba je brez domišljije, dolgočasno napisana in nekateri stavki … No, nimam besed. No, na koncu izvemo, da je glavni junak vampir (brez da bi ona napisala vnaprej opozorilo, kar na koncu knjige postane vampir). Skratka, jaz sem spala zraven.
Ne priporočam, če hočete biti pokonci.
S tem sem hotela povedati, da ni vse v tem, da napišeš knjigo. Moraš pravilno izbrati naslov, besedilo… In mogoče je najbolj pomembna estetika knjige. Kar mene najbolj privlači, je zanimiva naslovnica.
In s tem pritegneš ljudi.
No, toliko o tem.
Ja. Sleherni forum je namenjen komunikaciji. Kaj pa kdo iz njega izlušči, je stvar vsakega posameznika (“dobila idejo, ko grem ravno v knjižnico”, “zdaj pa vem, katero knjigo naj mami kupim za rojstni dan”, “zdaj pa vem, kaj si del bralcev misli o njegovem/njenem/mojem delu” itd. itd.) In beroča javnost in avtorji so najpogosteje celo eni in isti ljudje, če domnevamo, da avtorji tudi berejo 🙂
Nič nimam proti izražanju mnenj in še manj proti opisu odziva na knjigo, temo sem začela bolj iz “filozofskega” vzgiba o potrebi nekaterih po neusmiljenem “šimfanju”. Kot bralko tega foruma me čisto poteši odziv na prebrano delo v smislu “tole mi je bilo res všeč” ali “ah, me je pustilo ravnodušno”, nekateri bolj poglobljeni odzivi so sami po sebi bralski užitek, zbodejo pa me kakšna udrihanja po kakšnih knjigah/bralcih, kot me pač zbode sleherno udrihanje po čemer/komer koli.
In v katere forume naj se včlanijo ljudje, profesionalno povezani s knjigami, če ne v takšne, kjer je govora skoraj izključno o knjigah? 🙂
* * *
De gustibus non est disputandum
Pa imaš ti občutek, da je tega na Knjižnih moljih dosti? Ker moji občutki so ravno nasprotni. Zato imam ta forum tako rada :-).
Sicer pa niti v sanjah ne mislim, da avtorji ne sodijo na forum. Meni je zelo všeč, da so tudi oni tu, sploh kadar nastopajo kot bralci :-). Se mi pa zdi, da nekako nimajo pravice ravno pričakovat, da bodo tule gor našli (samo) konstruktivne in poglobljene kritike svojih del.
Ja, zanimivo je, da so avtorji tudi v vlogi bralcev. Tudi sama sem opazila, da ponavadi berem takšne knjige, ki se podaju mojemu stilu (erotika, ljubezen, kriminalke…). Ne vem za druge, ampak pri meni je tako.
Kaj mislite, je možno, da avtor bere večinoma tiste knjige, ki se podajo k vsebini njegovih knjig?
Tudi meni se zdi, da “šimfanja” tukaj ni dosti, česar sem seveda vesela. Moje mnenje je, da morata biti tako kritika kot pohvala utemeljeni. Pa ne le za feedback avtorju, navsezadnje ta forum ni namenjen temu, kot ugotavlja že Enka, temveč kot pojasnilo bralcem, zakaj nekdo nekaj priporoča in drugega ne.
Če torej napišemo: “Živi dolgčas,” nismo povedali prav dosti. Za nekoga je namreč živi dolgčas to, da je v knjigi na kupe (za lase privlečenih, odvečnih itd.) dialogov; za drugega to, da dialogov skoraj ni in da so posamezne povedi dolge po pet in več vrstic; za tretjega je dolgčas povezan z žanrom, npr. nekomu je dolgčas ob branju raznih “vampirijad”, drugemu pa ob Tolstoju. Zato je pomembno, če želimo, da ima naše (ne)priporočilo branja neko težo, da konkretno pojasnimo, kaj nas je pritegnilo/odbilo. To je feedback za bralce (za avtorja seveda lahko tudi :)).
Sama sem kot avtorica vesela vsake kritike, če je le konstruktivna, če vidim, da je nekdo zadevo res prebral in premislil, preden je nekaj napisal. Pred časom je tukaj padla tudi ena kritika mojih Treh razlogov, vendar me ni motilo; če se prav spomnim, je bralka pričakovala nekaj več in ne lahkotnega branja, vendar je svoje mnenje čisto spodobno povedala in ga spoštujem. Mnogo več resnih kritik sem seveda prejela na svojo poezijo, ki se vendarle giblje v drugem rangu, in lahko rečem, da so mi samo pomagale. Kajti nihče ne piše popolno; in kako se boš izboljševal, če te vsi samo hvalijo? To ti kvečjemu škodi, saj ti “zrase greben” in stakneš kak večvrednostni kompleks. :))
Seveda pa se da tudi konstruktivna kritika povedati “lepo” in “grdo”. A tudi če je kdaj bolj groba (nekoč se je to poočitalo našemu Toru), se mi zdi ključno, da je utemeljena. Tako kot se mi zdi kritika (oz. pohvala), ki brez vsake podlage sadi rožice in poje hvalo, brezpredmetna.
Kot sourednica pesniškega portala pesem.si na tedenski bazi sodelujem v raznih kritikah pesmi, pri čemer je naš cilj seveda pripomoči k piljenju pesmi, ne pa zatolči avtorja. Leta tega dela so prinesla številne izkušnje in tam si grobe kritike, pa naj bo še tako krvavo potrebna in utemeljena, ne privoščim(o). A vendar je tisti portal v drugačni službi kot tale, saj gre za neposredno komunikacijo skoraj izključno z avtorji poezije, in ne “le” z bralci.
Hudo resnih kritik tukaj ne pričakujem, vesela sem mnenj, ki toliko osvetlijo branje, da mi je približno jasno, ali naj se neke knjige lotim ali ne. Mislim, da ta forum tozadevno (uf, kaka beseda! ;)) zelo dobro funkcionira in je kot tak eden redkih. Mislim tudi, da smo se tukaj naučili (nekateri so to seveda že prej vedeli ;)), da je “priporočati neko knjigo” kar povprek dvorezen meč, ki se je ostro zasvetlikal v temi http://med.over.net/forum5/read.php?33,6867483 , kjer Korošica 22 pravi:
Vem (verjetno vSem) MONOVKAM priporočam branje knjige: V SRCU STVARI – Emily Giffn.
Tu je razvidno, da Korošica 22 tega foruma verjetno nikoli ni (zares) prebirala. Pa celo če bi ga – še vedno ne moreš nečesa priporočiti “vsem”. 😉
Vrednost tega foruma vidim še v nečem. Ob branju mnenj nekaterih članov (sploh ni nujno, da so “strokovnjaki”) se lahko marsičesa naučim(o). Od tega, kako spletno komunicirati na dostojni ravni, do tega, kako izraziti določene stvari. Včasih namreč pri kaki knjigi čutimo, da nam nekaj ni bilo pogodu – ali pa da nas je čisto prevzelo, pa tega ne znamo dobro pojasniti in ubesediti. Z branjem številnih tukajšnjih prispevkov pa lahko gradimo tudi lastno izražanje in konstrukcijo naših “kritiških” procesov in njihove pisne realizacije.
In kot avtorica naj še pridam: tukaj najdem številne namige, če že ne, “kako napisati dobro knjigo”, pa vsaj (nič manj pomembne) te, česa se pri pisanju izogibati.
Prav s pomočjo tega foruma sem našla tudi testne bralce svojih del, katerih kritiko sem željno pričakovala in tudi upoštevala. Naj se jim tu še enkrat zahvalim. Katja10, Oja, Enka – hvala!
In še odgovor na tole vprašanje, skocka:
Kaj je torej tisto, kar v nas povzroči burne negativne odzive, ki jih moramo hitro in čim prej podeliti z drugimi, ko bi lahko nemara samo skomignili in porekli: “Ah, meni pač to ne sede, morda bo pa komu drugemu čisto všeč”.
Sama se izogibam takim odzivom in vedno napišem, kako in zakaj. Kajti morda bo ravno tisto, kar je mene čisto sesulo, všeč nekomu drugemu (primer Nike Maj – Iskanje izgubljenega fanta). Mislim pa, da tisto burnost, morda že kar jezo ali pa vsaj ogorčenje, drugič pa le razočaranje ali začudenje, povzročijo predispozicije branja, na primer, da je knjiga dobila to in to nagrado (ali, pri tujih avtorjih, celo več nagrad, kot se je zgodilo meni pri branju Čez modra polja, ki me je zaradi tega hudo razočaralo) ali da jo je veliko bralcev ali medijev ali … strastno hvalilo ipd.
Skocka, vesela sem, da si odprla zanimivo debato.
Lp,
Kerstin
Hvala vsem za razmišljanja, prav takšne debate sem si želela, ko sem načela to temo 🙂
Nekdo 1991, na tvoje vprašanje Kaj mislite, je možno, da avtor bere večinoma tiste knjige, ki se podajo k vsebini njegovih knjig? lahko z mojega zornega kota odgovorim le tako, kot sem že zapisala – da vsak bere, kar mu ustreza, kar se mu nekako osebnostno poda, ne vem pa, ali avtorji berejo tisto, kar je v skladu z vsebino njihovih knjig. Spomnim se, da nas je profesorica na faksu podučila, da je identifikacija najnižja raven branja in da moramo mi, bodoči profesionalci, brati na višjih ravneh. Tistega predavanja ne bom nikoli pozabila, ker sem odšla z njega z neko huronsko slabo vestjo, češ, ojoj, jaz pa najraje berem tisto, v čemer se tako ali drugače prepoznam, zrcalim, nadgrajujem, v kar se potopim in v čemer se izgubim ali najdem. Zdaj se s tem ne obremenjujem več in berem, kar mi je všeč, tisto, kar mi ni, pa brez slabe vesti odložim.
Enka, ne, ni toliko “šimfanja”, da bi bilo moteče, sicer se sploh ne bi včlanila in ne bi začenjala nobenih debat, če bi mislila, da mi člani foruma ne morejo biti sogovorniki. Po mojem mnenju (samo mnenje pač in z mnenji nimam težav, ker jih ima vsak in forumi so mnenjske tržnice) je knjiga en tak mali čudež, skoraj vsaka, nekdo je sedel in brskal po sebi in svetu in svoji domišljiji in pletel zgodbo, oblikoval značaje, tkal stavke, ki jih je potem poslal v svet. In to se mi zdi sveto, zato mi je težko, če kdo to potem kar povprek sesuje. Kar povprek – ne pravim, da kritika ni dobra in pomembna. In ne, šimfanja tukaj ni preveč, obregnila sem se zgolj ob tisto, ki je (bilo).
Kerstin, hvala za izčrpno razmišljanje. Z napisanim se strinjam, zanimiva je tudi opazka, da je pravzaprav težko priporočati knjigo. Še kot darilo jo je težko kupiti človeku, ki ga preslabo poznaš, da ne postane zgolj zbiralec prahu v njegovem stanovanju.
Še nekaj bi pridodala. Do zdaj smo govorili o avtorjih in bralcih, zdaj pa bi povedala še nekaj o prevajalcih, kar je tudi moj poklic in na njihov račun leti marsikatera pikra. Izhodišče tega razmišljanja je ugotovitev, da knjige v ciljnem jeziku preprosto ne bi bilo, če je ne bi nekdo prevedel. Tisti, ki govorijo tuje jezike, knjige preberejo v izvirniku in uživajo iz prve roke, negovorcem tujih jezikov pa je prevajalec most do vsebine. Prevajalci smo vseh vrst in tipov, eni boljši eni slabši, vsi pa se tudimo, kolikor le moremo in znamo, da bi bili “lepi in zvesti” (vsaj jaz). In med prevajanjem se s knjigo in avtorjem družiš tako intimno, da že skoraj boli, poskušaš se zriniti v avtorjevo glavo, kradeš mu besede in jih potvarjaš v svoj jezik, zalotiš se, da se s prijatelji pogovarjaš v njegovem slogu, mesece in mesece si razdvojena osebnost, dokler knjiga ni končana in potem se poskušaš preleviti spet v nekoga tretjega 🙂 Da se razumemo – jaz svoj poklic obožujem in ga ne bi zamenjala za nobenega drugega, zavedam se odgovornosti, ki jo prinaša, mogoče se tudi toliko bolj navdušim nad kakšno knjigo, ki jo prevedem, ker sem jo prebrala vsaj petkrat in si domišljam, da jo poznam v nulo. In zato me potem zbode, če kakšen “bralec” z neskončno lahkostjo sodbe na hitro pomete z vsemi mojimi prizadevanji.
Toliko, da me ne odnese v dolgovezenje 🙂 Lep torek vsem.
Kerstin, zelo sem razmislila o tvojem pisanju – predvsem o tem, zakaj se mi še tudi po tem, ko sem te prebrala, ne zdi, da bi morala tehtno utemeljiti svoje “ni mi všeč in pika” mnenje o knjigi. In prišla do spoznanja, da je v bistvu dokaj preprosto: za knjigo, ki mi je bila všeč, sem se pripravljena potrudit in napisat hvalnico, ker si res želim, da bi jo vzel v roke še kdo in v njej užival, tako kot sem jaz. Za knjige, ki mi niso bile všeč, takih motivov (v obratni smeri seveda) pač ni :-). Pa tudi dvomim, da se kdo ozira na osamljeno mnenje tipa ni mi všeč. Razen morda koga, ki je v avtorju takšnega mnenja že prej prepoznal sorodno dušo. Od knjige povprečnega bralca odvrne bodisi podprto mnenje o nevšečnosti bodisi več kratkih nimivšeč mnenj.
Sem razmislila, če sem tule gor spisala kakšno posebej vehementno in neobrazloženo kritiko. Se spomnim samo ene (in se ponižno opravičujem, če jih je bilo v resnici več – iskat za nazaj nisem šla ;-)), ki morda paše v to kategorijo: Od RTM do WTF. Kjer sem bila preprosto ogorčena, da tako slabo napisana knjiga lahko izide pri naši največji založbi in se ji poje celo hvalo. Evo, pa smo našli enega od razlogov za vehementno kritiko :-). Mislim, da je podoben razlog vodil tudi Tora pri njegovi (hehe, že skoraj legendarni) kritiki Ljudstva lunje.
V prevode se vtikam zelo redko, ker tam pa sploh nisem strokovnjak. Me morajo zadeve res žuliti skozi celo knjigo. In jih zato zagotovo tudi utemeljim.
Omejil se bom na en sam drobec: dojemanje literarnega dela je hudo subjektivno. Pravzaprav ne, še slabše, ob Lisi Moore bi kot najstnik verjetno zbesenel, in seveda obratno, dandanes ne verjamem, da bi lahko spet užival v Proustu. To, kar tukaj počnemo, je lahko samo po sebi zgolj globoko subjektivno in časovno vpeto podajanje intimnih odzivov na literarno delo. Domnevam, da se obiskovalci foruma tega zavedajo in “vehementna” mnenja, kot jim praviš, dojemajo z ustreznim pridržkom.
S knjigo kot bralec stopam v intimno razmerje. Večinoma jo kupim, posvetim ji dolge ure svojega časa in jo soočim s svojimi pričakovanji. Na zgodbo in literarne prijeme se ponavadi odzovem dokaj čustveno, od sloz ganjenosti in smeha do globoke zgroženosti nad diletantstvom avtorja, ki se brezsramno poskuša šlepati na tem ali onem. Če svoje vtise o knjigi strnem na tem forumu v dnevu ali dveh po končanem branju, je tudi zapis temu primeren. Občasno kakšno besedo rahlo obžalujem, recimo Žabotovih “500 nepotrebnih izvodov”, po drugi strani pa se mi zdi, da so Knjižni molji edini prostor, kjer se o knjigah govori res odkrito. Manjka se sajenja rožic po drugih medijih, res, in najbrž se obiskovalci foruma vračajo sem, ker se tukaj pač ne okoliši.
Kako avtorji dojemajo zoprno kritiko in kakšne moje zlobne pripombe, ne vem, si pa predstavljam. Najbrž ni lahko. Sediš v čumnati, preštudiraš mitologijo, doteraš Argonavte, jih vključiš v podstat romana, ki se dogaja v sodobnosti, pišeš kot pri norcih, izgubiš leto, dve, v daljavi se ti svetlika kresnik, potem pa ti neko anonimno tele zapiše, da se vse skupaj vleče kot kurja čreva – kaj pa vem, ja, res ni lahka pisateljska. Po drugi strani pa vendarle bralci nismo prosili avtorja, da se muči, če mu ne gre, in mojih 25 evrov in dvajset ur branja, med katerim mi je od besa stokrat odneslo pokrovček, mi vseeno daje pravico, da se na forumu malce spucam. Spucam nad knjigo. Žabot je verjetno krasen človek in tega zgoraj mu nikoli ne bi izrekel v obraz. Gre samo za knjigo.
Pa naj vse skupaj še obrnem: avtorji, a je kakšna pohvala lepša od tiste, ki jo dobite od nekoga, ki je zadovoljen samo z najboljšim? A je kaj slajšega, če si, kaj vem, Tina Vrščaj, in ti en zakomplekasan, zoprn, zlovoljen, pikolovski osebek spljuva prvi roman, pa drugega, pa tretjega, pri četrtem pa reče, vau, pa saj to je vrhunsko?
Zanimiva debata.
@Enka: “Četudi je bil insajder pred časom razočaran, ko je ugotovil, koliko aktivnih Knjižnih moljev je tako ali drugače profesionalno povezanih s knjigami, sama še vedno verjamem, da je večina “publike” povsem običajnih bralcev, kakršna sem tudi jaz.” – Nisem bil razočaran, ker pač vem, kakšno je stanje stvari. V temle premisleku sta se recimo od “povsem običajnih bralcev” (od takih, ki niso avtorji – tudi prevajalci so seveda avtorji) oglasila Toro in ti, a tudi če bi bila edina taka med diskutanti, bi bilo to zame za branje tega foruma že dovolj – Toru pač bolj zaupam kot vsem slovenskim kritikom razen dveh, treh izjemam (te izjeme pa velikokrat svojega mnenja o prebranem ne izrazijo niti zakrito, ampak napišejo nekaj nevtralnega). (In bom tako posledično prebral Ernijevo kuhinjo, ki je sicer ne bi.)
No, s Torom se pa ne morem strinjati, da se o knjigah po drugih mediiih bolj rožice sadi, nasprotno, velikokrat pride do zaničevalnih zapisov, ki izhajajo iz nerazumevanja, pogojuje pa jih koristoljubje (avtor ali založba je drugemu avtorju ali založbi konkurenčen in z njim skušajo medijsko obračunati). Teh primerov je kar nekaj in postajajo nekaj samoumevnega, medtem ko so bili včasih (se spominjam kot nekoliko starejši bralec) posamični, splošno obsojani ekscesi.
@Kerstin – meni je bilo branje Čez modra polja zelo všeč, lahko bi celo razložil, zakaj tako da bi bilo zanimivo kdaj prirediti diskutantski večer Moljev v živo – morda tudi o Ljudstvu Lunja, če se bo našel kdo, ki bi ga branil. Coming out? Zdaj smo itak v neki paradoksalni situaciji, da so nekateri Molji razkriti (Kerstin, Katja10, Oja, Gregor Rozman), nekatere razkrijemo z nekaj malega raziskovanja starih zapisov in poznavanja konteksta (insajder, nekdo1991, paramilitary …), nekateri se na željo razkrijejo sami in presenetijo (Toro), za nekatere pa še zmeraj ugibam, a so “povsem običajni” ali se srečujemo še kje (recimo Brižinski, pa zdaj skocka ;-).
To, da na tem forumu ni toliko pljuvaških napadov kot na kakšnem drugem, je pač dobra posledica tega, da je branje (tu v glavnem branje leposlovja) ozka interesna usmerjenost in se zato celo debata o Napačni odločitvi ni preveč zbanalizirala.
In še nekaj, kar lahko povem kot insajder (ne lastno ime, ampak opis stanja 😉 – ta forum JE odmeven. Tudi zato, ker drugi prostori za resne pogovore o branju izginjajo.
Ja, vidiš, jaz pa stvar gledam z obeh plati, ker kot pravim: prav to, kar je mene odvrnilo, zna pritegniti koga drugega. Tu sem že kdaj priporočila kako knjigo, ki mene ni ravno navdušila, sem pa domnevala, da marsikaterega molja bi. Torej, če bi napisala čisto svoje mnenje, bi morda rekla: mlačno, nekaj srednjega, rahlo dolgovezno ipd. Tako pa v takih primerih zadevo okvirno opišem in dodam, da bo verjetno mnogim moljem všeč, da je za sladokusce ali kaj podobnega. Naj kdo drug uživa, če jaz ravno nisem. ;))
Lp,
Kerstin
Kaj naj rečem, neki moj horoskop mi pravi, da “pograbim vse, kar diši po debati”, in ta debata mi je res vzdražila brbončice razne.
S Torom se ne bi mogla bolj strinjati glede subjektivnosti dojemanja literature, nekaj malega na to temo sem že napisala, pa da se ne ponavljam. Danes sem z velikim zanimanjem kliknila na link v neki drugi temi, ki ga je priložil prej omenjeni, kjer avtorica ameriške provenience (ime sem pozabila, zdaj pa se mi ga ne ljubi iti iskat, sicer je ne poznam) po neki količini precej negativnih replik na kritiškem forumu odgovarja samo še s “Fuck off”. Fascinantno in boleče branje, takšnih stvari nisem imela v mislih, ko sem načela to temo, daleč od tega.
Zdelo se mi je, da imam polno glavo idej, kaj napisati, pred belino tega okvirčka in tipkovnico pa sem malo mrknila. Grem raje kaj brat … 🙂
* * *
De gustibus non est disputandum
@Outsider
… morda tudi o Ljudstvu Lunja, če se bo našel kdo, ki bi ga branil
Bojim se, da bo problem tudi v tem, da je moljev, ki so jo prebrali, najbrž zelo malo – se mi zdi, da bi bila razprava precej intimne narave, kakšnih vnetih zagovornikov pa se tudi ne bi trlo. Osebno imam z branjem Žabota hude težave, pa ne da nisem poskusila – ampak ne gre. Imam se za dokaj “trpežno” bralko, ampak od SLO avtorjev mi pa Žabot in Vuga delata hude težave, čeprav sem se skozi kakšno Vugovo knjigo prebila, in vendarle razumem, zakaj je cenjen, pri Žabotu mi pa to ne uspe in ni uspe.
Coming out
Sprva sem si zadala ostati anonimna, no, pa se je čez čas sfižilo. Je pa hecno, da je za Ojo večina vedela, kdo je, meni pa ni in ni potegnilo. Sem pa zato ekspresno ugotovila, kdo je Avtsajder 😉 To, da nekatere poznam, da se mi za nekatere svita, o tretjih pa niti sanja ne, kdo bi utegnili biti, me – zanimivo- niti najmanj ne moti. Sem bila pa presenečena, ko se je izkazalo, da se z eno Moljevko poznava s poklicnega foruma, na katerem nismo anonimni, saj gre za listo, kjer si pomagamo pri zadevah, povezanih z delom. Je pa do tega razkritja minilo precej časa, mislim, da nekaj let. Ampak ker je lit. scena v SLO tako majhna, se temu, da za marsikoga vendarle pride na dan, kdo je, najbrž ne bi dalo izogniti.
Insajderstvo
To se mi zdi dokaj nepomembno – navsezadnje je vsak insajder postal insajder natanko zato, ker je bil dolgo zagret avtsajder 😉 Če si kritik ali urednik, nemara tudi pisatelj, se ti najbrž prej pimeri, da začneš nekoliko drugače brati, in četudi je tako, nič hudega, mislim pa, da ves čas pa tudi ne berejo s profesionalnim očesom (se motim?). Sama se imam – četudi v avtsajderskem poklicu – še vedno za “navadno” bralko, s precejšnjo kilometrino sicer (takih nas je itak velika večina), a vendar.
Imeti v svojih vrstah tudi kakšnega insajderja pa sploh ni slabo: navsezadnje je tukaj veliko ljudi, ki zastavljajo vprašanja, na katera nemudoma lahko dobijo kompetenten odgovor človeka, do katerega bi v reali najbrž prišli po veliko daljši in bolj ovinkasti poti – če sploh.
Do edine – zoprne – izjeme je prišlo pred leti, ko je neki založnik pod različnimi nicki anonimno hvalil svojo knjigo. Če založnik/pisatelj tule lepo pove: evo, izdal sem knjigo, zdaj pa udri, narode, proti temu nimam nič. Če pa to počne na tak način, kot je naredil ta, je pa, milo rečeno, nehigiensko. TO pa je zoprno insajderstvo..No, takrat je bil forum zelo složen in mu povedal, kar mu je šlo.
Strpnost
Tule se ne bi čisto strinjala s tem, da so Knjižni molji tako miroljuben forum zaradi ozke interesne usmerjenosti. Preden sem naletela nanj, sem si ogledala nekaj drugih in mi niti na pamet ni padlo, da bi v njih sodelovala: na enem se koljejo skoraj enako neusmiljeno kot v e-debatah med levičarji in desničarji, no, pretiravam, ampak vseeno preveč za moj okus. Razlog je navadno zelo preprost: težave nastanejo pri sobivanju t. i. zahtevnih in nezahtevnih bralcev. Tule sicer sem in tja kdo zarobanti, pa naj je pripadnik enih ali drugih, ampak zaradi tega ne pride do ravsa. To zelo cenim. Drugi forumi imajo še eno pomanjkljivost: ljudje pretežno naštevajo knjige, ne da bi o njih kaj prida napisali, največkrat jih odpravijo s tremi, štirimi besedami, od česar pa nimaš nič. OK, tudi tu to počnemo, ampak to so prej izjeme kot ne – knjigi navadno le privoščimo nekaj vrstic. Nasploh je to ostal edini forum, ki ga obiskujem – in na njem se prav prijetno počutim.
@Skocka
Kaj mislite, je možno, da avtor bere večinoma tiste knjige, ki se podajo k vsebini njegovih knjig?
Ker nisem prava avtorica, ampak sem se v pisanje vrgla enkrat, pa še to le kot soavtorica, o tem ne morem soditi na splošno, je pa zanimivo, da je knjiga pripadala žanru, ki je skoraj na samem dnu lestvice mojih bralskih interesov. Tako je naneslo. Je bilo pa – morda prav zato – pisanje zanimivo, že kar zabavno, sploh ker gre za žanr in se moraš ozirati na obrazce, znotraj njih poiskati nekaj, kar naj bi bilo vsaj malo izvirno (ali uspe, je že drugo vprašanje), obenem pa si pustiti nekaj malega nekakšne “svobode”. Zanimiva izkušnja, ampak najbrž bo ostala edina.
Coming out
Že nekaj časa se poigravam z mislijo, kako bi bilo, če bi se moljevci (kdor pač hoče) zmenili in srečali npr. na kakšnem pikniku? Nekatere tukaj gori bi prav rada spoznala, če bi se odločili priti. Preveč drzno? Bi forum potem izgubil nekaj svojega mika? Ne vem.
Na tem forumu zelo uživam – predvsem zato, ker je precej drugačen od ostalih internetnih razpravljanj in ker so forumi o leposlovju tako zelo redki.
Jaz sem za. Moje izkušnje s portala pesem.si so enkratne in je čisto drugače, ko “nicke” doživiš v živo, tem za pogovor pa običajno pri ljudeh, ki jih druži nekaj tako obširnega, kot je literatura, tudi zlepa ne zmanjka. :)) Tu je nekaj “nickov”, ki bi jih še posebej rada srečala v živo! Nekaj vas “poznam” s FB, mejla, celo telefonsko itd., ampak jasno – to ni to. 🙂
Hehe, skocka, si videla, kam nas je tale vehementnost pripeljala? Dajmo se vehementno srečat! 😉
Kerstin