Letos spet nisem v komisiji za bookerja. Življenje je neskončno krivično.

Tukaj je že prva.

Hisham Matar: Anatomy of a Disappearance.

Z Matarjem sem imel srečanje, ki se ga sploh ne spomnim. Na policah se mi med prebranimi knjigami valja In the Country of Men, za katero sumim, da sem jo morda odložil že po nekaj straneh. Popolna tema, kar je nemara sreča. Če se boste lotili Matarja, začnite z Anatomy of a Disappearance.

Knjigo je treba brati počasi, stavek za stavkom, zajeti sapo med poglavji in zapreti oči. Začetek poglavja: “There are times when my father’s absence is as heavy as a child sitting on my chest.” In konec: “But now the distances that had then governed our interactions and cut a quiet gap between us continue to shape him in my thoughts.” Aha. Aha.

Nuri je najstnik, umre mu mama, oče, bivši diplomat in disident z nejasno, težko preteklostjo, se poroči s prelestno Mono. Vzpostavi se napet trikotnik, ki to ni, in oče izgine. V čustvenem razčiščevanju, odraščanju, zbliževanju in oddaljevanju ni zmagovalca, so samo tisti, ki znajo bolje pozabiti na rane. Vsaka oseba, ki stopi na prizorišče, ima svoje mesto in nalogo, nobena beseda ni odveč. Dlakocepsko bi morda lahko potožil, da je vloga Naime po neumnosti malce zašla, a gre vseeno in brez dvoma za vrhunsko napisan roman, neizmerno uspešno odrezan od zgodovinskega trenutka, kar je ponavadi tragična napaka, v tem primeru pa se ravno zategadelj rodi brezčasna umetnina.

Hisham Matar bi lahko pobral tudi glavno nagrado. Če seveda življenje ne bi bilo neskončno krivično.

Prepričan sem bil, da bom letos prebral vsaj deset romanov še pred razglasitvijo širšega kroga nominirancev, a iz tega očitno ne bo nič, ker mi po glavi mrgolijo druge neumnosti, recimo služba in letenje preko krmila gorskega kolesa.

Edward Docx: The Devil’s Garden in Edward St. Aubyn: At Last z dolgčasom ubijeta voljo v človeku že v delu, ki je na voljo kot vzorec za Kindle, skratka, ne dvomim, da se ne bosta uvrstila v ožji krog. Bom takrat še enkrat pognal branje, če bo seveda treba.

Philip Hensher: King of the Badgers je trši oreh, zame predvsem zato, ker se mi je The Northern Clemency zdel vrhunski literarni dosežek. King of the Badgers najprej vzpostavi Hanmouth, slikovito mestece ob reki, in nekaj njegovih prebivalcev, v hipu izgine punčka, zgodba pa potem pomirjujoče teče svojo pot. Preveč pomirjujoče, bi rekel, ker sem pri romanu nekaj časa zelo učinkovito spal. Strukturno je menda roman (po pripovedovanju preživelih bralcev) razdeljen na tri zelo različne dele, pri čemer je profesor Hensher očitno hotel nekaj dokazati, kmetavzi, kot sem sam, pa mu niti nismo bili preveč hvaležni. Izgubil sem nit, ni me vleklo naprej in nekako na sredini sem vse skupaj zalučal v mapo “Prebrano”, četudi je to laž. Škoda.

Sedaj pa Graham Swift.

Evo, Toro, prav danes je od Book Depository do Kosez priromal Northern Clemency:

Nekaj cm debeline + droben tisk + lahne platnice + last but not least nalepka “Toro priporoča”, vse to obeta, da bo idealna za pod borovec, bralnik pa bo moral skromno čakati na nočne ure.

Ježeš, takile posti mi niso prav nič všeč, ker se potem počutim odgovornega za dober potek dopusta 🙂 Vsekakor želim lep dopust!

Eh, to bo šele septembra – ker pa z mano roma tudi bralnik s kakimi stotimi knjigami, si tako rekoč odvezan odgovornosti 😉

Jaz sem pa upala, da bom do objave long liste uspela prebrati Andrew Miller: Pure, pa se Book Depository precej obira z dostavo 🙁

@hermiona: A imaš kakšen poseben razlog, da si se odločila za Millerja? Meni nekako ne sede …

Graham Swift: Wish You Were Here – tole so mi priporočili znalci kot THE roman letošnjega bookerja. Swift kot Swift: umirjen pripovedovalec, ki seveda goni zgodbo o izgubi in žalovanju (starejši brat gre po truplo mlajšega brata, ki je padel v eni izmed brezupnih vojn zadnjega desetletja). Od vseh Swiftov mi je bil všeč edino Waterland, in tale mu ne pride niti blizu – izpraznjena, plehka pripoved, ki ji ne pomaga niti mojstrska umestitev v prostor in izbrušeni liki. Škoda. Zna zmagati.

@Toro:
Prebrala sem na nekem blogu, kjer tudi sicer najdem veliko knjig, ki so po mojem okusu. Pritegnil me je tudi čas in kraj dogajanja – Paris nekaj let pred revolucijo.
Avtorica bloga je sicer mnenja, da ni dvoma, da bo knjiga prišla v finale.

Sama Millerja še nisem brala. No, mogoče mi knjigo do konca julija le uspe prebrati. Jo že imam :-))

Včeraj je bil objavljen širši krog nominirancev:

Julian Barnes The Sense of an Ending (Jonathan Cape – Random House)
Sebastian Barry On Canaan’s Side (Faber)
Carol Birch Jamrach’s Menagerie (Canongate Books)
Patrick deWitt The Sisters Brothers (Granta)
Esi Edugyan Half Blood Blues (Serpent’s Tail – Profile)
Yvvette Edwards A Cupboard Full of Coats (Oneworld)
Alan Hollinghurst The Stranger’s Child (Picador – Pan Macmillan)
Stephen Kelman Pigeon English (Bloomsbury)
Patrick McGuinness The Last Hundred Days (Seren Books)
A.D. Miller Snowdrops (Atlantic)
Alison Pick Far to Go (Headline Review)
Jane Rogers The Testament of Jessie Lamb (Sandstone Press)
D.J. Taylor Derby Day (Chatto & Windus – Random House)

Hisham Matar manjka. Manjka tudi The Coincidence Engine (Sam Leith). Vsekakor zanimiv izbor, tri ali štiri zloglasna imena (Kelman ni James, ampak Stephen, mimogrede, tu zna biti malo zmede). Grem brat.

Sam Leith: The Coincidence Engine. Alex se potika po Ameriki in pušča za sabo sled nenavadnih naključij, po sledi pa vohljajo razne tajne službe. Naprava za naključja bi kajpak lahko povzročila katastrofo, neprimerljivo z Bin Ladnovimi otročarijami. Ideja je dobra, vsevedni pripovedovalec je izjemen, zelo korajžen:

Unknown to anyone but you, in the Gulf of Mexico a sailfish of prodigious size, aided by a freakish current off the coast, spent thirty minutes keeping pace exactly with Alexs car. Then a shark took it.

Other things were happening. Things unknown to you, but known to me.

Humor je smiseln in oster, zgodba pa se na polovici zaplete v pretenciozno godljo, ki postane moteča in dokaj kalna. Leith upravičeno ni med nominiranci, četudi je roman vreden branja.

Sebastian Barry: On Canaan’s Side. Težava s tem romanom ni težava z branjem, ki je povsem gladko in dostojnemu človeku (pa tudi meni) celo v užitek, temveč v plitkosti sledi, ki jo pušča za seboj. Po dveh dneh poležavanja na ležalniku prvi red uz more se za boga nisem mogel spomniti, v čem je poanta Barryjevega romana. Nada. Niente.

Pa ima vse, ta roman, vse. Silovit začetek: Bill is gone. What is the sound of an eighty-nine-year-old heart breaking? It might not be much more than silence, and certainly a small slight sound. Močno pripovedovalko: Lilly. Klasično časovno strukturo: sedaj-prej-sedaj, kjer en čas takoj in očitno potegne kratko. Hja, ima tudi tragično pomoto (hehe, sem si – upam da pravilno – zapomnil, hvala, insajder).Vse to je žal premalo, ker je pač opisovanje življenjske krivulje premalo za dober roman. Barry se očitno nekajkrat tega tudi zave in navrže malce eksploziva, ki je kratke sape, zgodijo pa se mu tudi osladnosti: Ed went back to the war. Then yet another great soul was pulled suddenly from the song of life.

Pod črto: efemeren, soliden izdelek, ki ne bi smel dobiti bookerja.

Alison Pick: Far to Go. No, Pickove se spomnim, in to zlahka. Predvsem zaradi mentalnega kokodakanja, ki sem ga izvajal med branjem. Motilo me je vse, živčnega sem fasal že ob tematiki. Sudeti, nemška priključitev, premožni Judi? Simon Mawer: The Glass Room, 2009? S stališča časa in perspektive je Pickova intenzivno odkrivala leseno žlico, in to kako ponosno! Things were about to happen, she knew. Things she would be powerless to stop. Kaj res …

A so se stvari prav prijazno obrnile, fantastična pasaža tukaj, trkanje na prava čustva tam, zgodba pravzaprav nikoli ni zašla in, hej, v resnici je to dober roman. Roman, katerega vrhunec je vmesni glas, izobražen, resigniran in skrivnosten. Glas se polagoma razkrije in da pripovedi pravo mero in ton.

Dobra, tale Pickova. Booker sicer odpade.

Carol Birch: Jamrach’s Menagerie. Ne vem, no. Jaffy je smrkavec, ki vtakne glavo tigru v gobec, od koder ga reši lastnik menažerije. Sledi nabrekla proza, polna presunljivih taksativnih podrobnosti in Jaffyjev odhod na morje. Vse skupaj je en velik že-videno, presunljiv koktejl Melvilla, Martella, Dickensa in Goldinga, ostalih zaradi pokvarkov ne bi rad omenjal. Poanta romana je v – hm – ekscesnosti, ki je prignana do obsesivnih podrobnosti, in pravzaprav me čudi, da je je žirija knjigo vseeno uvrstila v širši krog nominirancev. Bircheva ne prinaša ničesar novega, razen morda umetnost kolaža. Kar je dobro, je duh časa, a pod črto bi bil seveda globoko užaljen, če bi roman fasal letošnjega bookerja.

Ker? Ker med nominiranci obstaja presežek.

@ Toro – meni neznani romani, neznani avtorji (ja, shoot me :), ampak tvoji opisi so tako sočni, da jih je užitek prebrat. Ko mi bo res dolgčas, te bom dala v iskalnik in špijunala za ostalimi opisi 🙂

Toro, pa ti se mečeš proč … v resnici bi se moral s temile robnimi zapisi ukvarjati poklicno, in to za mastno plačilo. Chapeau!

Toro, hvala za ta zapis. Ker mi je šlo na živce skoraj vse, sem knjigo odložila tam nekje pri 25% in sedaj čaka na Kindlu na boljše čase…….,ki so očitno že nastopili, si me prepričal, da preberem do konca.

No, prebrano. Vesela, da sem zaupala Torovi oceni, pa vendar ne presunjena, Booker pa zagotovo odpade!!!!!!!!

Ježeš, najprej se moram opravičiti za pozen odgovor. Sem direktno izpod borovcev v izpiljene službene agende, tako da dolgujem še en zapis. Zanj rabim nekaj miru, ker je tega vreden.

@regla: Neznani romani – res je, ampak tudi meni 😉 Seznam za bookerja pač.

@Brižinski: hvala, tvoje prijazne besede mi veliko pomenijo, čeprav se mi ne zdi, da si jih povsem zaslužim. Tole, kar tukajle v afektu izkašljam, mi povsem sebično služi, da si že med branjem poskušam izdelati nekaj mnenj in odkriti kakšen odtenek, ki bi mi drugače ušel. Tako da, hja, oblika, način in mesto mi povsem ustrezata.

@Kajetana: Bereš še kaj s seznama za bookerja? Upam, da me boš s kakšnim romanom prehitela. Sam sem trenutno na Esi Edugyan: Half Blood Blues, a žal ne najdem časa za več kot par strani na dan.

@ Toro: Žal bodo Bookerji morali še malo počakati, sem se zaobljubila, da ne kupim niti ene nove knjige dokler ne preberem prav vseh, ki me še čakajo na bralniku. Imam namreč izjemno šibko točko kar se nakupa knjig tiče. Pred bralnikom so mi na Amazonu in Bookdepositoryju najbrž že kak spomenik postavili. Na dan, ko sem pa bralnik dobila v roke pa sem popolnoma izgubila razsodnost in kar naenkrat se je 20 knjig znašlo pri meni. Torej trenutna računica: 4 to go!

p.s. 1 izmed 4 : A Home at the End of the World

Vprašanje za lastnike elektronskih bralnikov – ali elektronske knjige kupujete (npr. za amazonovega kindla) ? Čeprav je nepošteno in me bo marskdo kritiziral, ampak če imam možnost na zelo enostaven in hiter način zastonj dobiti na tisoče knjig, tudi najnovejših, se pri najboljši volji ne morem prisiliti, da bi za njih plačeval. Zanimajo me vaši komentarji.
lp

Nimam komentarja….me pa zanima zelo, kje dobiš ”brezplačno” najnovejše knjige:)

@Edn: izključno kupujem, gre pa za moralne razloge, kaj hočem.

@Toro, fair enough. Dejstvo je res, da veliko bolj cenim in z užitkom berem knjigo, ki sem jo kupil. Verjetno smo ljudje sprogramirani nekako da nam več pomenijo stvari, za katere se moramo potruditi kot pa tiste ki nam padejo z neba. :).

@Mitzie, ogromno stvari, ki obstajajo v digitalni obliki, se dandanes da dobiti na netu zastonj. Vprašaj kakega najstnika, ki dol vleče glasbo, filme in računalniške igre.

@Edn: točno to sem hotel dodati, res: če kupiš, res bereš z več zavzetosti, pa tudi če gre za 9,74 EUR.

D.J. Taylor: Derby Day. Viktorijanski roman, ah, viktorijanski roman je zame (a) nekaj, pri čemer model s klobukom in zalizci stopi v salon in začne z neskončnim duhamornim najedanjem, (b) isto kot prejšnja točka, le da je model iz neznanega razloga v salonu že od prej. Skratka, romana sem se le stežka lotil, in prvo poglavje, ki mu še sedaj ne vidim pravega smisla, mi pri tem ni bilo v nobeno pomoč. A ker se po spletu zanimivih okoliščin že nekaj tednov vozim naokoli s kranjsko registracijo in ker sem za knjigo plačal – za Kindle – nezaslišanih 14,70 evra, sem trmasto vztrajal. Hvala bogu.

Najprej me je razveselila sprememba perspektive na gdč. Ellington, in še preden sem se zavedel, že sem udobno plul z zgodbo o konjskih stavah, vrhunskem konju, visoki družbi in prevarah. Viktorijanski roman – ja, kdo bi si mislil.

Kakšni začetki poglavij! Boulogne out of season is not much of a place. The wind tears in off the sea and sends masts of the fishing smacks drawn up in the harbour all a-clatter, and, blowing in against the sails hung up for repair …

Ali pa: How does a man possessed of a moderate income, a comfortable house – albeit a house belonging to someone else – and no definite occupation spend his time in London?

Vrhunsko: od obeh Happertonovov, vseh vmesnih likov, pa do mojega najljubšega, g. Glenisterja. In še enkrat vrhunsko: od glasu, ki z lahkoto drži pripovedni ritem od začetka do konca, pa do poglavij, ki so nadvse primerno označena z rimskimi številkami in se začenjajo s citatom.

Ko je zgodbe konec, se roman še sijajno nadaljuje – Taylor z gromkim glasom razglasi, kaj se je potem zgodilo komu, enega izmed likov pa odpravi z: Mr Delaney gets by. Za umret.

DJ Taylor ni amater.

DJ Taylor si zasluži bookerja.