Evo, prvi dan novega meseca in že prebrana knjiga :-).

Feri Lainšček: Hit poletja

Knjiga, ki je označena kot mladinska (in se v naši knjižnici tudi ponuja med priporočenim branjem za najstnike), ima po mojem hud problem. Jezikovno in slogovno presega branje današnjih najstnikov, zgodba pa je po drugi strani preveč preprosta, že skoraj banalna, zato ne vem, če je lahko všeč nekoliko starejšim bralnim sladokuscem. Za pod žgoče sonce kakšne plaže si jo sicer lahko omislite, a če jo preskočite, ne boste v življenju ničesar zamudili ;-).

ko sta pred približno desetimi dnevi v kibli v mb urednik na didakti nejc juren in prevajalec darko čuden v okviru turneje skandinavska pomlad govorila o fenomenu skandinavske kriminalke, je slednji navrgel tudi knjigo

Morten Ramsland : Pasjeglavec

kar sicer ni kriminalka, ampak simpatična družinska saga izpod peresa dokaj mladega (1971) dansega pisca. delo – v pozitivnem smislu – precej spominaj na marquezovih sto let samote, a brez magičnega realizma, zato pa z več skandinavskega občutka in precej podobnimi absurdi. tako npr. tukaj ne jedo ometa, ampak si v ušesa tlačijo vsemogoče, ne dogajajo se jim vnebovhodi ampak pomotoma rojevajo čepeč na latrini z vsemi tozadevnimi posledicami. roman je kar zajeten, se pa lahko in tekoče bere, sploh zdaj, ko se temperature dvigajo do trideset stopinj. priporočam.

Carol Shields: Duet

Ah, potem ko me je branje Swana čisto pretreslo in kar nisem mogla verjeti, da je možno, da mi kaka knjiga CS ni všeč, sem strahoma vzela v roke tole … In strah se je nemudoma razpršil – nisem še čisto pri koncu, ampak mislim, da to mnenja ne bo prav spremenilo.
Shieldsova piše, kot se šika, čeprav se tudi ta junakinja (no, ena od dveh) ukvarja s pisanjem biografij, le da manj zagnano in zagreto.Zadeva je preprosta: imamo dva dela in vsak govori o eni od dveh sester, kakšnega posebnega dogajanja pa spet ni. Judith je poročena ženska, ki se, kot rečeno ukvarja s pisanjem biografije o zmerno znani pisateljici, sicer pa soproga profesorja književnosti in mati dveh otrok. Charleene je ločena pesnica, ki ji vrelec navdiha počasi presiha, malček boemska, malček neiznajdljiva, malček neodločna. Že takšni karakterni drobtinici sta za Shieldsovo več kot dovolj, da ustvari 300 strani zanimivega branja, ko pa se njuna zadrgnjena ovdovela mati, ki je nedavno prestala operacijo raka na dojki, odloči, da se bo znova poročila, tokrat s “kolegom” z onkološkega oddelka, pa bralcu privošči sijajen bonbonček v obliki materinih razglabljanj, v katerih prek gospodinjskih malenkosti fenomenalno razgrne svoj značaj – ti pasusi so preprosto bleščeči in poučni za vse, ki bomo v teh kriznih časih začeli z gruntanjem, kje, hudiča, se da prišparat še kak cent. Neprecenljivo.

@Katja:
Si že brala Larry’s Party?
Imam jo na domači knjižni polici, kjer čaka na primeren čas, da jo vzamem v roke. Upam, da bo prava za mojo prvo Shields.

@hermiona: Ne, še nisem …

Željko Kozinc: Votel kamen

“Po svojem temeljnem žanru ljubezenski roman Željka Kozinca, je dramatična zgodba zakoncev v zgodnjih srednjih letih, arhitekta in umetnostne zgodovinarke, ki pristaneta v novinarstvu. Njemu razpuščeni etični principi v delu slovenskega tiska omogočijo, da objavi psihiatrične izvide vidnega politika. Odnosi med novinarskim parom, politikom, psihiatrom in njegovo družino se po tem dejanju usodno zapletejo in pripeljejo do smrti enega junakov romana. V nadaljevanju sta v ospredju odgovornost in kesanje, obenem pa se s tehniko suspenza razrešuje vprašanje krivde. Avtor je pri odslikavanju družbenega ozadja romana ironičen in kritičen, pa tudi humoren in slikovit ter aktualističen, čeprav niti v enem detajlu ne namigne na kakšno resnično osebo ali dogodek iz slovenske sedanjosti. V svoji globlji plasti je roman moraliteta o zbliževanju in oddaljevanju mladega para, ki se ne ustavlja pri opisovanju intimitet in samotnih stisk pri iskanju končnega cilja, ljubezni.”

Tale opis me je prepričal, da bi bil morda čas, da preberem tudi kakšno leposlovno delo Željka Kozinca, kljub temu, da mi njegovi izletniško/pohodno/kolesarski vodniki niso všeč. Kot pisec leposlovja je bil konec koncev že dvakrat nominiran za kresnika. Ampak…oprostite, tale zgodba – ki ni zgodba – zato je bolje reči tale knjiga – je kr neki. Toliko bluzenja in za lase privlečenih situacij/dogodkov/zasukov že dolgo nisem prebrala. Pa sem vztrajala in do konca upala, da se bo vse skupaj vsaj zaokrožilo v nekaj, kar ima kakšen smisel…ampak se ni. Ali pa sem jaz butasta in ne razumem.

Meni novodobni slovenski pisatelji nekako ne “potegnejo”, ne vem zakaj….mogoče ravno zaradi takih bluzenj, ki nimajo repa in glave…na žalost.

John Grisham: A painted house

Predelano v enem tednu, ravno prav za potikanje po letališčih, počitek ob kavi in večerno branje pred spanjem.

Simpatična knjiga, ki popelje v majhno mestece južnega ruralnega okolja ZDA v petdesetih. Obiranje bombaža, življenje v tem okolju, drama, ki jo prinesejo obiralci bombaža. Vse skozi pripoved sedemletnika, čigar družina je center zgodbe. Simpatično branje, ki kar odnese v tiste kraje in tisti čas. Pa nikjer nobenega odvetnika. 🙂

Priporočam.

Nekdo je zadnjič napisal(a): “Skrivni dnevnik Jadrana Krta? Hm… Začela sem brati, ko sem imela štirinajst let, vendar sem se dolgočasila in nikoli nisem prebrala do konca.”

Jaz sem Skrivni dnevnik Jadrana Krta kupila moji 12-letnici. In ker ga je prebrala na dušek in zahtevala nadaljevanje, sem se ga lotila še sama. V mladosti sem ga prešpricala, kaj čem. Kljub svojim štirim križem sem se maksimalno zabavala in ga priporočam vsem, ki vam je ušel ;-).

Že tretjič sem vzela v roke roman V objemu tujca avtorice Nike Maj. Med branjem sem se zelo zabavala, popolnoma me je navdušila. Sicer pa, če sem iskrena; me je že opis knjige pritegnil.
Knjiga pa me je navdušila predvsem zato, ker ne glede na to, kako se je zgražala glavna junakinja nad nekom, ki živi v revščini, pomanjkanju, s posledicami vojne v BiH, nato pa izbere njega namesto drugega fanta (ki mi je šel med branjem izjemno na živce).

Tracy Chevalier: Dekle z bisernim uhanom

Johannes Vermeer je precej skrivnosten nizozemski slikar 17.stoletja. V času svojega življenja je bil v domačem Delftu zelo cenjen slikar, vendar pa njegove slike skoraj niso zapustile mesta nastanka. Tako je bil hitro pozabljen, a na srečo v 19.stoletju ponovno odkrit in cenjen.Slikal je počasi, a natančno, temu primerno je njegovih slik malo.
Njegova najlepša slika je Dekle z bisernim uhanom.http://en.wikipedia.org/wiki/File:Johannes_Vermeer_%281632-1675%29_-_The_Girl_With_The_Pearl_Earring_%281665%29.jpg
Precej drugačna od vseh ostalih.
Tracy Chevalier čisto prikupno razloži zakaj takšno pokrivalo na glavi, od kod bleščeče se oči in zakaj biserni uhan. Zanimivo je opisan tudi način slikanja, mešanja barv, pa življenje na tržnici, gospodinjska dela kot je pranje perila, izjemnost nedelje.
No, to je pa tudi vse. Druge stvari so me pustile bolj hladno.

Tole je tudi film, ne?

@Enka:
A res? Nisem vedela. Film pa zna biti dober. Bom malo po YouTubala 🙂

Tole je tudi film, ne?[/quote]

Je, ja 🙂 Colin Firth in Scarlett Johansson igrata. http://www.imdb.com/title/tt0335119/

Jaz sem najprej odkrila knjigo, pa me je navdušila, ravno z opisi takratnega življenja, slikarjeve družine… Mi je bilo neskončno žal, da sem ob obisku Delfta izpustila njegovo hišo 🙁

Andrej Blatnik: Pisanje kratke zgodbe

V dodatku na koncu, ki postreže s (suhoparno) literarno teorijo, vidimo, kako pomembno je, da imamo tudi “interprete literarne teorije”, kot je Blatnik v tej knjigi. V preglednih, skoraj po “šolsko” razvrščenih poglavjih spoznamo, kako se lotiti, v čem je (ne)čar kratke zgodbe, kako je lahko res kratka, vrste pripovedovalcev in njihove pluse in minuse, karakterizacijo likov, piljenje zgodbe (vsekakor dragocen nasvet: zgodbo pretipkajte; kar boste pri pretipkavanju želeli izpustiti, je tudi v resnici odveč; malo zicledra seveda to zahteva, a se splača; sama sem se podobno lotevala tega s štetjem znakov – zadala sem si, da jih ne sme biti več od, npr. 8000, in nato brala zgodbo s stališča: kaj lahko izpustim; pri pravljicah pomaga glasno branje otroku; če mu pozornost odtava, če se vam, ki mu berete, zdi, da je poved prekompleksna, da ji težko sledi oz. ji ne more, je to verjetno tudi res in poseg je nujen; no, dovolj o tem :)), pomembnost branja, če hočemo biti pisci, itd. Napisano dovolj preprosto, jedrnato, vedro, tudi humorno, citiram (iz poglavja Množenje gledišč):
Če uporabljate več gledišč, s tem seveda dajete zgodbi več možnosti, da uide nadzoru, bralcu pa, da uide branju.
🙂

Doda(t)na vrednost knjige: številni nasveti, dejstva, teorije, priporočila se dajo aplicirati na vsakršno literarno zvrst (npr. tudi roman, tudi poezijo).
Knjiga, ki – če se vsaj malo spogledujete z resnim pisanjem – spada na vašo, ne na knjižnično polico. 🙂 Jaz jo bom vsekakor kupila.
K.

@Kerstin

Malo sem presenečen, ker sem menil, da je dovoljeno pisati le o leposlovju. 😉

Gotovo je Blatnikov priročnik, ki sem ga prebiral v začetku leta, veliko več vreden kot je cena knjige in brez dvoma sodi na knjižno polico tudi tistih, ki ne pišejo prav (pre)resno. 😉
In še to, knjigo je dobro brati po delčkih – stran ali dve, tam kjer se nam sama odpre.
Vsakokrat je mogoče najti nekaj uporabnega in koristnega.

[hr]

— Igor Grdina: Med dolžnostjo spomina in razkošjem pozabe,
    Kulturnozgodovinske študije. (Založba ZRC ZRC SAZU, Ljubljana, 2006)

— Igor Grdina: Preroki, doktrinarji, epigoni (ICK, Ljubljana, 2005)

— Igor Grdina: Moč umetnosti in sila politike (ICK, 2007)

Nimam se za prav počasnega bralca in te tri knjige sem, na svoje presenečenje in brez težav v knjižnici, podaljšal že dva- ali trikrat. Ne gre za to, da jih nisem prebral, vendar se nekako ne morem od njih odtrgati in jih še vedno, vsak dan vzamem v roke, da kaj novega odkrijem in preprosto uživam.

Snov je podana strokovno in utemeljena (z vsem znanstvenim aparatom, opombe, bibliografija itd.). Avtor je mojster jezika, iskrih, duhovitih misli, izjemno širokih vedenj. V teh knjigah se prepletajo čvrste celote z drobnimi, vsakdanjimi dogodivščinami. In vse to poteka nekako neopazno, mimogrede, lahkotno. Marsikateri stavek je lahko aforizem, moto, filozofska misel.
Zdi se mi, da se lahko skoraj ob vsakem prebranem stavku, le zamislimo. Veliko novega ali neznanega nam avtor razkriva, predvsem pa nam omogoča nekakšen »nonšalanten« pogled na preteklost, ki pa se v svojem bistvu in poteku niti malo ne razlikuje od sedanjosti in najbrž ne od prihodnosti. Če smem takole reči, včasih se mi je zdelo kot bi bral nekoliko razširjeno knjigo – Arthur Bloch: Murphyjev zakon ter ostali razlogi, da stvari gredo narobe (1991).

Skratka, priporočam. Počasi jih bom vrnil v knjižnico, da me ne bi začeli še čudno gledati. ;)) Ko sem videl cene teh knjig, sem se odločil in si bom privoščil, da jih bom imel za vedno na svoji knjižni polici. Upam, da jih bo možno še nabaviti.

Mimogrede, nisem še vsega prebral, kar je napisal Igor Grdina.
Upam, da mi bo preostanek leta potekal v branju še drugih njegovih del.

Deborah Rodriguez: Lepota za tančico – govori o Američanki, ki je odprla šolo ličenja in frizerstva v Afganistanu. Pretresljive zgodbe Afganistank!

vse od Tess Gerritsen – medicinske kriminalike in od Eoin Colfer – malo fantazije, ampak kar dobro!

Sue Townsend: Rastoče težave Jadrana Krta

Ne morem pomagat, mogoče mi gre na otročje (ma, je še vseeno malo prezgodaj, ne?!), ampak jaz sem čisto padla v Jadrana Krta. Drugi del je po pričakovanjih (in pripovedovanjih) enakovreden prvemu. Gremo naprej!

P.S.
Zaradi dnevniškega načina zapisa je knjiga še posebej primerna za na dopust – odložiš kadarkoli, bereš dalje takisto.

Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku (Pablo Tusset)

Zanimivo, odštekano, zabavno napisano. Razplet sicer “krneki” ampak vseeno priporočam.

Letošnji julij mi je z izbiro knjig zelo pisan na kožo. Česar se lotim, je odlično 🙂

Dama v modrem, Ženska v rdečem, Deklica in sončnice – odlična trilogija, čeprav se romani lahko berejo tudi posamezno. Sveže, zanimiva izhodišča, zanimiv stil. Simpatično in zelo hitro predelano.
Opičja hiša – sem na polovici knjige in me zelo vleče. Zelo dobro napisano. Pa je skoraj nisem vzela v roke, ker me je njena Voda za slone zelo odbila, mi je bila plehka in na prvo žogo. Ta pa je dobra, sicer lahkotna, malo krimi, ampak zelo prijetno poletno branje.

Upam, da bom imela srečno roko pri izbiri še do konca poletja.

Hehe, knjiznapolica, a ni zanimivo, kako prav nasprotno gledava na ti dve knjigi Gruenove. 🙂 Meni se zdi Voda precej več kot plaža, zgodba ima več plasti, nekatere kar debele, ni predvidljiva (vsaj zame ni bila :)), brala sem jo počasneje, a z užitkom, proti koncu mi je bilo žal, da se končuje …, medtem ko se mi zdi Opičja hiša – ravno jo berem – precej bolj trivialna, liki mi ne zaživijo pred očmi, kot so mi v Vodi, predvsem so tam, da peljejo (kriminalno navdahnjeno in sicer napeto) situacijo dalje, hlastam po koncu (ne počasi in z občutkom :)) … No, sporočim še končni vtis.
Vsekakor pa je Hiša primerno lahkotno poletno branje in v svojem žanru tudi kakovostno. 🙂

Lp,
Kerstin

haha, mogoče so mi opice bližje kot sloni 🙂
Ne vem, ta knjiga se mi zdi nekoliko bolj sveža, ali pa meni trenutno bolj ustreza nekaj bolj lahkotnega, a ne plehkega.
Kar se pa tiče dvomov, jih pa nekaj imam, ja. Le da jih nisem želela izpostavljati, dokler ne preberem do konca. Zanima me, kako se bodo porazporedili junaki ob koncu zgodbe, kako bo pripeljala zgodbo do konca: bo dobro izpeljala stvar, ali bo predvidljivo, kot je bilo pri slonih. O tem zaenkrat še ne morem soditi.
Pri karakterizaciji junakov me zaenkrat bode samo to, da nekoga označiš kot slabega, ker izusti par sočnih izrazov … Ampak ji tudi tukj še dajem možnost 🙂

Jens Lapidus – Hitri zaslužek
s podnaslovom stockholmski noir je švedska gangstrska saga z leta 2006. Govori o jugomafiji na švedskem in dobro prikaže način razmišljanja okorelih kriminalcev, ki so se kalili v Srebrenici in drugod pod raznimi arkani, mladići, itd.
Drug »junak« v romanu je mladi švedski povzpetnež, ki spominja na Toma Ripleya; neumorno naštevanje znanih znamk oblačil pa na Ameriški psiho. Jezik je enostaven in berljiv; način pisanja kratek z mnogimi dvopičji namesto veznega teksta simpatičen, škoda le, da človeka pri branju iz fikcije prevečkrat (na približno vsakih deset strani) mečejo lektorske napake, v glavnem ne-po-trebna deljen-ja be-sed, najverjetneje kot ostanek drugačnega preloma. Nas, balkance, zmotijo še stvari kot je npr. naštevanje srbskih pisateljev, kjer se ob Jovanu Jovanoviću in (recimo) Ivu Andriću pojavi npr. tudi nekakšen Kraljevič Marko. Sem sodi tudi poslušanje srbskega pevca Zdravka Čolića (sic), sploh če to počno okoreli srbi, ki v dno duše sovražijo muslimane, hrvate …
Vseeno: knjiga se na morju v senci lepo bere, le pravega suspenza ni. Skrivnost, ki vodi enega od junakov in je nekakšen vodilni motiv, ne potegne in razrešitev je predvidljiva.
Kakorkoli: zanimivo je razgaljanje stockolmskega podzemlja, opisi načinov pranja denarja preko davčnih oaz so nazorni in podrobni, le da bi morda bolj sodili v učbenik kot v roman, ki bi naj zabaval prvenstveno s svojo tekočo pripovedjo.

Stavek, ki lepo podaja vzdušje knjige:
»Tisti peder. Mrado ga bo dobil, mu prelepil usta, ga narezal na koščke, pojedel in ga posral. Ga pojedel in še enkrat posral.«

Slovenski založnik na zadnji strani knjige: »Jens Lapidus je pisatelj za novo tisočletje: nesentimentalen, netankočuten, njegova pripoved drsi tik nad gladino kot zelo hiter, drag gliser, a hkrati je izzjemno estetski, premišljen in jezikovno nadarjen.« Kar niti ni prehudo pretiravanje.
Recimo, da je Lapidus »nova švedska senzacija« (prav tako na hrbtu knjige), a razvpitega Larssona po mojem mnenju ne dosega ne po kompleksnosti, napetosti, suspenzu, domišljiji. Morda v vzdušju.
Nad knjigo bi znali biti še posebej navdušeni tisti, ki se (npr.) zmrdujejo nad kritikami Botra zaradi poveličevanja gangsterskega načina življenja, ki se navdušujejo nad Tarantinom, ki imajo radi besedico urbano, jim gre v nos provincialnost in ki klasične detektivke pojmujejo le kot enostransko »propagando zmage dobrega nad zlim« (sposojeno od Aleksanda Zorna na zavihku slo prevoda knjige Zbogom draga moja, Raymonda Chandlerja, 1991).
Knjigo priporočam kot dopustniško branje v podkategoriji »oddih«, vsekakor tisočkrat bolj kot npr. kakšne ameriške franšize tipa james paterson.

F. Melo – To je moje telo
Ahm, malo sem se morala porinit, da sem jo prebrala. Nekje do 70. strani (do polovice!) sem živela v prepričanju, da gre za kratke zgodbe, čeprav to nikjer na platnicah ni pisalo. Čudno, a ne 🙂 No, ko ugotovim, da so osebe med seboj povezane in da gre za en kao krimič ali nekaj takega, mi je bilo bolj znosno, seveda sem morala pa nazaj listat in sestavit koščke zgodbe. Ta se je potem lepo zlepila skupaj, mi je šla pa kljub vsemu temu malo na težko skozi, ker je – za moje pojme – preveč govoričenja o življenju in smrti in preživetju močnejših (alias ježih in lisicah). Ne rečem, kakšne pametne in zanimive, ampak na splošno preveč “naukov”. Bi se dalo skrčit, ampak potem bi bil pa romančič že res bolj kratka zgodba o ženski, ki jo ljubimec po tem, ko mu pove, da je zgubila otroka (kar ni res), umori; vse pa se vrti več ali manj okrog ženskinega očeta, ki mu je zaupan njen novorojenček, in patologa, ki opravlja obdukcijo njenega telesa. Berljivo, ampak kot rečeno, preveč tistih razmišljanj.

Ob poplavi vsakovrstnih plehkih knjig, ki zagotavljajo finančni dobiček tako založnikom kot knjižnicam, skoraj ne morem verjeti, da so na novo prevedli in izdali klasiko kot je:

Giuseppe Tomasi di Lampedusa: Gapard
Zgodba je postavljena na Sicilijo. Začne se z letom 1860, ko se je na otoku izkrcal Garibaldi in se je začel proces združevanja Italije, konča se petdeset let pozneje. V posameznih poglavjih so nanizani pomembni dogodki iz življenja plemiške družine Salina. To je bil prelomni čas, ki je zahteval pretkanost in prilagodljivost.Geparde (plemiško gospodo) so začeli zamenjavati šakalčki in hijene (novonastali bogataši iz meščanskih vrst). Izredno nazorno in enkratno sta predstavljena sicilijanski način življenja in mišljenja. Tudi vroča, od sonca prežgana pokrajina kar žari ven iz knjige. Res enkratno.
Najboljša je pa osrednja oseba romana. To je don Fabrizio, ki se z izredno jasnovidnostjo in občutljivostjo zaveda prelomnosti časa in tega, da je njegov čas minil, a vendar ostaja zvest sebi in svojemu načinu življenja.Tako pred našimi očmi počasi, a nezaustavljivo izgublja vse, kar mu je sveto. Precej tragično in knez se mi je celo zasmilil, čeprav pravzaprav ni preveč simpatična oseba. Da pa vse skupaj ni preveč zamorjeno, poskrbijo tudi dokaj pogoste duhovite in celo hudomušne Lampedusijeve pripombe, oznake in primerjave.
Super knjiga. Priporočam. Verjetno je to ena naboljših italijanskih knjig vseh časov.