Kresnik 2011
No, pa dajmo. Tukaj je prva.
Miha Mazzini: Nemška loterija. Huda zgodba o mladem poštarju, ki pade v spretno spleteno mrežo navidezne dobrodelnosti, pogoltnosti, ljubezni in prevar, uspešno postavljena v čas po drugi svetovni vojni. Mazziniju tu ni para. Prvoosebni pripovedovalec se mi je malo zatikal pod zobmi, posebej v uvodnih stavkih poglavij, ki so bili pogosto na vižo podpisovanja papirjev in vsakodnevne birokracije. Poštarjev lik, ki se izriše skozi pripoved, je dokaj lesen in stereotipen, kar je škoda. Po drugi strani se skozi strani mojstrsko razjasni, za koga gre pri pripovedovalcu, kar me spomni na Junota Díaza, kar je seveda pohvala. Obvezno branje.
Mazzini se bo zagotovo prebil med nominirance, kakšne pa ima možnosti za zmago po dveh “profanih” letih Vojnovića in Goloba, pa lahko zgolj špekuliram. Če bi moral staviti, bi stavil na “velik”, “poetičen” roman.
No, katero bomo brali naslednjo?
Hm, Šteger ni napisal romana, ampak zbirko esejev, ne? In Čatrovo delo je zbirka zgodb, vsaj tako so jo predstavili na tiskovni. A ju Cobiss opredeljuje kot roman? Sicer pa, če si je lahko takšno oznako prislužila Milharčičeva Pot na Orient (ki je žirija sicer ni upoštevala), je res možno vse.
Brala nisem še ničesar z aktualno letnico, za Jančarja si pa že kar upam napovedati nominacijo. Mazzinija bom brala, takoj ko ga snamem v knjižnici – kajpak iz užitka in ne za domače branje. 😉
Vladimir P. Štefanec: Odličen dan za atentat. Prijetno zastavljena zgodba, kjer Štefanec najprej vzpostavi pet likov, potem pa jim premeša usode. Atentator začetnik, vodja varnosti, fotografinja, en izgubljen model in njegov sinček, vsi v majhnem mestu, v katerega prihaja predsednik ameriškega kova (okoli naše ekscelence zagotovo ne bi dvigali toliko prahu). Berljiva zadevščina, ki se mi je počasi sprevrgla v vprašanje, kaj je Tisto, kar me pri sorodni slovenski literaturi najbolj moti. Ne vem, kaj več kot rahlo zoprni junaki, ki so ultra pametni in povsem apatični, mi res ne pade na pamet, teh pa je tu v izobilju. Po Emmi Donoghue in njenem vrhunskem literarnem glasu petletnika je bil Štefančev Alešek zgolj tretja občinska liga. Zadnjih nekaj deset strani sem zgolj površno preletel, ker mi je bilo vsega dovolj.
Štefanec po mojem letos nima šans.
Na knjigo sem postala pozorna, ko je bila omenjena na moljih. Zanimanje se je povečalo, ko sem prebrala odlomek, objavljen na Modrijanovi spletni strani. Ko sem videla naslovnico, sem vedela, da mi bo knjiga ljuba. Očarana pa sem bila, ko sem prebrala prvo poglavje, ki je razložilo naslov knjige.
Po vsem tem sem lahko pri oceni knjige pristranska. Mi je bila pač že pred začetkom branja všeč. Umetnost je zato, da sproža (lepa) čustva – prosto iz knjige.
Roman Rozina Galerija na izviru Sončne ulice
Ja, je poetičen roman. Tri (ne vem, če lahko rečem, ljubezenske) zgodbe s precejšnim pridihom fantastičnosti, ki se dogodijo v stoletni zgodovini neke galerije. Lepo. Od vsega začetka iskreno. Toplo in ganljivo. V ozadju pa (poslastica!) različna olja na platno, risbe, barve in razprave o likovni umetnosti.
Kar se mene tiče – med pet za Kresnika!
Miha Mazzini: Nemška loterija
No, glede te knjige se v celoti strinjam s Torotovim zapisom zgoraj, tako da nima smisla ponavljati. Dodala bi le to, da mi je neznansko ugajal ekonomičen jezik z ničesar preveč in ničesar premalo. Je pa res, da je lik nekoliko okorno izrisan.
Strinjam se tudi z domnevo, da sva prebrala enega od kandidatov za naslednjega kresnika, širšega zagotovo, o ožjih pa je najbrž prezgodaj govoriti. In se še tretjič strinjam, da utegne naslednjega kresnika pobrati kaj bolj “poduhovljenega”, “literarnega” …
Sicer pa fajn branje, knjiga je skopnela en dva tri.
Se popolnoma podpišem pod tole. Ideja je fantastična, sam zaplet/razplet tudi. Kapo dol. Glede junaka se tudi strinjam s Torom. In tudi meni so bili konci poglavij nekako neposrečeni – poskusi direktnega komuniciranja prvoosebnega pripovedovalca z drugo osebo – nerodno so izpadli, no, niso dosegli namena zaradi okorne izpeljave. Ne vem, kako naj to bolje pojasnim.
Za peterico? Ima velike šanse, le da je veliko odvisno od konkurence 😉
Poskušala prebrati Ernijevo kuhno, pa se nisem prebila daleč. Pod klepetavim stilom pripovedi, ki deluje sveže in prijetno, se avtorju zgodi, da tudi sama vsebina ostane na klepetavem nivoju. Kljub mnogim odprtim sodobnim pojavom, problemom, ki so potencial, le teh ne izkoristi v prid romana. Žal. Vse ostane nekako v čvekavem nerganju. Vsaj tak vtis je knjiga pustila meni in me odbila še na kakšni 40. strani.Pravzaprav sem se ves čas borila s knjigo. Kak detajl me je pritegnil, pa potem vse skupaj odbilo in sem že skoraj odložila, ko je bilo spet nekaj zanimivega, a me je spet odbilo. In tega pingpong občutka se nisem otresla vseh 40.strani, ko mi je prekipelo. Me zanima še vaše mnenje.
Sedaj pa preletavam Številskega hudička z mislijo, da bi utegnil pomagati mojemu sinčku, ko bo dovolj velik za ulomke in matematične zavozlanke. Na prvi pogled priporočam. Kaj več pa o tem v drugi temi.
Helena Cestnik, Klepet s seboj. Hm. Terapevtsko pisanje, spopad s težko boleznijo – zapletena literarna panoga. Kopica pretencioznih navedkov in vse tegobe, ki spremljajo samorefleksijske zapise, so me na začetku od branja skoraj odvrnili, a gre potem na bolje. Če malce zamižiš na eno oko, se izlušči kar nekaj iskrenih drobcev, ki so ganljivi in branje nekako ženejo naprej. Ampak … ampak … ta zvrst pisanja že po definiciji trpi za pomanjkanjem kritične distance do samega sebe, kar je hiba, ki jo je najbrž nemogoče premagati. Prave romaneskne zgodbe ni in to ni roman, o kresniku pa zato seveda ne more biti govora. Mazzini zaenkrat še nima pravega tekmeca, z derbijem z Jančarjem pa zaenkrat še odlašam, da me ne bi čustveno strlo.
Blitzkrieg.
Saša Vuga: Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca) in Alojz Rebula: Skrivnost kostanjevega gozda – oboje odloženo brez slabe vesti. Britev je sicer bistveno bolj konfuzna in pretenciozna kot Skrivnost (točka za Rebulo), a ne ena ne druga ne vsebujeta tistega minimalca, ki bi bralca gnal naprej. Kresnik zanju po mojem odpade.
Roman Rozina: Galerija na izviru Sončne ulice. Oho. Ohoho. Skrajno zanimivo. Sprva me je zvilo zaradi izumetničenega govora, a sem se uspel prepričati, da je pripovedovalec pač tak in da je vse v najlepšem redu. Dobra zgodba, z oprijemljivimi nastavki za nadaljevanje, nekaj šokantno dobrih pasaž v prvi polovici (recimo opis dežja, ki objame ulico), prijetna napetost med moškim in ženskim likom, lepo dozirana skrivnost. Žal je druga polovica romana obtežena s pretiranim razpravljanjem o umetnosti in poskusi izobraževanja bralca, zato vse skupaj malce zvodeni, a vseeno bi Rozino postavil med možne finaliste.
Miha Mazzini: Nemška loterija
Mene pa knjiga ni preveč navdušila. Ljudje so naivni in pohlepni, a tale zgodba se mi zdi le preveč za lase potegnjena – površna. Poleg tega mi osebe delujejo bledo – sploh se me niso dotaknile, kaj premaknile v meni – skoraj povsem vseeno mi je bilo za vsakega od njih…
Se pa v knjigi najde nekaj brezčasnih idej in razmišljanj, ki so na mestu – še posebej v današnjem času, recimo, glede pohlepa, moralnega jedra, zdrave kmečke pameti, kar pisatelju štejem v dobro.
Že brala. Prva tretjina zame imenitna. Sem podčrtovala, izpisovala … potem pa se začnejo stvari ponavljati …Napisana nova variacija stare teme o brutalnosti vojne. Napisanoi odlično. Nesporno kandidat za kresnikia. A sama si želim kakšno svežo Jančarjevo temo, ne nenehno ponavljan je enega in istega. M.K.
podpišem. se mi zdi, da Mazzini sodi med tiste avtorje, ki jim prvo delo uspe, pri vseh naslednjih so pa pod močnim pritiskom uspeha in jim potem ob preveliki angažiranosti in zagnanosti spodleti veliki met. nekako jim ne uspe več zaradi prenapetosti in previsoko zadanih lastnih ciljev.[/quote]
Bo kar držalo. Meni je bil Telesni čuvaj zelo všeč; v tej knjigi pa je vse preveč nedodelano. Če bi bila knjiga še enkrat daljša, bi osebe mogoče imele priložnost, da se bolje razvijejo in zgodba ne bi tekla tako hitro in temu primerno plitko.