predlog v
Govorka, ne morem verjeti.
No, seveda ne pravim, da lažeš. 🙂 Ampak resnično ne morem verjeti.
Vsi ‘enočrkovni’ predlogi (v, s/z, k/h) se berejo skupaj z naslednjo besedo in nikakor niso zlog zase (to si včasih privoščijo pesniki s t. i. pesniško svobodo, zato da jim zlogi ‘štimajo’, vendar ni prav).
Če bi veljalo, da se tovrstni predlogi berejo samostojno (kar seveda pomeni z obveznim polglasnikom ali v primeru V-ja kot U), potem predlogov S in H ne bi potrebovali. Ta dva sta nastala ravno zaradi ‘nemogočega’ izgovora pred določenimi glasovi. Če skušaš skupaj prebrati npr.
z pismom
boš prebral
zbismom.
‘Rešitev’ tovrstnih težav pa, kot vemo, ni v tem, da bi predlog Z ‘osamosvojili’ – in bi ga potem lahko postavljali pred vse črke – temveč v tem, da imamo njegovo ustreznico – S. Enako velja za H, ki pred K in G nadomesti predlog K.
K.
Predlog v se različno izgovarja tudi glede na to, kaj je v njegovi okolici.
Če stoji za samoglasnikom se izgovarja kot dvoustnični v (u), npr. bo v očeh.
Če ne stoji za samoglasnikom in se naslednja beseda začne z zvenečnim glasom, se izgovarja kot obsoglasniška zveneča varianta v-ja (w), npr. tam v gradu).
Če pa ne stoji za samoglasnikom in se sledeča beseda začne z nezvenečim glasom, se pa izgovori kot obsoglasniška nezveneča varianta v-ja (narobe obrnjen w), npr. tam v hribih.