Zakaj okolijski in ne okoljski?

Hvala!

Eh, to je pa ena taka traparija, da je niti diplomirani slovenisti ne znajo utemeljeno razložiti, kaj šele jaz :)) Meni se zdi nonsens in upam, da bo v naslednji izdaji SP spremenjeno.

Nekje sem celo videl “strokovno” razlogo, da okolijski ne pride iz besede okolje, temveč iz besede okolica. Minister za okolico torej, ahahahahahahaha …

Pri nas tudi dosledno uporabljamo okoljski, nikakor okolijski, čeprav je po SP to edino prav. Oh in sploh.

Predvidevam, da je ta nesrečni okolijski nastal po analogiji na samostalnik ladja.

Torej ladja – ladIjski vijak in tako okolje – okolIjski problemi.
Tu gre namreč za zapis polglasnika z I, ki se vrine med soglasnike, kadar gre za težko izgovorljiv sklop soglasnikov.
Ker je v okoljskem toliko soglasnikov na kupu, predvidevam, da so strokovnjaki strokovno vrinili I, da bi bilo lažje izgovorljivo, in to prodali v SP.

Mi smo SP kupili, dodanega I v okolijski pa ne. 🙂

Krasno, Nataša. To je do sedaj najbolj utemeljena razlaga, kar sem jih prebral.

Seveda pa tudi jaz ne razumem tega strahu pred nekaj samoglasniki na kupu, grozno se mi zdi recimo slišati filEm, filEmski, pa da ne govorim o Wimbledonu, ki sem ga že nekajkrat videl tudi zapisanega Wimbeldon.

Morda bi temu rekel strah pred samim seboj. Če Italijani ne morejo končati besede, ne da bi dodali vsaj polglasnik (wot a mistejka to mejka), mi pa to naredimo brez truda, zakaj bi se torej zgledovali po slabem zgledu?

Kadar v SP naletim na take in podobne maloumnosti, odločno uveljavljam državljansko nepokorščino, pa je.

Sploh, ker je kombinacija lj lepo in brez težav izgovorljiva. Pravijo, da imajo vse lepe besede v sebi lj (ljubezen, Ljubljana…) :-))

Zdi se mi, da sestavljalci Slovenskega pravopisa nimajo ne posluha in ne občutka za govorni jezik. Porazno.
Njihovo tehnično in birokratsko razmišljanje je posledica nekdanjih časov.
V zgornjem primeru so strokovno in logično udarili mimo.

Tema pogovora (ali lepše slovensko predmet pogovora) je torej “okolijski minister”. Vsi vemo, da se reče minister za okolje in se lepo izognemo tej dilemi, ali pisati “okolijski ali pa “okoljski”. Ampak vaš pogovor je nekoliko zašel, pa nič zato. Torej, rečeno je bilo, da se okolijski napiše tako zaradi tega, ker je beseda “okolje” v rodilniku množine “okolij”, kar pa privede to zapisa “okolijski”. Kot “ladja –> ladij –> ladijski” gre po istem vzorcu “okolje –> okolij –> okolijski”.

Filip, rekli ste “Nekje sem celo videl ‘strokovno’ razlogo, da okolijski ne pride iz besede okolje, temveč iz besede okolica.” To ne more držati, saj vemo, da je beseda “okolica” v funkciji pridevnika na -ski pač “okoliški”.

Torej vesolje – vesolij – vesolijski?
In morje – morij – morijski?
Polje – polj – polijski?

Zelo se strinjam in te podpiram. 🙂