Christos Tsiolkas: The Slap. (Tudi v slovenskem prevodu: Klofuta, založba Miš.) Taspodnji Tsiolkas se je uvrstil v širši krog nominirancev za lanskega bookerja, in to zasluženo. Obširno stokanje, da je neprimerljivo boljši kot Finkler Question, bom raje spustil.

Roman je – vsaj v izvirniku – jezikovna puščava, dopuščam pa možnost, da je slovenski prevod to pomanjkljivost prekril. Tsiolkas zgodbo napiše s približno sedeminšestdeset besedami in pol, pri tem pa je recimo precarious že kar težka kategorija.

Klofuta iz naslova je klofuta okoli ušes zateženega smrkavca, sledi pa zanimiva druščina oseb in njihovi pogledi na dogodek, njegove posledice in življenje okoli tega. Krasen izbor, res: všeč mi je bila Connie, presenetil me je Manolis, vesel sem bil Richieja … Intrigantno je, da se pripovedi časovno ne prekrivajo – tega ne srečaš pogosto. Vmes je kup nepotrebnega balasta in ovinkov, a gre pod črto vseeno za dober roman, ki ga težko odložiš.

Dubravka Ugrešić: Jaga baba je znesla jajce

Gre za nekakšen triptih iz epizode knjig, ki temeljijo na mitih. Enako kot Tora me je prvi del prevzel. Celo tako zelo, da sem si knjigo (ki sem jo morala v prvo vrniti v knjižnico pod grožnjo silnih opominov, v resnici pa zato, ker je bila obvezno srednješolsko branje in se mi je zdelo pač fer :-)) po 2-3 mesecih spet izposodila in nadaljevala z drugim delom. Ki je kr neki. In se vleče kot črevo. Pri tretjem delu sem odnehala. Ta pojasnjuje različne aspekte mita o jagi babi in poskuša utemeljiti/dokazati, da prva dva dela sploh imata kakršnokoli povezavo z mitom. Neposrečeno. Splošni vtis: na silo (za honorar?) spisana knjiga, ki bo pozabljena takoj. Me pa zanima, kaj vse so morali v njej odkrivati ubogi srednješolci…

Pawel Huelle: Zadnja večerja

Najbolj me je dregnila že kar smešna podobnost med našo in poljsko postsocialistično družbo – enaki problemi s tajkuni, cerkvijo (kako zelo aktualno!). Povsod enak pohlep.
Zaskrbelo me je ob prebiranju opisov trenj med pripadniki sodobne in tradicionalne umetnosti. Ja, zakaj res morajo biti avantgardisti tako agresivni? Je prihodnost umetnosti res samo še provociranje ljudi?
Nekatere odlomke knjige je bilo prav prijetno brati – kot je prijetno gledati vedute Davida Robertsa, ki je nekakšna rdeča nit knjige, drugi so bili čisto neprebavljivi.
Mešani občutki.

P.S. Knjiga je imela to smolo, da sem jo brala neposredno po Kriku in besu. Kaže, da mi Faulkner še dolgo ne bo šel iz glave.

Milan Nikolić: Tajna kanarinčeve krletke

tako je s tem: pred dobrim letom je naša knjižnica (v službi) dobila dotacijo v obliki gore knjig umrlega knjižnega molja, ki je bil – to samo mimogrede – najverjetneje strasten kadilec. Med kupi po tobaku vonjajočih knjig, s katerimi si – roko na srce – naša, dokaj strokovno usmerjena knjižnica ni imela kaj početi in jih je zato na milost in nemilost razložila po mizah v predverju, kjer smo lahko brskali po njih, sem naletel na zgoraj omenjeno kriminalko.
Knjigo je (v skoraj identični obliki poznejših v formatu manjših izdaj naših dr. romanov) v Beogradu izdalo Izdavačko preduzeće KOSMOS Saveznog odbora Saveza gluvih Jugoslavije, Beograd, 1962. godine.
Format prve izdaje sto romanov, brošura, porumeneli listi, zažrt vonj tobaka, naslovnica s čb fotko v maniri ameriškega filma noir petdesetih let prejšnjega stoletja in zgodba, ki po kakovosti ne presega dr. romanov, vseeno pa preeeeeeesenetljivo berljiva! Nič posebnega, a se prileže, še posebej ob boku Steinbeckovim Grozdom jeze in Giordanovim Praštevilom (kar berem po Ojinem priporočilu).

Obenem pa premisleka vredno: ko človek takole brska po knjižni zapuščini nekoga, ki je očitno z veliko ljubeznijo bral (in kopičil) knjige, potem pa je vse – preko obupanih svojcev, ki si s po tobaku smrdečem porumenelem papirju niso imeli pod milim bogom kaj početi – končalo na hodniku šole, kjer mimoidoče zanima vse kaj drugega, kot kupi brezveznih knjig … se človek zamisli.
Včeraj sem tozadevno v keson za papir odnesel prvih dvajset kil.

George Orwell: na robu in na dnu v Parizu in Londonu

za vse nas, ki smo poznali pisatelja samo kot avtorja 1984 in Živalske farme.
Odličen prikaz življenja ob robu: pariških delavcev, v glavnem takšnih zaposlenih v hotelih; in pa življenje klatežev in brezdomcev v Londonu.
Razmišljane avtorja o novodobnem suženjstvu, o delu ki traja najmanj petnajst ur na dan, vsak dan, celo življenje.
Izšlo pri Beletrini.

Žena mojega, žal, rajnkega profesorja (strastnega bralca, »zbiralca« knjig in marsikaj je še bil zraven), je (žal) navsezadnje imela popolnoma prav, ko je dejala, da je nakupovanje in zbiranje knjig – (žal) najhujša oblika bankrota. ; )

Nič novega in pretirano izvirnega. Še ena od dolgočasnih (že videnih) (ne)življenjskih zgodb.
Navsezadnje gre le za nekaj starega, potiskanega papirja …

Naše geslo je: DINOS (Dajmo industriji nove surovine) ali je bolje govoriti o okoljski ozaveščenosti?

Hvala, @pilgrim, doživeto napisano – v spomin in opomin (nam ali zanamcem?).
Res, premisleka vredno. Zdi se, da ni pomoči in se ni moč izgoniti podobni usodi.
Mi ali knjige?

@ pilgrim in MyD
Podobno zgodbo doživljam v službi sama. Dobivam v dar na stotine knjig, starih in porumenelih. Ker jih svojci umrlih ne želijo zagnat v star papir. Saj nič ne rečem, morda res komu kdaj kaj od tega še pride prav, ampak zavest, da je zavreči knjigo za star papir velik greh, je pri nas še tako zelo močna, da bi po tem načelu ne bi smeli dati stran niti ene same samcate knjige, čeprav je nihče ni povohal že več kot 30 let.

Mimogrede – knjige lahko podarite tudi na knjižnem sejmu, jaz sem lani tam pustila okoli 40 knjig. Te potem pridejo – upajmo – med potencialne bralce raznih ustanov, domov …
K.

@regla

Zame (poudarek je na: zame) obstajata, poenostavljeno – čustven in snoven (materialen) odnos do (kakršnekoli) zapuščine. In tudi moji racionalni dvomi se nagibajo le v eno smer – »stari« papir. Ob taki usodi, se mi zastavlja (tudi za današnji čas) nepomebno vprašanje: zakaj bi sploh plačavalil kaj več kot stane potiskan papir? Tudi sam ne vidim rešitve (morda v digitalizaciji?), ki bi bila enostavna in poceni.

Na tem forumu sem pustil sličico »Knjižnega črva«. Spomnim se, da sem, še pred leti, imel srečo, da sem brskal po knjižnici nekega samostana. Z od stoletnega prahu umazanimi prsti, sem plezal po lestvi in si ogledoval zaprašene knjige na policah. Zlasti so (zame) bile mikavne tiste knjige na najvišjih mestih, ki se jih stoletja ni še nihče niti dotaknil, kaj šele, da bi jih sploh odprl. – In ne, ne mi zdaj še govoriti o kakršnemkoli razdevičevanju : )) Nisem bil prvi, kvečjemu – drugi ali morda princ, ki je poljubil spečo pokveko.

Da ne bi preveč podaljševal zgodbe o pregledovanju knjig, je v tisti knjižnici (v tujini), bilo tudi nekaj knjig v katere so bili vloženi različni listki, ovojnice, pisma, beležke (že umrlega, nekdanjega) lastnika teh knjig. No, med temi različnimi vložki so bila mdr. tudi pisma arh. Jožeta Plečnika.
Ali je to kdo kasneje pregledoval (registriral in ohranil) ali so zavrgli te knjige (z za nekoga ničvrednimi vložki vred), ne vem, ker je v tistih krajih kasneje divjala še vojna.

Da pa se mi ob zavrženih knjigah, zavoljo prahu (in ne alergije na rumeno barvo papirja),
še vedno rahlo zasolzijo oči, pa (vsaj zame) še ni tako hud (in še manj smrtni) greh. : )

Še dobro, da v teh časih nimamo kakšnih hujših težav. : )

Ženska v Berlinu

Dnevnik, ki ga je pisala Berlinčanka v času od 20.aprila do 22. junija 1945. O porazu nemcev, vdoru Rusov, posilstvih, lakoti in čustvih, kakršna so ali sploh lahko v času, ko je nastajal dnevnik.
Pretresljivo, a vendar izredno napisano delo, s pogumom, resnico, ironijo in celo humorjem.

Sama knjig doma ne zadržujem za vekomaj, z izjemo tistih nekaj, ki jih pač moram imeti. Sicer je moja knjižnica zelo majhna in pretočna. Včasih se grem s frendi blagovno menjavo – preprosto si izmenjaš knjigi: ko jo prebereš, je ne vrneš, ampak z njo narediš, kar želiš.

Preden knjigo podarim, pa pretehtam, ali jo je sploh pošteno dajat naprej. Če se mi zdi, da utegne biti zanimiva, jo podarim, sicer roma v smeti. Uporabne gredo največkrat dam mami, ona pa jih odnese v dom za ostarele, ko gre na obisk. Tam so jih veseli, sploh če niso slovenski klasiki, ki jim jih nosijo ves čas, kot da bi ljudje potem, ko se upokojijo, bral samo še Cankarja. Zelo veseli so tudi angleških knjig, ma vsega: krimičev, ljubičev, zahtevnih knjig, priročnikov …

Knjige nosim tudi v Modrijanovo knjigarno, kadar grem tja, saj potem oni poskrbijo za oddajo, kar je seveda udobno.

Ja, dom za ostarele je dobra izbira za oddajo knjig. Njihove knjižnice so praviloma majhne, slabše založene, ljudje berejo vse sorte in so običajno knjig veseli.

Januarja sem prebrala Klofuto, ki jo omenja začetni prispevek in je res priporočam, zanimivo razmišljanje…

Ravnokar pa sem odložila “Kradljivko knjig” Markusa Zusaka, ki me je pustila “brez besed” . Fantastično pisanje, zelo izviren, nenavaden slog, bogato besedilo polno barv, knjiga, ki vleče. Gre za deklico, ki jo mati mora zapustiti rejencem in oditi v taborišče, in njeno privajanje v tej novi družini. Deklici so zelo všeč besede, ki oblikujejo njeno življenje.

Prebrala sem tudi Eleganco Ježa, ki me je rahlo razočarala. Vseskozi imam občutek, da se avtorica pravzaprav preveč izpostavlja s svojo filozofsko izobrazbo in nekako imam občutek, da se “važi” z uporabo tujk in prefinjeno filofozskih debat, ki jih niti pod razno ne bi presodila neki najstnici, eni od glavnih oseb v knjigi. Zgodba je sicer zanimiva, jezik zanimiv, način pisanja tudi, pa vendar na momente definitivno preveč “filozofsko zatežen”…

In eno, ki sem jo v dveh popoldnevih prebrala in me je tudi pozitivno presenetila je zgodba 3096 dni, Natashe Kampush. Njeno tragedijo poznate, v knjigi je prikazano trpljenje, njen odnos do ugrabitelja, njeno razmišljanje, strah, nemoč, ki ga je prav moč čutiti v besedah. Zelo čustveno branje.

Prebrala Eleganco ježa, v francoščini – za nekatere izraze sem morala googlat, ker jih tudi v slovarju ni:))) Z zanimanjem sem opazovala nekatere slovnične izraze in rabo pogojnikov iz ust tiste hišnice.)) Fantastično!
Skratka, meni je bilo izjemno všeč, na trenutke sem se na glas režala:)
Kar zadeva ‘aroganco’, ki se jo avtorici očita – je pač Francozinja:)) Takšni so, v splošnem. Seveda niso vsi romani taki, a dejstvo je, da so Francozi lahko zelo naduvani in vzvišeni, zlasti ‘višja srenja’. Mene to zabava:)) Slovencem pa načeloma to ne sede, ker imamo čisto drugo mentaliteto, nam je prirojena (kao) skromnost, zlasti pa samoponiževanje, kompleks žrtve in potreba po pehanju, da si sploh zaslužiš dihati in bremeniti to kruto zemljico:))) Francozi tega nimajo, oni menijo, da naj bo zemlja hvaležna, da jih nosi, kraljeve, dostojanstvene in fine kot so:) In dostikrat imajo prav, samo, kot rečeno, skrajno nekompatibilno s slovensko kvazi ponižnostjo.
Sicer je res, da je avtoričin stil zmotil tudi prenekaterega Francoza, sodeč po nekaterih negativnih odzivih na amazon.fr. Tu je pač vprašanje okusa, meni je bilo to brati prava poslastica. Naročila sem si še drugo knjigo od iste avtorice, ta zna biti še bolj slastna, ker je že naslov La Gourmandise:))

Francija je pač zemlja racionalnosti, intelektualne prefinjenosti, tudi dekadence – ko nekaj brusiš in gladiš, da bi postalo skrajno dovršeno, se hitro izrodi. In potem pridejo kaki taki biserčki, samo jih je treba vzeti a la francaise:)))

* * *

Pozor spoilerji:

Krohotala sem se na primer pri seansi ta male frklje pri psihoterapevtu:))) Ja, Francija, dežela Lacana in psihoanalize (iz česar se avtorica izvrstno dela norca) – še zdaj se začnem režat, ko se spomnim tamale, ki je izustila, če psihoterapevt meni, da njene težave izvirajo iz ‘izključitve imena očeta’ (ne vem, kako so v knjigi prevedli), tipičen lacanovski termin, ki ga je navrgla kr tko mal, mimogrede:)))) Joj, joj, joj:)))

Blazno so me zabavala tudi nenehna loputanja vrat pred nosom, s strani hišnice:)))
Opis francoske kuhinje je pa itak huronsko zabaven:)

pa še se najde.

* * *

No, dovolj o tem, sedaj berem pa Kureishi: Buda iz predmestja. Še kar. Ko to končam, grem pa na enega Mankella:)

Pred Kureishijem sem se lotila Dediščine izgube od Kiran Desai, ki je za to knjigo dobila Bookerjevo nagrado – khm? Sem se mučila več kot sto strani, a obupala. Sicer ne maram knjig odložiti, ampak tole…Kot en kolaž nekih otročjih, nezrelih odsekov, sprijetih skupaj skoraj po naključju; obupen stil…skratka, sploh ne razumem, kako je ta knjiga dobila Bookerja.

Mario Vargas Llosa: Vragolije porednega dekleta

Nekam lahkotno branje je tole, nemara sem se pa novopečenega Nobelovca lotil na napačnem koncu?

Potem se pa loti Pogovora v katedrali 😉

Hvala bom:)

trenutno berem knjigo maščevanje od lize marklund. imam pa v plan še vse knjige od Kathleen E.Woddiwiss

Agatha Christie: Po pogrebu
Kriminalke AC, napisane po letu 1950 niso – Poirotu navkljub – niti bleda senca njenega zlatega obdobja tam okrog 1930. Žal.

PS: nekdo je končno izbrisal vse teme prodam 🙂

In med nami je tožibaba 😉

S. Larsson – Dekle z zmajskim tatujem
Predihana, me je zagrabila nekje ne čisto na začetku, ampak bolj je šla h koncu, bolj me je vlekla. Prav kulski krimič. Ok, tistih ibookov in tehnične navlake je bilo res veliko, ampak me niti ni zmotilo to. Tudi druge malenkosti niso bile toliko moteče (predvsem to, da precej zlahka pride do zaključka uganke), da bi me odvrnile. Pa ker sem ravno začela z drugim delom (Dekle, ki se je igralo z ognjem), grem raje brat naprej, ker ta je pa zanimiva že od začetka in ne morem nehat 🙂 Mah – čisto pravi krimič in to je to, uživancija (ki se jo da brat, če si sovoznik v avtu čez Tuhinjsko dolino :))).

Jaz sem pravkar zaključila branje simpatične knjige avtorice Anite Amirrezvami: KRI CVETLIC.
Med branjem me je dokaj motilo ogromno število pravopisnih in tiskarskih napak. Sama vsebina je privlačna, knjiga bi bila lahko še boljša, če bi bila bolj mojstrsko napisana. Gre za zgodovinski roman, ki je postavljen Iran v 17. stoletju in opisuje zgodbo najstnice, ki se po smrti očeta znajde brez zaščite in je na milost in nemilost prepuščena odločitvam starejših, daljnih sorodnikov.

marika

@marika73: kar zadeva napake, se ne gre čuditi, knjiga je izšla pri Učilih …

Ravno sedaj sem se prebila skozi Abesinca, katerega avtor je Jean-Christophe Rufin. No, saj je dobra knjiga. Moti pa me, ker se zgodba vleče in vleče in se se spraševala, če jo bom kdaj prebrala.

In sedaj se bom lotila knjige z naslovom Težave na visokih petah, pisateljice Christine Dodd. Upam, da bom uživala ob branju…

Je pa vseen precej soliden roman; pri tistih napakah pa na en uč zamižiš in potrpiš 🙂 Meni je bil fejst všečen.