Med branjem prvega dela trilogije sem se nasmehnila ob stavku, kjer je glavni junak “odprl detektivski roman Vala McDermida z naslovom Pesem siren“. Nasmehnila sem se zato, ker je ta knjiga naslednja, ki me čaka na polici.
Pošteno sem se pa narežala, ko sem odprla knjigo Pesem siren in ugotovila, da je Val McDermid v bistvu – ženska. http://en.wikipedia.org/wiki/Val_McDermid.
Simpatičen kiks. 🙂

@slučajno opazila: tole si pa napisala v pravem trenutku …

Namreč: ravnokar me je mama pripravila do tega, da sem zardevala do ušes in še čez (to počnem še zdaj) …

Za darilo je namreč dobila eno knjigico, ki sem jo lektorirala kot totalna začetnica, prevajalca pa vsi cenimo, da ga ne bi mogli bolj, saj je opravil kar nekaj genialnih prevodov. No, in danes me pokliče, češ da je knjižico samo preletela, saj je bolj ali manj bedasta, a vseeno: v njej je našla omenjeno “mačeho Terezo“!!&$##$%&/(???!!!???

Ostala sem brez besed – začetništvo gor ali dol, to je tak kiks, da sem začutila notranjo potrebo, da se pokesam in stopim na sramotilni steber. Pozabite na svetopisemske štorije in me mirno kamenjajte!

no, to z Val McDermid je (najverjetneje, ne vem kako je s spoli v švedščini) spodrsljaj prevajalca, enako kot se je zgodilo pred kratkim, ko so na tv predvajali krasno ekranizirano mini serijo po njenem romanu A place of Execution, kjer je prevajalec v podnapisih tudi trdil, da gre za film po romanu Vala McDermida. Sicer pa je Val simpatična gospa, ki – kot zanimivost – izhaja iz iste škotske vukojebine kot Rankinov inšpektor Rebus, s tem mešanjem spola pa precej spominja tudi na našo Ljubo Prenner.

Ja, po mojem je to kiks prevajalke (ima tako ime, da sem šla poguglat, ali je Danni Stražar moški ali ženska) 🙂
Priznam pa, da sem sama do pred kratkim (natančneje: do danes popoldne) živela v prepričanju, da je Val McDermid pač moški. Ne spomnim se pa, ali je bilo (in če, kako) to prevedeno v eni mini seriji, ki je bila pred nekaj tedni na RTV SLO. Serija je bila namreč izdelna po romanu McDermidove. http://www.imdb.com/title/tt1655613/
Tam sem zasledila ime, serija je bila krasna in sem šla v lov za knjigami. Uplenila edino prevedeno – Pesem siren. Komaj čakam.
Ob guglanju sem zašla šer malo okrog in ugotovila, da sem že gledala eno serijo po njeni predlogi (le da nisem vedela). http://www.imdb.com/title/tt0337792/
Tako da si obetam fajn branje in željno pričakujem še kakšen prevod!

Prijateljica je bila navdušena nad knjigami Sidneya Sheldona, ampak šele po kakšnih desetih prebranih knjigah je ugotovila, da je Sidney moški:)))

Pozdravljeni!

Sem prevajalka knjige (ja, ženskega spola, drži) in me je na tole vašo temo opozoril nekdo, ki me pozna. Res je, Val McDermid je moja napaka, ki sem jo naredila že pred leti v prevodu prve knjige iz trilogije (knjiga je izšla že leta 2008 pod naslovom Moški, ki sovražijo ženske – Učila so jo izdala kot Dekle z zmajskim tatujem). Takšnih napak si prevajalec sicer resda ne bi smel privoščiti ali si dovoliti, pa vendar se je zgodilo in napisanega – pa če bi si še tako želela to popraviti – ne morem spremeniti. Lahko se žal le opravičim za napako in seveda obenem upam, da z leti postajam natančnejša in boljša prevajalka, ki stvari bolje preveri.

Prijazen pozdrav vsem bralkam te trilogije!

Eh, jaz sem do včeraj ob 17:00 živel v prepričanju, da je Dharma pretežno žensko ime, pa se je pojavila sodelavka v obliki tipa z brado.

& pozdrav tudi bralcem, se razume (me je zmedlo dejstvo, da so bili prispevki v tej temi večina s strani žensk).

No, to je take sorte kiks, ki mu jaz osebno rečem “honest mistake”. Pa itak ni bistveno, me je pa nasmejalo.
Tudi sama sem, dokler mi prva njena knjiga ni prišla pod roke, živela v prepričanju, da je Val McDermid moški. Roko na srce – tudi kakšno njeno fotko je treba dvakrat pogledat 😉

Napake se dogajajo. Včasih jih ni niti najmanj enostavno odkriti. Prevajalci naj bi bili zelo dobri poznavalci vseh elementov snovi, ki jo prevajajo. Prav bi prišla še kakšna pomoč urednikov ali recenzentov ali strokovnih sodelavcev?

»Pomote«, ki se jih ta trenutek spomnim:
[list=1]
[*]James Bacque: Druge izgube (2007).
V prevodu se kot (moški) »šofer« generala Dwighta D. Eisenhowerja omenja [b]Kay Summersby[/b] (1908–1975) »… was a member of the British Mechanised Transport Corps during World War II, who served as chauffeur to Supreme Commander Allied Expeditionary Force Dwight D. Eisenhower, later as his secretary and, it is alleged, his mistress.«
: ))
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 
[*]Eberle, Henrik, Uhl, Matthias: Dosje o Hitlerju :
tajni dosje NKWD-ja za Josipa V. Stalina, sestavljen na osnovi zapisnikov zaslišanj osebnega Hitlerjevega pribočnika Otta Günscheja in sobnega strežaja Heinza Lingeja, Moskva, 1948-49 / [Henrik Eberle in Matthias Uhl] ; iz ruščine prevedel Helmut Ettinger ; s predgovorom Horsta Möllerja, (2007)

Ne le v naslovu, tudi skozi celo knjigo – dosledno:

nem. NKWD – slo. NKVD (rus. НКВД – Народный комиссариат внутренних дел),
nem. MWD   – slo. MVD  (rus. МВД – Министерство внутренних дел).

Je še nekaj cvetk pri ruskih imenih (v=w), o drugih zadevah pa ne bi, ker nimam knjige pri roki.
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . [/list]

Včasih je bila lepa navada, da so h knjigi priložili listek s popravki. Ali se to dogaja še danes?

O tempora, o mores.

Žal so takšni kiksi pogostejši zaradi poplav knjig, ki izhajajo. V knjižnico pogosto prihajajo knjige, ki so narobe vezane, narobe napisani avtorji ali naslovi, napak samih vsebin pa ponavadi odkrijejo bralci po naključju.
Mislim, da bi bilo dobro za take napake obvestiti založnika, kajti če bo prišlo do ponotisa, bo po vsej verjetnosti tudi tak kiks v novi knjigi, kar pa bi bilo škoda.

Ja, kar zadeva recenzente in strokovne sodelavce, so to bolj ali manj mokre sanje avtorjev in prevajalcev. Mene je ta sreča v dvajsetih letih doletela 1,5-krat!

Ko knjigo prevedem, jo – če le rok dopušča – poskušam prebrati še vsaj štirikrat. Ampak sem in tja …

Potem so pa tu še napake avtorjev … In prevajalec po difoltu avtorju vendarle verjame, avtor je pač vedno nekakšna avtoriteta.

Enkrat sem prevajala odlično, ampak na ekspres spisano knjigo človeka, ki je sicer svetovno znan režiser. V njej je kup namernih napak, potem pa sem slučajno našla eno pravo – in avtor me je obvestil, da je tega najbrž še precej. In je bilo res. Tako sem morala preveriti vsak podatek, potem pa v primeru napačnega podatka promptno pisat avtorju, da se je izjasnil, ali je namerna ali ne. Uf. Med nama je romalo kakih 300 mejlov … knjiga pa ima približno 300 strani.

Pri na tem forumu priljubljenem avtorju je bilo pa drugače: štorije so prvotno izhajale kot kolumne, bile so pisane tako rekoč čez noč in pač po novinarsko površne glede podatkov. V hrvaški izdaji so jih samo vrgli na kup takšne, kot so bile – in spet je sledilo dopisovanje z avtorjem. To je bilo edinkrat, da mi je prišlo prav razmeroma dobro poznavanje ex YU nogometa 😉 Žal pa sem – še enkrat več – verjela avtorju prav na mestu, ki se nanaša na Slovence. K sreči se je prva izdaja hitro prodala, tako da smo popravek vnesli vsaj v naslednjo. S tem pisateljem sva izmenjala kakih 50 mejlov …

Pri romanu, ki temelji na resničnem življenju znane osebnosti, sem tudi naletela na kar nekaj avtorjevih kiksov, na nekatere čisto slučajno, ker me je zadeva zanimala in sem šla za lastno veselje malo brskat po internetu.

Po drugi strani pa pri knjigah spet ne moreš preverjati prav vsega, kar zapiše avtor. Imam pa tudi zoprno izkušnjo z avtorico, kao svetovno avtoriteto na svojem področju, knjiga pa je temeljno teoretsko delo. V knjigi sem našla kakih 25 faktografskih napak. Ker sem vedela, da bo delo kmalu izšlo še pri Oxford Pressu, sem avtorico nežno in po ovinkih, z vso možno diplomacijo povprašala, kaj in kako. Dobila sem ultra prijazen odgovor: “Mind your business.” Na založbi smo se odločili, da v knjigi pustimo vse napake. Iz inata.

Zato se strinjam s Knjižničarko, da je prav obvestiti založnika – vsaj v primeru, da gre za knjigo s širokim krogom bralcev.

Moje zgornje posipanje s pepelom je bilo odveč: mama je tokrat stran tudi prebrala in ugotovila, da gre za ironijo in da torej urednik, lektorica in prevajalec niso zagrešili napake … Mi je kar odleglo …

Bravo @Katja10! Kakšno olajšanje zate in tudi za (nas) druge. : )

Nikakor nisem želel podcenjevati mukotrpnega dela prevajalcev (in ne le njih) pri njihovih naporih, da neoporečen in kvaliteten izdelek pride do bralcev. Gotovo je njihovo delo neprecenljivo. Prevajalstvo se včasih lahko primerja s čistim avtorstvom (zlasti poezija).

Malce se bom moral ugrizniti v jezik, ko sem omenjal »recenzente«. V Beogradu so leta 1975 izdali srbski prevod (kar je pohvalno) Ikonološke studije, znamenitega dela Erwina Panofskega: Studies in Iconology. Ne morem se spuščati v jezikovno korektnost prevoda, ker nimam tovrstnih znanj. Knjiga je imela znanega recenzenta. Je pa izjemen stvarni spodrsljaj v prevodu (str. 125; imam k sreči knjigo):

[center]»… stvarnih borbi, kakve su one između Apolona i Marsovaca [sic!] ili …«[/center]
Torej, tukaj gre za motiv boja Apolona in Marsijasa (satir). Pihnila sta ga torej tako prevajalec kot recenzent. Tu je pa za »nevednega« bralca ali začetnika, ki slepo verjame prevodu že lahko huda past, če ne pozna antične mitologije. Še dobro, da ne gre (v prevodu) za spopad Apolona in Marsa, (ki ga itak ni nikoli bilo). : )

Že res, da se prevajalci na nek način specializirajo za prevajanje določenih zadev, ki so jim bližje ali jih bolje poznajo. Vsekakor pa je težko zavrniti (ker je treba jesti) prevajanje tudi del,
ki ne sodijo v njihov ožji krog poznavanja problematike. Tako se mi zdi, da prevajanje res terja še veliko dodatnega (specialističnega) študija ali vsaj (dobrohotnih) sodelavcev, ki lahko pri tem pomagajo.

Velikokrat se dogaja, da so prevajalci (in tudi avtorji) neke vrste one-man band, sami za vse,
kar pa nikakor ni ne lahko in ne enostavno. @Katja10 pravi, da poskuša sama vsaj štirikrat prebrati prevedeno, kar je že samo po sebi izjemen napor (ker bere tudi pike in vejice) in hvalevredno, čeprav nehvaležno početje.

Že iskanje in uporaba ustreznih izrazov zna biti prava pustolovščina, preverjanje vseh dejstev, datumov, imen … verjetno že meji na nadaljevanko Mission: Impossible (1967–1973; 7 sezon),
ki je imela 171 epizod in je (kako primerno!) vohunskega/agentskega žanra.

@knjižničarka, verjamem, da je ogromno knjig in da niso vse brezhibne ne zunaj in ne znotraj. Žalostno je tudi to, da v današnjem času, ko je toliko tega na dosegu roke za hitro (iz naslanjača) preverjanje mnogih podatkov, še marsikje zaslediti pri finalnih izdelkih neverjetno »šlamparijo«.

Mnogi knjižni izdelki bi si zaslužili, da jih še enkrat (za kazen) oblikujejo in natisnejo. Recimo, knjiga, navzven kot se šika (oh in sploh), založnik z renomejem, vsebina mikavna … Ko pa tako knjigo odpreš, je pravi ljubitelj branja zelo hitro in ne po svoji volji postavljen v vlogo tepčka.

Na primer, otroške knjige: dosledna uporaba velikih črk, ki za branje daljših besedil sploh niso (niti za otroke) primerne. Velikost črk – otroci so v zgodnejštih letih nekoliko daljnovidni in lahko vidijo tudi manjše črke, s tem, da lažje prepoznajo »obliko« besede. Težko prepoznavne oblike črk npr. b d p q (so si zelo podobne).

– Uporaba klasicističnih črk za knjige z renesančno tematiko (ali obratno),
– Zakaj v knjigi, ki jo je napisala ženska ali ki govori o ženski ne uporabiti pisave,
   ki jo je oblikovala ženska?
– Zakaj v knjigi, ki govori o osvobodilnem boju, uporabiti črke, ki so nemške, italijanske
   ali madžarske provenience in ne »zavezniške«?
– Zakaj knjige katoliškega značaja postaviti v pisavi Monotype Garamond, ki je po svojem
   izvoru protestantska (Jean Jannon, francoski tipograf, ki je ilegalno tiskal in bil preganjan
  v času katoliškega režima v Franciji – kasneje tudi pomiloščen!)

Bralca, namreč, lahko poučujemo tudi na nek neviden ali neopazen način.

Kot primer le uporaba (v natisnjenih publikacijah!) napačnih narekovajev ” ” (ki to niso), uporaba angleških narekovajev ” ” (66 99 oboje zgoraj), namesto „ ” (99 spodaj ali 66 zgoraj) ali » «.

Dalo bi se še naštevati mnoge nehotene in ne(za)vedne primere, vendar naj bo zaenkrat dovolj.
.

@MyD: skrb za izbiro pisave, velikost črk, razmike med vrsticami, vdove in pankrte in kar je še tega, in tega je ogromno, je skoraj izumrla, kar se je zgodilo približno v času prihoda računalniškega oblikovanja in upokojevanja klasičnih stavcev. Prelamljanja se lotevajo ljudje, ki o tem vedo zelo malo ali nič. In tako te ves čas branja nekaj moti, pa ne veš, za kaj gre – pa utegne biti nekaj tako banalnega kot je prevelik razmik med vrsticami glede na velikost črk.

Še hujša je najnovejša moda: ukinjanje deljajev. Na robu strani res ni tiste črtice ali dveh, zato pa je posvinjana prav vsa stran in vsaka beseda na njej. Največkrat so črke in besede stlačene skupaj ali pa se v vrsticah belijo neenakomerni in včasih ogromni presledki, zaradi česar se nam pogled spotika, kot bi bil pijan. In seveda premajhne črke, ki so neudobne celo če si brez dioptrije – kot da ne bi vedeli, kakšno pisavo mirno bere človek z normalnim vidom. Če s tem varčujejo s papirjem, pa najbrž tudi ni prav velikega prihranka.

Potem je tu še nepoznavanje pisav oziroma njihovega namena. Kar je odlična pisava za naslov filma na plakatu, je lahko katastrofa za besedilo, daljše od ene, dveh vrstic. Enako velja za pisave brez repkov – na dolge proge se ne obnesejo, kakorkoli že obrneš. In tega je še morje.

Mi je pa všeč to, da v nekaterih, predvsem ameriških, knjigah na koncu najdeš zapis o pisavi, njenem avtorju, zgodovini … Zanimivo.

Kar zadeva prevajanje: ja, najbolje se je vsaj v grobem specializirati. Sama ne jemljem v delo prevodov zunaj svojih področij – že tako človek zlahka ustreli kozla, če pa si na tujem terenu … Ni vredno, da bi človek zaradi denarja v znesku … recimo ene povprečne plače prišel na slab glas.

Anekdot z napakami – bodisi vsebinskimi bodisi hecnimi zatipki je pa morje. Spominjam se denimo naslovnice pokojnega dnevnika Republika iz časa vojne v ex YU, kjer se je na debelo mastil naslov: POHOTNI SPOPADI V JAJCU …

@Katja10: V knjigi sem našla kakih 25 faktografskih napak. Ker sem vedela, da bo delo kmalu izšlo še pri Oxford Pressu, sem avtorico nežno in po ovinkih, z vso možno diplomacijo povprašala, kaj in kako. Dobila sem ultra prijazen odgovor: “Mind your business.” Na založbi smo se odločili, da v knjigi pustimo vse napake. Iz inata.

Heh, če bi bila jaz urednica/založnica, bi dodala na koncu knjige popravke vseh napak in pojasnilo, da “mindam svoj biznis”, ki je mdr.: a) tankovestno prevajanje (torej z napakami vred) in b) izobraževanje bralca, in ne njegovo zavajanje.
(Bojim se, da je založba s tem “pljunila tudi v svoj pisker”, saj utegne marsikdo, ki bo napake odkril, pomisliti, da je bodisi prevajalec/urednik zabluzil, bil površen in narobe prevedel bodisi se mu ni ljubilo preveriti in je pustil napako, četudi avtorjevo. Hmm.)

@MyD, res je, že v temi Slikanice – katere da? Zakaj? sem zapisala pri nekaterih knjigah, da pisava ni najprimernejša. Sama se v tehnične strani sploh ne spoznam, tudi ne bom reagirala na klasicizem v renesansi (bo pa to opazil kdo drug, seveda), ampak povem preprosto, z vidika bralke, ki bere z malčkoma in iz prve roke vidi, kaj ju pri pisavi moti. Založbe imajo gotovo na razpolago kakega malčka, ki bi z veseljem prebral testni print, če nekaterim že zdrava pamet ne pove, da nakravžljane črke, ki so si med seboj (nekatere) zelo podobne, pa celo tip pisave, ki meša male in velike tiskane črke, npr.: MaMa, kdoR …, pa tiste, ki nad velike tiskane črke mečejo pike (nad i in j) itd., niso primerne za mlade bralce niti s praktičnega (lažje branje) niti z didaktičnega (pravilen zapis črk) vidika. Pa tako malo bi bilo treba, da človek takih napak ne bi počel (vsaj ne več kot enkrat …).

K.

nekako je res, da so šle v pozabo nekatere tehnike oblikovanja, vendar lahko pozoren oz. vešč pazovalec zelo hitro ugotovi kdaj knjiga na tih način pripelje bralca točno tam kamor si želi. Bralci si ponavadi knjige izberejo po vizualnem izgledu oz. priporočilo. Meni so nekako še najbolj sporne knjige iz založbe Učila, ki to vsaj zadnje čase sploh niso. Žal me vedno kadar dobim njihove knjige v roke nekako prime, da bi zaprosila za cenzuro, ker mislim, da poneumljajo bralca. Še dve leti nazaj sem skoraj vse kar je pri njih izšlo tudi sama prebrala ali pa vsaj prelistala. Sedaj pa jih z odporom naredim in si samo želim, da mi čimprej izginejo iz vidnega polja. Pa nočem kritizirat kakterokoli založbo, vendar mi je ta nekako obležala v želodcu.

@MyD predvidevam, da pišeš mladinsko literaturo, moram reč, da mi je ta še posebno ljuba, ker imam rada pustolovskega duha. Žal je danes zelo veliko pravljic, ki vsebujejo tiho grozeče sporočilo o koncu sveta, o onesnaženju. Nekako me to spominja na naše otroštvo, ki je minilo v grožnji s hladno vojno. Milsim, da vsaj ena generacija ne bi rabila biti vzgojena v strahu.
Nisem vedela, da imate prevajalci take težave s samimi avtorji knjig. To je dobro vedeti, kajti če knjigo bereš v prevodu nekako za slab prevod obtožiš prevajalca in ne avtorja. Res je tudi, da je naš jezik preveč okoren in, da za veliko tujih izrazov sploh nimamo izraza slovenščini. Včasih se mi zdi, da smo glede tega zelo revni, oz. angleži eno besedo uporabljajo za več stvari, mi pa smo tako zelo picajzlasti, da bi radi za vsako reč svoje ime. Lahko bi si malo olajšali življenje tudi glede tega.

@Kerstin: na koncu knjige popravke vseh napak in pojasnilo

Mah, ni šlo samo za to – s to bejbo je bilo še toliko druge štale, da je vsem vse dol padlo. Ja, prav bi bilo narediti kaj takšnega, kot omenjaš, ampak takrat ni nihče več prav racionalno razmišljal, z menoj vred 😉

@Kerstin – šel sem brat »Slikanice – katere da? Zakaj?« in tudi tisto, kar je v temi »kako izdati knjigo«.

Seveda tam podajaš veliko nadvse koristnih kot tudi praktičnih nasvetov. Drži pa, da velikokrat ljudje (ki iščejo pomoč) tega sploh ne preberejo in nenehno iščejo nekakšne hitre »instant« rešitve, ki naj bi bile še bogato poplačane.

Zanimivo da v nekaterih nemških priročnikih govorijo o t. i. Typo-Ergonomie. In če se malce zamislimo, pri večini izdelkov gre ravno zato, da so ergonomično oblikovani, ker le na ta način zadovoljujejo uporabnika. To nikakor ni lahka naloga in terja poglobljen študij, testiranja, da dosežejo čimvečji učinek. Vsakdo lahko reče ali ima dober občutek ali ne, ko se usede na navaden stol. Stola za odraslo osebo ne gre delati enako kot za otroka ali mladostnika. In točno vemo, da vsakdo, ki zna razžagati kakšno desko ni nujno dober mizar, pa še tam se specializirajo za določene izdelke. Ali oblačila? Se spomnite spremembe Toma Hanksa iz tridesetletnika nazaj v otroka v filmu Big (1988). Vsakemu (ali večini) je približno jasno, kakšna so oblačila primerna tako glede na leta, glede na postavo ali določene dogodke …

Če se kdo želi na hitro poučiti o nekaterih tipografskih elementih priporočam:

Hans Peter Willberg in Friedrich Forssman: Erste Hilfe in Typografie. Ratgeber für den Umgang mit Schrift. Schmidt, Mainz 1999, ISBN 978-3-87439-474-1 (5. izdaja 2006). Cena: ubogih 12,80 €.

Priročnik za celo življenje. Na duhovito pisanih stotih straneh A4 formata bogato ilustriranih s številnimi primeri »dobro–slabo« (in razlago zakaj in kako) je zajeto skorajda vse, kar zadostuje za vsakdanje korektno delo oblikovalca in se ne bo nikoli »osramotil«, pa naj oblikuje knjigo, dopis, zapisnik, obrazec, za otroke, za zaslon ali se ukvarja s tabelo, grafikonom, postavitvijo slik …

Dobri in koristni priročniki: http://www.typografie.de/Our-Books/Typography:::5_7.html

»Sveto pismo« za tipografe – Robert Bringhurst: [i]The Elements of Typographic Style[/i] 1992 (zadnja verzija 3.2 – 2008).

Za ogled na spletu 2. izdaja iz leta 1997 http://www.scribd.com/doc/21461970/Robert-Bringhurst-The-Elements-of-Typographic-Style
in indeks (izdaja iz 2004) http://www.griffiths-indexing.com/TheElementsOfTypographicStyleIndex.pdf

Za splet in ne le za splet od leta 2005 pripravlja in dopolnjuje Richard Rutter: The Elements of Typographic Style Applied to the Web http://webtypography.net/

Za »poigravanje« s proporci in pisavami – hitro in prosto dostopno orodje na spletu: Typograph – Scale & Rhythm http://lamb.cc/typograph/

Iz domačih logov še vedno neprekosljiv priorčnik: Maks Blejec: Priročnik za ročne stavce (Ljubljana, 1957) – z veliko dobrih nasvetov; nekatere zadeve so nekoliko zastarele, vendar to ne zmanjšuje množice izjemnih principov za »obrtniški« pristop, ki veljajo tako danes kot so pred dobrega pol stoletja in še stoletja pred tem. Treba jih je samo uporabiti.

Otrok in pisava (ne le za tipografe) že leta čepi (čaka prosto dostopna za vsakogar) na spletu kot pdf datoteka: Gerrit Noordzij: Das Kind und die Schrift (1985) http://www.letterror.com/noordzij/stuff/Kind_und_Schrift.pdf

Sue Walker: The Typographic Design for Children project (The University of Reading, UK) http://www.kidstype.org/
Project database – prikazana sta le dva obrazca za vnašanje podatkov o knjigah:
http://www.kidstype.org/The%20project/Describing%20book%20design/Resources/database.jpg
http://www.kidstype.org/The%20project/Describing%20book%20design/Resources/database2.jpg

Dalo bi se še marsikaj najti. Kot sem že omenil, danes so iz domačega fotelja (s copati na nogah ali poleti z nogami v lavorju) dostopni mnogi pripomočki, le malo dobre volje je treba.

@Katja10 – Strinjam se s @Kerstin. Kar zadeva prevajanje, morda bi omenil nekoliko kritičen prevod – torej prevajalec naj ne bi nujno verjel avtorju, temveč vse pripombe, ki jih lahko opazi naj nujno dá kot prevajalske opombe na dno strani, na margino ali na konec knjige ali opozori v morebitnem predgovoru, pogovoru ali na zavihkih publikacije. S tem bo pokazal, da se je maksimalno potrudil s prevajanjem, pa čeprav morda ne bo zapopadel vseh mogočih avtorskih spodrsljajev. Torej, ni nujno, da se brezupno obračamo na nevljudne avtorje, ki gledajo zviška na svoje bralce (in ne samo prevajalce). Določena distanca je vselej dobrodošel izhod iz morebitnih zagat in tudi slabe volje ne bo. : )

@knjižničarka – klik >> http://www.stern.de/lifestyle/liebesleben/gewusst-wie-der-perfekte-handkuss-509378.html?eid=509429 in tam kjer piše (rdeče): START – prosim, namesto mene prav tako za druge dame, še ene prakrat klikni na puščico v desno. Hvala lepa. Malo več razlage v http://de.wikipedia.org/wiki/Handkuss . : )

Lepo je slišati tvoj glas – a žal, tvoje predvidevanje ne drži. 🙁

Zavedam se, da slovenščina ni moja močnejša stran, ker sem se je (kljub kraševsko-dolenjski polovici krvi) učil šele od svojega 18. leta dalje. In ker se je še vedno učim (naučil se je ne bom nikoli), se sam sebi ne zdim goden za pisatelja. Ne pišem nobene literature in pravzaprav ne pišem nič kaj posebnega. Sem bolj »knjižni molj« ali »knjižni črv«, sem pa oblikoval in pripravil nekaj malega za tisk.

Kar zadeva »mladinsko literaturo«, sem si izmislil le ene tri polže na solatni gredici, ki so zaspali potem, ko so se najedli. In v spanju so, zaradi sitosti in zadovoljstva, namesto smrčanja – poskakovali v zrak s hišicami vred. : )) Morda pa ni slaba ideja, da to še malo dodelam, ilustriram in grem na temo »kako izdati knjigo«!? : )))

Kar zadeva (o)lajšanje življenja, vselej je tako, da raje kompliciramo kot poenostavljamo.

Še Hasan je napisal boljši spis O zwei partizanen po kukuruzen laufen…(sigurno si ga že slišal), kot znam jaz nemško.

Vem, da se je težko znebiti narečja, čeprav sem z leti bolj ponosna nanj, kot bi se ga sramovala. Pri pisani besedi pa je dobro to, da lahko v nedogled popravljaš, da prideš do “pravilne” slovenščine, razen če si že pri prvem oblikovanju prepričan v svoj prav in ne preveriš objektivno svojega dela preden greš v tisk. Sicer kaj pa je danes pravilna slovenščina, pri tem si še slavisti niso enotni. Toporiščiča so raztrgali na koščke, tako da se dolenjci še vedno radi obrnemo na Trdino (ali je bil celo Trubar), ki je rekel, da je šentjernejščina še najbolj podobna pravilni slovenščini. Jaz je sicer ne obvladam, so mi pa všeč tisti i-ji in e-ji.

@Myd

Kar zadeva “navadne” prevajalske opombe na dnu strani (ki jih bralci večinoma tudi edine preberejo), sem – vsaj pri leposlovju – precej zadržana, pa naj gre za pojasnila ali pa za razlaganje prevajalskih muk. Raje poiščem vse, kar je treba, preverim po najboljših močeh, in to je to. To je tudi razlog, da se včasih obrnem na avtorja ali pa na strokovnjaka z dotičnega področja. Navadno so avtorji prijazni, strokovnjaki pa neverjetno prijazni. Tista dama je bila pač izjema in žal sem bila jaz prva, ki je stppila v neposreden stik z njo — in naletela na mino. Vsi, ki smo delali pri tej knjigi, se zavedamo, da je bilo to, kar smo naredili, neracionalno in otročje do amena. Že kmalu nam je bilo tudi žal, ampak enostavno nas je vse znervirala, pa smo kar hladnokrvni ljudje.

Če avtor ne da opombe, je največkrat tudi sama ne – nikoli ne veš v celoti, kdo so tvoji bralci, ali bi se jim tvoje opombe zdele pokroviteljske … Sploh pa: če že kdo slučajno nečesa ne ve in ga blazno zanima, gre na internet in takoj izve. Pred internetno dobo je bilo seveda drugače. Takrat je bilo nesmiselno pričakovat od bralca, da bo šel brskat po leksikonih in enciklopedijah (in mnogi jih tudi niso imeli). Tudi urednikom navadno ni do kakšnega prevajalčevega razpisovanja, razen če gre za primere, ko je to nujno.

Seveda ostane možnost prevajalskega predgovora, ampak pri številnih založbah nimajo te navade. Poleg tega imaš lahko čisto enako velike zagate tudi pri mladinski literaturi ali povsem lahkotnem leposlovju za odrasle, kjer opombe sploh ne pridejo v poštev … . Enostavno mi je najlepše, če knjiga vsebuje samo besedilo, originalne opombe in čim manj mojih – seveda vedno ne gre. Ta odpor najbrž izvira tudi od prevajanja teoretskih knjig s skoraj več opombami kot besedila 😉 Imam pa prijatelja, sicer teoretika, ki ima prakso, da vse najboljše misli rukne v opombe 😉

Potem je tu še ena praksa, za katero bralci ne izvejo, avtorji pa se s tem strinjajo v 99,99 % oziroma jim je bolj všeč kot opombe. To so – seveda z njihovim privoljenjem – nevidne opombe oziroma pojasnila, vtkana v samo besedilo. Recimo, da nisi prepričan, ali bralci vedo, kaj je šamisen, in potem daš v stavku čim manj opazno vedeti, da gre za glasbilo. Tako se znebiš ugibanja o razgledanosti bralcev, ki so pri isti knjigi lahko tudi precej različni, besedilo ne trpi, stran pa ni “omadeževana” z opombo.

No, mene osebno opombe tudi v leposlovju ne motijo (motijo pa me opombe (kjerkoli), ki so predolge, npr. pet in več vrstic ena opomba). Mnogo bolj me kot bralko moti, da za neko besedo ne vem, kaj pomeni. In ko padem v knjigo, ko uživam v branju, ko šibam iz vrstice v vrstico in sledim zgodbi (in marsikdaj povrh vsega to počnem v postelji :)), je zadnja stvar, ki bi jo naredila, raziskovanje, kaj neka beseda pomeni. Da bi vstala in/ali odložila knjigo (sredi stavka, tako rekoč!!, sredi “živega mesa”) in šla guglat? Ni šans! Seveda pa pozneje, ko človek sedi za računalnikom, tista beseda (če se ne ponavlja redno) spuhti iz glave in jo pozabiš ali jo pozabiš preveriti. In tako si nehote prikrajšan za, pa čeprav drobec besedila. Drobec tu, drobec tam, pa si tam. :)) Vem, da estetsko niso biser te opombe, a pomembnejše mi je, da razumem besedilo brez odlaganja knjige in skakanja za računalnik.

Morajo pa biti sprotne. Seznam opomb na koncu se mi zdi skoraj enako nesmiseln, kot če jih sploh ne bi bilo.

K.

@Kerstin:

Saj ne da bi bila čisto proti opombam, ampak skušam jih pa zbiti na minimum. Ne vem, meni so sitne. Če ne razlagajo vsake traparije in so skope, ja, če pa jih je preveč, me prav nervirajo. Pri zadnji knjigi, ki sem jo delala, sem jih naštepala kar nekaj, ampak potem sva se z avtorjem dogovorila, katere & kako jih bom pohuljeno vključila v besedilo, pa sva jih prepolovila, ne da bi bil kdor koli na škodi.

>Morajo pa biti sprotne. Seznam opomb na koncu se mi zdi skoraj enako nesmiseln, kot če jih sploh ne bi bilo.

Absolutno. Najhujše so tiste ameriške, ki ne samo, da so zadaj, ampak so navedene za vsako poglavje posebej! Tiste, ki so zadaj in vsaj strnjene, če je sila, še kdaj pogledam, tistih, ki so razbite po poglavjih, pa ne, četudi bi me dajali iz kože.