Zadnjič sem razmišljal, da berem večinoma pisatelje iz Evrope in Amerike ( S, srednje, J ). Verjetno to velja za večino nas, saj nam je ta civilizacija nenazadnje le bližje.

Kaj pa Azija, Afrika, Avstralija?

Če razmislim, kaj poznam in kaj sem bral.

Od Afričanov Coetzeeja.

Japonca Jasunarija Kavabato in Hurakija Murakamija; škoda da je relativno malo Kavabate prevedene v slovenščino.

Rašomon od Akutagave. Pa mogoče še kaj od kakšnega Japonca.

Prastari kitajski roman razbojniki z močvirja Ljan Šan, avtorja ne vem, odlična zadeva.

Bengalca Tagoreja sem nekaj bral, tudi nobelov nagrajenec.

To je pa praktično vse. Kje je kakšen Avstralec, še kakšen Afričan…

Dobrodošli bi bili še kakšni nasveti glede neevrospkih in neameriških pisateljev…:)

Malo tujerodnega »žgečljivega« branja:
[list][list]
Lepe gospe z bogatega dvora
ali pustolovščine prežlahtnega gospoda Hsi Mena in njegovih šestero žena / Vang Ši-ken ;
[/list][/list]

Iz nemščine prevedel leta 1957 (?) Ivan Skušek.

Več izdaj v slovenščini: 1964, 1965 (?), 1976 (in morda še kakšna)

[hr]

Verjetno gre za prevod Franza Kuhna (iz kitajščine v nemščino):
Kin Ping Meh oder Die abenteuerliche Geschichte von Hsi Men und seinen sechs Frauen,
Leipzig 1930. V nemščini še veliko kasnejših izdaj.

V nemškem geslu Jin Ping Mei piše, da je Franz Kuhn »Kin Ping Meh« močno skrajšal [ca. 800 str.; približno tak obseg ima tudi slov. prevod].
Popoln prevod iz kitajščine v nemščino: brata Otto in Artur Kibat – »Djin Ping Meh«,
ki obsega pet zvezkov in okrog 3000 strani [en zvezek so komentarji in oris].

Geslo Jin Ping Mei se splača pogledati še v drugih jezikih.
So prosto dostopne spletne strani s popolnim besedilom – v kitajščini.

Pa še malo Afrike, en gospod in tri dame. Različni, a – vsaj zame – vsi odlični.

Ahmadou Kourouma: Alahu ni treba
Natacha Appanah: Annina poroka
Fatou Diome: Trebuh Atlantika
Mariama Ba: Dolgo dolgo pismo

Mariama Ba: Dolgo dolgo pismo
Če se spomnim prav, dobra, ampak kar žalostna.

Pa še:
C. Achebe, brala enkrat precej dolgo nazaj Things Fall Apart, spomnim se samo ene velike žalosti, precej ubijanja.

Dodajam še:
Amanda Hampson – Oljčni sestri
Fletkan romanček za mimogrede, ampak nič pretresljivega ali življenjsko pomembnega.

Pa R. Flanagan – Plosk ene dlani al kako je že prevod. Nisem (še) brala.

Tole šteje? Ker ona je začela izdajat knjige šele po tem, ko se je preselila v Francijo.

Enka, tega pa nisem vedela. Jaz bi sicer rekla, da vseeno šteje, čeprav najbrž res ne gre za najbolj reprezentativen primer afriške literature (kar koli naj bi že to bilo ;)). Brina Svit je na primer še zmeraj (tudi) slovenska pisateljica, čeprav je, kolikor vem, začela objavljati romane šele po tistem, ko se je preselila v Francijo, in čeprav veliko piše v francoščini. Natacha Appanah je konec koncev prvih 25 let preživela na Mavriciju. Najbrž pa je najpomembneje to, ali se sama šteje za Afričanko ali Evropejko (morda bom poiskala odgovor v kakšnem intervjuju).

Je pa res, da se ne spomnim, da bi bila Annina poroka kaj prida afriško ali eksotično obarvana (če je to tisto, kar Jaka išče). Po drugi strani pa je na primer Trebuh Atlantika tematsko zelo afriški, pa je ravno tako nastal šele, ko je Fatou Diome že dolgo živela v Parizu (pravzaprav je ravno ta dvojna identiteta oziroma spopadanje z njo eden glavnih čarov romana).

Pobrskaj po antologijah, ki jih izdaja Sodobnost. Antologija afriške književnosti je izšla tudi pri Kondorju, sicer je pravi naslov založba Sanje. Od sodobne kitajske literature imaš Volčji totem in Rdeči prah. (pa tudi antologijo pri založbi Litera). Od Kawabate so osrednja dela prevedena, ostalo niti ni tako interesantno, morda kratke zgodbe.

Malo in ne preveč oddaljene »eksotične« lirike (celina: ustreza :):
[list]
[*]Moderna turška poezija
/ izbrala, prevedla in spremno besedo napisala Polona Žagar Akyol ;
[nekatere pesmi so z avtorji prevedli Alja Adam … et al.]. 2008
– nekaj pesmi tudi na http://www.ljudmila.org/litcenter/novo/modturpoe.html

[*]Moderna arabska poezija : izbor
/ iz arabskega izvirnika prevedla Mohsen Alhady in Margit P. Alhady ;
[spremno besedo napisala Margit P. Alhady]. 2006

[*]Glas izgubljenega raja : moderna palestinska poezija
/ izbrala, iz arabščine prevedla, opombe in spremno besedo napisala Mohsen Alhady in Margit P. Alhady. 2010[/list]

Knjigo ›Moderna turška poezija‹ sem držal danes zvečer v rokah,
vendar sem iskal nekaj drugega in si je nisem (še) izposodil.
Kar na http://www.cobiss.si/ in veselo iskanje!
.

Ma, predvsem sem vprašala zato, ker sem prebrskala vse prebrano (odkar to beležim), in sta mi padla ven le dva pogojna: omenjena Natacha Appanah (brala le Annino poroko, ki mi ni bila všeč) in še bolj pogojni Kazuo Ishiguro, ki se je v Evropo priselil kot otrok :-). Kar seveda porodi zanimivo vprašanje – kje je mejna starost, da koga štejemo za eno, drugo ali oboje ;-).

Še vedno se spomnim knjige, ki sem jo brala davno, o apartheidu, ki je bila zanesljivo afriška, ma se ne spomnim ne naslova ne avtorja. To je pa tudi vse, kar lahko zapišem pod to temo…

Kaj pa Prebiranje Lolite v Teheranu, Ženski kupe (Indija) ali pa Kot voda za čokolado (Mehika)
Je pa še nekaj dobrih naših npr. o Afriki od S. Porle; Črni angel varuh moj ali
A. Karlin; Samotno potovanje (pot okoli sveta), Angel na zemlji, potem je še ena avtistična belgijka napisala Metafizika cevi in S strahospoštovanjem (oboje se dogaja na Japonskem, žal imamo samo ti dve prevedeni v slovenščino). Ljubimec (mislim, da Kitajska-nisem prepričana),
Skoraj prosojna modrina ali turški avtor Pamuk (po naše bombaž :)), Rushdie, Salman…
Tile naslovi so takole iz rokava, ker sem mi jih ne ljubi iskati po COBISS-u,
upam, da ti bo kakšna všeč

Rajaa Alsanea: Girls of Riyadh
Mlada Savdijka piše o življenju deklet in fantov v Savdski Arabiji. Zelo verodostojno – potrjeno iz prve roke. Knjiga je v Savdski Arabiji seveda prepovedana, a se je vseeno vneto brala preko kopij na črno.

Carmen Bin Laden – Kraljevina izza tančice

Meni je bila izjemna od Jung Chang: Divji labodi – tri hčere kitajske.

http://www.pasadena.si/knjigarna/?id=49755

Jaz sem jo brala sicer v tujem jeziku, ne vem, kakšen je slovenski prevod.

Kitajska od konca 19. stoletja pa do smrti Mao Cetunga…avtobiografska zadeva, Changova opisuje življenje od svojih prastaršev, babice, kateri so še povijali noge, pa do mame in očeta, oba komunista, ki sta verjela v idejo in se trudila Kitajsko rešiti diktature Kuo min tanga, nato pa izkusila trpljenje pod sprevrženim komunističnim režimom; nato pa avtorica opisuje še lastno ujetost v komunistični, Maovi Kitajski, vse do svoje poti v Anglijo, ko je Kitajska po Maovi smrti končno toliko zadihala, da so bile možne štipendije v tujini. Original je sicer pisan v angleščini.
Obsežna knjiga, presunljiva. Tu res vidiš, kakšne so strašne razsežnosti terorja režima.

Ni veliko poudarka na subjektivnem doživljanju, opisi so dokaj ‘faktografski, – čeprav nikakor ne suhoparni! – sama avtorica pravi, da Kitajci ne kažejo čustev…vendar ravno ta odsotnost prevelike mere emocij vse skupaj naredi še toliko bolj presunljivo… več zvemo seveda o njenem subjektivnem doživljanju, ko pripoveduje svojo osebno zgodbo, kako je sama trpela ob trpinčenju, ki sta ga preživljala starša in pa ob vsiljenem enoumju, ki je vladalo s terorjem, kjer so bili intelektualci zaničevani, preganjani…skratka, vredno branja.