Decembrsko branje
Še malo iz novembra pa vse tja do Miklavža sem vlekla naslednje:
Heinrich Böll: Skupinska slika z gospo.
Po tistem, ko se pred leti nisem zmogla pregristi skozi Biljard ob pol desetih, je tole letelo kot namazano. Odličen zgodbarski pristop – zgodbo o običajni nemški gospe, letnik 1923, ki s svojo usodo odslikava Nemčijo sredi stoletja, pripovedujejo ostali udeleženci ‘skupinske slike’ in komentira pripovedovalec, gospa osebno pa sploh ne dobi besede. Izčrpen izlet skozi vse znane nemške travme, ki ga sicer malo otežuje masovno število pričevalcev (menda jih je kar 53, ni se mi dalo šteti), a lepo zdrži do konca. Prevod (iz zgodnjih sedemdesetih) je danes tu in tam hecen (npr. computer namesto računalnika), a se ne zatika. Priporočam za dolge zimske večere.
J. M. Coetzee: Življenje in časi Michaela K.
Ni kaj. Coetzee je vsaj po mojih (nič kaj pičlih) izkušnjah edini avtor na planetu, ki zna iz dosledno mračne in brezupne zgodbe (o razsuti Južni Afriki) narediti neustavljivo privlačno branje. Po petih knjigah se kar ne morem nehati čuditi. Absolutni car.
Aleksandar Hemon: Projekt Lazar
Še v delu, a doslej z užitkom. Štorija, ki teče v žlahtno bosanski maniri, je podprta z očarljivo drznim prevodom (‘švicfabrika’ za ‘sweatshop’ me je čisto sezula). Bravo!
@Oja: Böll je eden mojih all times best, in to že od gimnazije sem. K sreči je napisal kar nekaj knjig l…
Švicfabrika je tudi mene navdušila … res odlična – preprosta in elegantna rešitev.
Švicfabrika je sicer že kar utečen prevod … kot se spodobi … dokazi na googlu ;-).
Se pridružujem pohvalam za Bölla.
@Toro – govori se, da na kaj takega upa tudi založba!
Jaz sem nekje na 70. strani iz Vode za slone (ki mi nekako ni šla, do tu nič, kar bi jo uvrščalo med presežke) preskočila na Pasjeglavca (Mort Ramsland). Po nekaj deset straneh zgleda zadeva multi obetavno, tudi glasno režanje se razlega iz moje spalnice. Precej odbito in zaenkrat res fajn. Upam, da zdrži do konca. Je že kdo bral?
@insajder: Hvala za dobre novice, se že veselim.
@toro: Žal se veseliš prezgodaj, založba šele upa, da bo še kaj napisal. Jaz tudi …
Še ena 😉
@Enka: jaz sem prebrala Pasjeglavca in ga vsevprek priporočala. Po nekaj mesecih je vtis še kar dober, čeprav se stvari, kot so npr. imena junakov, seveda več ne spomnim.
Nikola Malović: Prugastoplave storije
Tale zbirka je prav nenavadno zastavljena, in kar je presenetljivo in razveseljivo, kljub temu stoji trdno kot le kaj. Gre za zmešnjavo realnih in rahlo fantastičnih, urbanih in bolj podeželsko naravnanih, v zdajšnji, jutrišnji in pretekli čas postavljenih štorij, ampak skupni vtis je vse prej kot zmeden, nasprotno, gre za prav lepo seštrikano celoto, ki je spričo tolikšne različnosti delov človek ne bi prav zlahka pričakoval. Morda jih še najbolj povezuje to, da se dogajajo v Boki Kotorski in okolici, katere fotografije tudi spremljajo vsako od njih.
Tematika? Kar hočete – od obsedenosti s prav posebnim mobilcem do obsedenosti s klesanjem kamna, od obsedenosti z zadnjimi skrivnostmi tetovaže do obsedene ljubezni, ki se izraža v pravem purpurju … Kar hočete, torej.
Če bi mi dali prebrati tole knjigo, ji odvzeli vse geografske in druge indice in mi rekli, naj uganem, od kod prihaja avtor, bi kot iz topa izstrelila, da je Črnogorec od glave do peta. In tudi je. Izdaja ga jezik, ki spretno preigrava in se poigrava z vsemi možnimi registri jezika črnogorske epike, jih nadgrajuje in sesuva, jih jemlje smrtno resno ali se iz njih norčuje – vsekakor je prav jezik tisto, kar že tako dobre zgodbe naredi za posebne, nekatere pa za poslastice.
Malović je napisal tudi roman Lutajući Bokelj, nekakšnega sodobnega tolmačenja Odiseje, ki je prejel nagrado Borislav Pekić, sama pa sem ga na osnovi te zbirke mirno uvrstila na bralni seznam.
po priporočilih zadnjič v knjižnici pograbila Tanek led. Prva iz serije, ki sem jo prebrala, in sem vesela, da je lahko slovenski krimič tako kul in ne zaostaja za tujimi. Zelo zelo berljiva, drži do konca, še preskoki v prihodnjik in vrivki so mi ustrezali. Edino vejice in te reči niso vedno tako, kot naj bi bile, ampak že kaj hujšega smo tudi prežvečili. Absolutno vstopam v Vrenkov ‘fenklub’.
José Carlos Somoza: Votlina idej
Vsekakor prav poseben, zanimiv roman – ne samo vsebinsko, ne samo “didaktično” (doslej nisem poznala eidesis), pač pa tudi strukturno. Sestavljen je namreč iz dveh “pripovedovalcev”, pravzaprav treh – avtorja (ki je neznan), prvega prevajalca (bojda mrtvega), ki je pospremil prevod izvirnika z nekaj opombami, in zdajšnjega prevajalca, ki se (kar preveč) poglobi v knjigo, išče skrivne namige, šifre, sledi bistremu “detektivu” Heraklu … dokler se ne izkaže … Uh, ne bom izdala, vsekakor pa si proti koncu presenečenja kar sledijo!
Posebej všeč mi je bilo, kako prevajalec kaj pokomentira – kot bi marsikdaj tudi zares želel. 🙂
K.
Padli sta še dve knjigi iz dedove domovine, pa ne zaradi kakšnega koreninoiskateljstva, pač pa iz bolj posvetnih, da ne rečem službenih razlogov. Za zdaj so mlajši črnogorski avtorji kar prijetno presenečenje, čeprav prve knjige mednje ne morem ravno šteti …
Balša Brković: Paranoja u Podgorici
S krimiči, ki se jih lotijo pisati “literarni” pisatelji imam še največkrat probleme. Se mi zdi, da težave tovrstnih knjig pogosto izhajajo iz nekakšne nuje, da bi premogle nekaj več, na koncu pa največkrat dajo manj. Zdi se, da je najhujša skušnjava izogibanje in/ali prirejanje pravil žanra, ki pa se jih je nadvse zdravo držati. In jih za začetek dobro poznati. Če je za povrhu še kakšen najs tač, toliko bolje, vendar brez prej omenjenega ne gre. Druga pogosta težava je v dodajanju še kakega žanra ali dveh – z enim se lahko celo posreči, če pa jih je več, praviloma dobiš solato. Če pa se na vse skupaj cepi še nekaj pretirane ambicioznosti … Bojim se, da se je enemu od zvezdnikov sodobne črnogorske književnosti zataknilo prav s temi preveč in premalo. Knjiga, ki jo je bilo sprva prijetno brati, se čisto sfiži: namigi so tako nerodno nastavljeni, da ti je takoj jasno, kdo bo bed gaj, zakaj je padla žrtev, z morilcem tudi ni večjih težav, enako kristalno jasno je tudi, kdo bo ustrelil z junakovo (no, tule ne moremo ravno govoriti o kakšnem spodobnem potomcu črnogorskih bojevnikovi) pištolo z začetka knjige. Vmes pa morje razpredanja o šahu in pokru v vlogi prispodob, pa nemalokrat prisiljeni dialogi. No, knjiga premore tudi nekaj prav spodobnih trenutkov..
Vsekakor je Brković veliko bolj doma v nežanrovskem pisanju, ki mu je v ne prav prostrani domovini v primeru knjige Privatna galerija prineslo bajno cifro več kot 20.000 (ja, dvajset jurjev) prodanih izvodov. Da bog, da se k temu tudi vrne.
Andrej Nikolaidis (ur.) Kratke priče/Les nouvelles
Tale zelo minimalistična dvojezična zbirka kratkih zgodb – vsebuje jih samo pet – je resda kratko, a zato sladko branje, za nameček opremljeno z ilustracijami več ilustratorjev. Vseh pet avtorjev spada med najbolj znana imena ČG književnosti: Aleksander Bečanović, Balša Brković, Andrej Nikolaidis, Ognjen Spahić in Vladimir Vojnović. Zgodbe so zelo raznovrstne, vse pa najmanj solidne. Osebno mi je bila najbolj všeč tista, ki jo je spisal urednik, tj. nam dobro znani Nikolaidis, avtor pa je v njej (naslov: Mesar) prikazal hudo drugačen način pisanja, kot smo ga vajeni iz Mimezisa. Žalostna štorija, vsebinsko in oblikovno, kot se šika.
Prebral pa sem:
Darren Shan – Koyosan (The Spirits Are Waiting) 2006
HarperCollins, Hammersmith, London
In bil nekoliko razocaran. Glede na to, da sem opazil njegove knjige v knjiznici in sem mislil, da bo verjetno ok. Bom se malo pobrskal in videl, ce je vseeno kaj od njega ok.
Stephen King – Cell (is your number up?)
First published in Great Britain in 2006 by: Hodder and Stoughton, London
Kr ok branje.
Colin Dexter: Tihi svet Nicholasa Quinna.
Hja, še en zgodnejši Morse in še ena potrditev, da gre svet pisanja kriminalk neustavljivo naprej in da me zgodbe s preprosto linijo in takorekoč vljudnimi zločinci (takimi, ki npr. ne strežejo detektivu po življenju in nimajo ambicij po svetovni prevladi) ne prepričajo več. Če bom še kdaj posegla po kakem Morsu, bo to vsekakor tak s poznejšo letnico, ti iz sedemdesetih so kvečjemu za nostalgike.
John Steinbeck: Grozdi jeze
Sama bi sicer rekla Sadovi jeze in načeloma tudi posegla po izvirniku, vendar pa sem se čutila ravno prav razpoložena za zložen multitasking, tj. pretresanje literarnega dela in prevoda hkrati. Tudi Janko Moder je navsezadnje blagovna znamka in tale prevod se mi zdi prav vzorčen – stilno zaznamovan (arhaizmi, dialektizmi in izpeljanke, ki jih, se mi zdi, najdeš le pri njem), v globalu trdno stoječ, v podrobnostih pa večkrat pomanjkljiv (sama bi rekla prehiter). Kot urednica bi se danes namrščila nad njim.
Zgodba o propadanju ameriških kmetov med gospodarsko krizo pa – ah, aktualna, da kar boli. Skorajda nujno branje.
Pozdravljeni vsi bralci!
Ker mi je zmanjkalo idej za branje, tudi az brskam tule po forumu.
Pravkar sem prebrala dve dobri knjigi (vsaj zame):
Kluun: Pride ženska k zdravniku, čakam še na drugi del z naslovom Vdovec
Leila: Poročena pod prisilo.
Če kdo rad bere knige o resničnem življenju toplo priporočam.
Če jih je kdo prebral, se priporočam še za kakšno dobro knjigo v podobnem stilu.
Hvala in srečno 2011!