Eleganca ježa
dober dan.
Sem novo temo odprla na tole Eleganco ježa Muriel Barbery, verjetno bomo veliko govorili o knjigi.
Včasih- lahko tudi ob knjigi- dobiš občutek, da si prišel nekam, kjer vse poznaš; ne bom rekla ravno domov, morda bi bil to nepravi termin.
Ko se zaveš, da razpoke v času verjetno res obstajajo, ko se začudiš, zakaj se nisi večkrat vprašal, ali je svet bolj poln univerzalij ali pač edinstvenih stvari, ko je samoumevno, da sta dobra hrana in dobro življenje, pogojevana s prvovrstnimi sestavinami in preprostim receptom.
Je bil včeraj lep dan, topel in sončen, v košarici mojega kolesa se je Eleganca ježa peljala domov dvakrat – prvič kupljena in za darilo , drugič izposojena iz knjižnice (po rezervaciji) in za moje branje.Zaradi pekočih oči in pozne ure sem morala žal branje končati nekje pred koncem, takole danes zvečer končam branje te knjige (prvič, na hitro)
Morda bo kdo pomislil, da je kombinacija filozofije in prijetnih malih pogovorov o oblekah in laseh, slikarstvu, hrani in še čem trivialna bolj kot to sme biti – a sede v pravem trenutku na pravo mesto.V tem je vse dobro, robovi se prijetno obrusijo kot tisti beli kamni iz osamele plaže na otoku v oktobru.
S hčero sva nekoč srečali malega ježa, ki je drobil čez cesto, bilo je ravno tam, na otoku.Čeprav plašen, se je tik pred izginotjem v rastju obrnil in čez ramo (to je pogojno, no, ne vem, ali je prav, da rečem, da jež gleda čez ramo) in njegove oči, to je bilo nekaj najlepšega, kar pomnim.S hčero se velikokrat spomniva nanj in si zamišljajva, kaj neki zdaj počne, ta ježek….
Slastno branje.Izjemno se veselim debat na to knjigo.
lp
dober dan
prijateljica, ki mi jo je priporočala, pravi takole –
vedela sem, da ti bo knjiga všeč. Vedela, da bo noč ravno za to, da jo prebereš na dušek. Kot spiješ čašo nektarja, čez nekaj časa te bo ponovno pritegnila.
Knjiga, ki ti seže v srce in v pore telesa, v končiče, v tkiva in vlakna. Ki te presune, razveseli, ki ti da hrane in za nekaj časa poteši odvisnost.
no, pa še tisti ježek, ta je bil res od sile.
lp
Prebrala sem jo že lani v angl. in sedaj še enkrat v slovenščini. Pa se mi zdi, da jo bom, vsaj po delih, še večkrat. Prelepo, pa prav nič me ne motijo pomisleki nekaterih, da se obe glavi junakinji premalo razlikujeta posebno zaradi razlike v letih, da sta obe pač preslikava pisateljice. Me niti malo ne zmoti. Čisti užitek. Okužila sem tudi že 17 letnega sina, ko jo je tudi že dvakrat prebral v angl., okužbo pa širim tudi zunaj družinskih meja!!!!
Priporočam!
Dobila v dar od sestrice in prebrala.
Hm, mešani občutki. Čisto simpatična knjiga, a kakšne hude presežnosti ni.
Zgodba o dveh sorodnih ženskih dušah ( tako podobnih ali celo enakih, da se je zgodilo, da sem zamenjala njune misli, izjave ) ujetih v “svet, ki ni njun”. Proti sovražnosti tega sveta se bojujeta na precej podoben način – s skrivanjem pravega jaza, pa tudi z nekaj domišljavosti, občutkom večvrednosti… Malce neprijetno. Bolj zanimivo postane, ko se pojavi njun “odrešitelj” v podobi japonskega gospoda. Samo malo prijaznosti, vljudnosti, pozornosti in spoštovanja z njegove strani je treba (kako malo potrebujemo!), pa odpadejo vsi njuni oklepi in predsodki. Porodi se novo upanje in smisel življenja postane jasen – predvsem manj sebičnosti in več občutka za druge. Pravzaprav nič novega.
Je pa v redu razpravljanje o slikarstvu, Japonski, mogoče tudi kakšen filozofski vložek.
@hermiona: Tole si fantastično povedala, o večvrednosti in domišljavosti. Se mi je kar razjasnilo. Sporočilo, ki ga prinaša Japončev odnos s hišnico, sicer štejem med boljše plati romana, čeprav me zbode malce pravljična vloga princa-odrešenika in nejasno ozadje njegovega odnosa. Ker je bil pač tak? Ker bi mi vsi morali biti taki? Ker mi vsi mislimo, da smo taki?
Vsekakor knjiga zastavi tudi nekaj vprašanj, in to je dobro. Zato je tudi Harry Potter dober, pa Bridget Jones in Da Vincijeva šifra.
@Toro: Ja, seveda, Eleganca ježa je prav dobra knjiga in čisto nič mi ni žal, da sem jo prebrala (kakor mi tudi ni žal, da sem prebrala Bridget in Harryja), a kaj ko ob takšnem vsesplošnem navdušenju, ki knjigo spremlja, pričakuješ nekaj še boljšega. Nekako kot je že omenil marze: Na koncu rečem, da je knjiga slaba, če pa se o njej ne bi pisalo, pa bi jo imel za solidno, le da smo tu na višjem nivoju, recimo, prav dobro-odlično.
Japonski gospod je pa verjetno takšen kot je, enostavno zato, ker pač takšen je. Vsaj upam, da se v ozadju njegovega vedenja nič ne skriva.Bi bila razočarana, če bi se.
(No, še jaz, ki sem relativno hitro “napredovala” z 12. mesta v čakalni vrsti do točke, ko sem si knjigo tudi lahko sposodila.)
Lotila sem se je z velikoooo skepse, pričakujoč … kaj pa vem … nekaj kičasto-emocionalnega-poduhovljenega. Splošno navdušenje mi ni namreč ravno priporočilo, me je pa firbec, jasno. Končna ocena je: čisto fajn, tudi duhovito, prijetno branje. Ni pa uauuuu, za dol past.
Na začetku me ni zagrabilo, tam pri “blago hemoragičnem urinu” (str. 125) sem pa padla noter in se mi je zdelo, da lepo teče, ja, tudi na koncu me je malo stisnilo.
Sicer se strinjam s hermiono in Torom. Tu in tam se mi je tudi zdelo, da se “sorodne duše” relativno hitro odprejo druga drugi – res lahko odvržeš oklep tako hitro? No, morda pa …
(bom pač ponovila)
En čuden začetek, pri katerem sem se spraševala, kaj, hudiča, ljudje vidijo v tej knjigi, vključno s prijateljico, ki mi je buklo z navdušenjem podarila in to navdušenje vključila tudi v posvetilo. Malo je manjkalo, da je nisem odložila, ker mi je bilo skorajda dovolj filozofije (pa sem jo imela pred desetimi leti na maturi), tista oddaljenost ali neotipljivost kar ni hotela miniti. No, in potem nekje okrog tistega znanega hemoragičnega urina je postala zanimiva in proti koncu je nisem mogla več odložit, čeprav me je na plaži okrog osme ure zvečer že kar malo zeblo :)) Proti koncu se je vse skladalo in tudi tista domišljava večvrednost, ki je tudi mene začenjala motit, se je unesla. Konec, vsaj zame, nepredvidljiv, še dobro (čeprav za eno protagonistko daleč od tega), pa vesela sem bila, da se mala ni odločila za samomor in da je dojela; pa pravzaprav mi je bil prav prijetno spisan. Verjetno staro sporočilo v novi preobleki, ampak nam ne škodi, da nas nekdo nanj vsake toliko malo spomni, ker vedno znova pozabimo, c’est la vie, aneda.
Sicer knjige še nisem prebrala do konca, me pa zelo moti tista domišljava večvrednost, kot je nekdo pred mano dobro napisal. Moram priznati, da me že prav iritira pisateljičin zagrenjen in ciničnen odnos do običajnega sveta. Hkrati nas po eni strani želi učiti, kako so v življenju pomembne male, preproste stvari in kako moramo biti odprti do drugačnosti, po drugi strani pa se v popolnem nasprotju s tem norčuje iz vsakdanjega življenja in ljudi, ki niso po njenem okusu. Zelo domišljava knjiga, ki si domišlja, da je nekaj več, kot je v resnici.
Mene je knjiga očarala zato, ker je nepretenciozna, ker ne poskuša biti več kot to, kar je. Kar pomeni, ne, še enkrat je ne bi šla brat, zelo redko karkoli berem dvakrat, ampak priporočila bi jo pa. Ne vidim, da bi pisateljica imela ciničen odnos. Ljudje so prikazani taki, kakršni so (na obeh plateh “medalje”). Mogoče imam pa slepo pego? Zgodba mi je zbudila veliko spominov, ki so v sozvočju s tonom knjige. Le konec je brutalen in nekaj časa sem ga avtorici nekoliko zamerila. Ampak če pomislim, drugačen skoraj ne bi mogel biti.
Tudi jaz sem končno z velikim pričakovanjem prebrala tole knjigo.
Knjiga ponudi razmišljanja o filozofiji, estetiki, zen budizmu, ljubezni, tudi družbenemu razslojevanju. Če sem imela ves čas branja občutek, da se avtorica zavzema proti družbenemu razslojevanju v smislu, da tisti, ki materialno sicer ne dosegajo statusa višjega/visokega/aristokratskega razreda, ga po intelektualni širini/srčnosti še kako dosegajo in presegajo. In sem bila na koncu kar malo razočarana, ker hišnici v razpletu zgodbe prepreči, da bi zaživela z gospodom O. OK, pač ni holivudski hepiend, ampak take determinirane usode tudi nisem pričakovala.
Je pa zanimivo, da me med branjem sploh ni premamilo, da bi šla prebrat konec. Se oproščam, če sem ga komu prehitro razkrila.
A je še kdo zaznal podobno sporočilo?