Rada bi omenila prvenec še ene naše avtorice, ki se je poskusila na t.i. področju ‘ženskih’ romanov. A vendar se mi zdi, nekako kot pri romanu naše Kerstin, da je kljub lahkotni, trivialni zvrsti, v romanu tisto nekaj več, zaradi katere je vreden omembe tudi na tem mestu (kajti romani lahkotnejših zvrsti se zelo hitro radi pozabijo in se o njih enostavno ne govori in ali celo ne pove nič).

Roman je zelo kratek, kar bi pravzaprav smatrala kot največjo pomanjkljivost. Gre za izsek iz življenja dvainštiridesetletnice z možem in najstnico, taščo, navadno službo in nekaj prijateljicami. Kar mi je bilo pri knjigi res zelo privlačno, je njen humor. Stil je zabaven, prav nič utrujajoč, izredno tekoč in zanimiv. Na precej mestih me je krepko zvijalo od smeha, saj sem se popolnoma vživela v komične situacije, ki so se, kot vsem nam, dogajale tudi omenjeni junakinji.

Kot pravi v uvodu avtorica (navajam):

Kaj narediš, če si star dvajset let in imaš štirideset kilogramov preveč?
Shujšaš!
Kaj pa narediš, če si star štirideset leti in imaš dvajset kilogramov preveč?
Gledaš okrog sebe in iščeš ljudi, ki so še na slabšem.

Bravo Anita Zupanc! Upam na daljši in bolj poglobljen roman z junaki, ki bodo v zgodbi rasli malo dlje, a se držali prav takšnega humorja, kot sem mu bila priča v romanu Popolna gospodična.

Roman je izšel pri Založbi Obzorja. Priporočam!

Bomo prebrali!

Najbolj fasciniralo pa me je to, da je izšel pri Obzorjih. Sama jim že leta pošiljam ponudbe, pa niti odgovorijo ne.

Od Anite Zupanc imamo doma otroško Luka umetnik (verjetno gre za isto avtorico?), ki pa je ne morem pohvaliti. Ne bom rekla, da je slaba, mestoma je duhovita in ima zrno soli v sebi, le izpeljava me ni pritegnila, manjka tudi suspenz.

K.