Sklanjanje imena Klemen
SP dopušča oboje, zakaj, pa naj povedo pametnejši od mene.
Na misel mi je prišlo ime Klement, ki pri sklanjanju seveda ohranja E. Mogoče – samo razmišljam – se je zato ohranila tudi različica Klemen, Klemena (Klementa)?
Potem je pa še kremen, prav tako s strešico na prvem E, ta pa, kot vemo, absolutno ohranja E: kremen, kremena, pri čemer se (tako kot pri Kleménu) spremenita naglasno znamenje in mesto naglasa – kreména.
Plamen – plamena. In tudi plameneti.
Vendar kamen – kamna. In tudi okamneti. IN TUDI okamEneti.
Uff!
K.
Oh, jaz vem odgovor na “zakaj” – mislim, da ga 😉
Torej, v slovenščini lastnim imenom pripisujemo naglas glede na značilnosti posamezne skupine govorcev. Izgovor Klemen > Klemna s širokim e je značilen za koroško-štajersko narečno skupino, medtem ko je izgovor Klemen > Klemena z ozkim e pogostejši v osrednji Sloveniji in zahodneje.
Še en podoben primer:
Šoštanj je kraj na Štajerskem, in ker je za štajersko narečje značilno, da raje izgovarjamo samoglasnike širše kot ožje, je zelo širok poudarek prav na O.
Po drugi strani je pa podobno ime, ampak na drugem koncu Slovenije – dolenjski Boštanj z ožjo kakovostjo samogalsnika.
Anekdotica: ko sem bila še majhna, sem imena najraje izgovarjala kar po štajersko: in Boštanj je bil pač nekaj časa kar Boštanj 🙂
Fajn se mejte!
Jutranjka, mislim, da si mogoče pobrkljala široke in ozke samoglasnike.
Kar poznam Ljubljančanov (in pripadnikov zahodnejših narečij), nobeden ne bo rekel Klémen (ozek E, kot je v besedi LEP).
Tudi še nisem slišala koga izgovoriti Šôštanj (kot TOREK), temveč Šóštanj. Korošca vsekakor ne! Ne trdim pa, da katero izmed “podnarečij” ne govori tako. Štajersko narečje je tako raznoliko, da so možne neverjetne razlike (npr. celjščina proti mariborščini, velenjščina proti rogaškoslatinščini :)) itd.).
Vem sicer, da včasih pri štajerskem narečju pretehta široki glas namesto pravilnega ozkega (ali celo polglasnika), npr. katêri, pridêvnik, pês. Zelo pogosto pa je ravno obratno, Mariborčan bo npr. dejal Góri na góri gori.
Korošci rečemo Klêmen, Klêmena, kot pravi koroši-ca, poznam pa tudi primer, ko rečemo “pri Kleménu” (v tem primeru res z ozkim e), kot se po domače reče neki kmetiji, vendar nikoli nisem slišala imenovalniške oblike, da bi vedela, ali v tem primeru obstaja tudi različica Klémen.
In vse skupaj še vedno ne pojasni zadeve kremen – kremena, plamen – plamena, kamen – kamna.
Po logiki bi mislila, da e izpade, kadar je v imenovalniku izgovarjan kot polglasnik. Vendar se mi zdi, da kamen in plamen enako izgovorimo: naglas je na prvem zlogu, v -EN je pa polglasnik. Zakaj potem plamen e obdrži, kamen pa ne?
Lp,
K.
Mislim, da se boste morali naučiti, da se v slovenščini vsega ne da razumsko razložiti, vsaj ne na hitro. Kar se tiče plamen/kamen, mislim, da stoji razlika v sklanjanju nekje v stari cerkveni slovanščini oz. je za to razlago potrebno precejšnje jezikovnorazvojno znanje.
Glede Klemen – Klemna pa lahko trdim, da gre tukaj za polglasnik, ki v sklonih razen imenovalnika izpade.
Klement – Klementa pa je dokaj jasno, da zaradi skorajda neizgovorljivega soglasnišnega sklopa -mnt (ki bi sicer nastal po izpadu polglasnika) e ostane.
Dddd, tole s polglasnikom poznam in sem sklepala na to (pravopis sicer dovoljuje Klemna in Klemena), kar sem zapisala pri primeru kamen. Za Klementa pa sploh ni bilo dvoma ali govora o “izpadu e-ja”, na to ime sem se pač spomnila, ko sem razmišljala, zakaj je dopustno tudi Klemena.
Mislim, da ni nič narobe, če malo podebatiramo in se še kaj vprašamo; tistih, ki vse vedo, je tako in tako že preveč.
K.
Hehe, koga nagovarjaš? Strokovnjake, ki so sestavljali pravopis, ali vse tiste Slovence, ki dejansko sklanjajo Klemena? Ah, čari arogance!
Če zdaj pogledam skozi okno, vidim, da je oblačno in vetrovno. Ampak hehe in podobni bi mi utegnili zatrditi, da pa ja pada sneg! Saj so oni tako rekli. Ne glede na reference in realnost. Zato s tem postom iz te norije izstopam.
K.