Barbora Kardošova: Angeli ne spijo

O tejle sem se odločila napisat nekaj besed samo zato, da odprem julijsko rubriko. Torej: zelo švohoten slovaški čiklit, za bralke, ki od knjige pričakujejo predvsem obračanje strani. Brez veze. Dve bejbi, pa en očesni kirurg vmes, seveda čeden in z ranjenim srcem pod nedostopno & nespečno lupino.

Še največji vtis so naredile vrstice o avtorici, ki gredo takole:

Barbora Kardošova je manj znana Slovaška avtorica. Po mnenju nekaterih poznavalcev zaradi tega, ker se avtorice težje uveljavljajo. Rojena je leta1969, doštudirala je filmsko in televizijsko scenaristiko. Itn.

No, v primeru tele dame si človek kar zaželi, da bi se avtorice še naprej težje uveljavljale. K sreči je ostanek knjige vsaj lektoriran, čeravno bolj tako tako..

P. S. h gornjemu postu: v kolofonu piše: “Knjiga je izšla s finančno podporo Komisije SLOLIA, Literarno informacijski center Bratislava”. Zakaj, zaboga, se sprašujem – močno dvomim, da na Slovaškem ne bi imeli skladovnice knjig, ki bi si bolj zaslužile denarno podporo …

Kate Atkinson: One Good Turn

Standardno dobro (moja tretja K. A., tudi ta z Jacksonom Brodiejem), polno zgodb, ki se prepletajo in nekatere tudi razpletejo (v mislih imam tiste, o katerih beremo v drugih dveh – čeprav jih ni treba brati po neki vrsti).

Berem Mož, ki je bral Disneyeve stripe (S. Verč). Na dobro tretjini razmišljam, ali naj grem do konca ali naj poiščem kaj drugega. Nič takega, da bi lahko s prstom pokazala, ampak nekaj me moti. Pa še na prevod ne morem prevaliti krivde. 😉

Michal Viewegh: Učna ura ustvarjalnega pisanja. Najbrž se ne motim, če ga razglasim za trievraša, ki je/bo šel najbolje v promet. Tudi jaz sem ga z lastne skladovnice zgrabila prvega – s priročnim izgovorom, da je ravno prav tenek za en obisk kopališča, zraven pa še lahkobralski zicer, ki me bo kratkočasil, a mi hkrati pustil pol možganov prostih za nadziranje potomcev. No ja, seveda je vse to, kaj več pa nikakor ne – štancarski izdelek, pozabljen, še preden se brisače posušijo.

Monique Truong: Knjiga soli. Štorija o vietnamskem kuharju, ki ga v Parizu najameta Gertrude Stein in Alice B. Toklas, je ambiciozno napisana in večkrat nagrajena, vendar me po prvih petih poglavjih še ni zaintrigirala. Bom videla, kaj bo po naslednjih petih.

Eleganca ježa
Khm, kaj bi rekla. En čuden začetek, pri katerem sem se spraševala, kaj, hudiča, ljudje vidijo v tej knjigi, vključno s prijateljico, ki mi je buklo z navdušenjem podarila in to navdušenje vključila tudi v posvetilo. Malo je manjkalo, da je nisem odložila, ker mi je bilo skorajda dovolj filozofije (pa sem jo imela pred desetimi leti na maturi), tista oddaljenost ali neotipljivost kar ni hotela miniti. No, in potem nekje okrog tistega znanega hemoragičnega urina je postala zanimiva in proti koncu je nisem mogla več odložit, čeprav me je na plaži okrog osme ure zvečer že kar malo zeblo :)) Proti koncu se je vse skladalo in tudi tista domišljava večvrednost, ki je tudi mene začenjala motit, se je unesla. Konec, vsaj zame, nepredvidljiv, še dobro (čeprav za eno protagonistko daleč od tega), pa vesela sem bila, da se mala ni odločila za samomor in da je dojela; pa pravzaprav mi je bil prav prijetno spisan. Verjetno staro sporočilo v novi preobleki, ampak nam ne škodi, da nas nekdo nanj vsake toliko malo spomni, ker vedno znova pozabimo, c’est la vie, aneda.

Alojz Rebula Arhipel

Prva knjiga A.Rebule, ki sem jo uspela prebrati do konca. Gre za 22 podob iz slovenske (krščanske) zgodovine – od časa, ko je rimsko prebivalstvo na slovenskem ozemlju z nelagodjem čakalo na prihod slovanskih plemen, pa do 11.septembra 2001. Nastopajo konkretne zgodovinske osebnosti – tiste bolj poznane kot so Trubar, Prešeren, Čop, karantanska kneza Gorazd in Hotimir, pa tudi (vsaj meni) neznani kot sta Ulrich Liechtensteinski – srednjeveški pesnik, ki je potoval skozi naše kraje oblečen v kraljico Venus, ali pa Peter Kupljenik – protestantski pridigar, ki je zgorel na grmadi, pet let pred Giordanom Brunom, na istem trgu v Rimu. Do sedaj tudi nisem vedela kdo so bili skakači ali štiftarji, pa čeprav so zaradi njih postavljene številne cerkve po gričih Slovenije. Ali pa to, da so Turki, ki so ropali naše kraje, govorili srbsko (“Braco, evo ti popove! Ajde!” – ali je to srbščina?)
To mi je bilo zanimivo. Ker sem zvedela precej novega. Sicer je pa vse preveč črno-belo, ali pravilneje, rdeče-belo, osebe se zdijo premalo dodelane, preveč je dialogov, iz katerih moraš luščiti tisto pomembno, drugo, kar je potrebno za dobro literaturo, pa manjka.
Verjetno bo ta knjiga kar nekaj časa ostala tudi edina knjiga A. Rebule, ki jo bom prebrala. Nekako kar vem, kakšne so ostale njegove knjige.

Philip Roth: Slehernik
Zgodba se začne s smrtjo in pogrebom glavnega lika, nato pa zgodba retrogradno orisuje njegovo minulo življenje. Glavni poudarek je na jeseni življenja, osamljenosti. ki spremlja njegovo staranje, upadanju življenjske energije, zdravstvenih težavah, odnosih s svojci, itd. Pri tem se ozira po svojem življenju nazaj, ki ga je živel precej kreativno in ljubezensko živahno.
Vsakdanja zgodba, podana na Rothov način.

Paolo Gordano: Samotnost praštevil.
Zgodba pripoveduje o dečku in deklici, ki ju v otroštvu zaznamuje travmatično doživetje, ki trajno zaznamuje njuni življenji, zaradi česar sta drugačna in osamljena. Zbližata se v puberteti, med obiskovanjem iste šole, in nato se njuni življenji prepletata tako in drugače, z zanimivim in nepredvidljivim koncem.
Knjiga je predstavljena kot pisateljev prvenec, ki je zanj dobil najugled.italijansko knjižno nagrado “Strega” za najboljši ital. roman.

Daniel Kehlmann Slava

Prva knjiga D.Kehlmanna, ki sem jo prebrala, ki pa verjetno prav kmalu ne bo več edina. Način pisanja in knjiga sama sta mi namreč prav všeč.
Gre za devet zgodb, ki so vsaka zase lepo zaključena celota; se pa med seboj tudi zelo prijetno in lahkotno prepletajo in so zato še bolj zanimive. No, na koncu se vse kar precej zaplete, tako da niti meje med realnim in virtualnim ni lahko postaviti. Vse zgodbe pa se vrtijo okrog takšne ali drugačne slave ter sodobnih komunikacijskih in informacijskih napravic, ki nas lahko pripeljejo marsikam. Pa še malo razmišljanja o osnovnih bivanskih vprašanjih.
Prav prijetno branje. Priporočam.

No, tole je pa en moški ljubič, če ta kategorija sploh obstaja. Raphael Selbourne: Beauty. Costa za prvenec 2009. Bangladeška mladenka v Angliji beži pred nasilno družino in vsiljenim zakonom; dejstvo, da je skoraj nepismena, brezposelna in povsem brez socialne mreže, ji ni v bistveno pomoč. V zgodbo pade rasistični bivši zapornik Mark s svojo svinjsko bajto in pitbuli, pa še štiridesetletni Paul, dokaj neuspešen možakar srednjih let, ki se poskuša izviti iz brezupnega razmerja. Usode se premešajo in nit se prav lepo zapleta, nanjo pa gledamo z bliskovito hitro spreminjajočih se zornih kotov. Če človek čisto malo zamiži na eno oko ob nekaterih stereotipih, ki se vlačijo naokoli, pa morda še ob napihovanju z arabščino in podobnim, se znajde v vrtincu zelo solidnega romana ki je po mojem v osnovi to, kar sem trdil na začetku: ljubič. Dober moški ljubič z optimističnim sporočilom. Tudi za na plažo.

L. Ulicka: Daniel Stein, prevajalec

fajn knjiga.

Andrei Makine: Francoski testament.

Letošnje maturitetno branje, skozi katerega so se gimnazijci bržkone malce s težavo prebijali, je vsekakor vredno tega naziva. V visoko poetičnem, a ne preveč napornem jeziku prinaša avtobiografsko podloženo zgodbo o mladeniču, ki med odraščanjem v Sovjetski zvezi ob francoski babici vsrkava drugo kulturo, ob tem pa vse bolj premišlja tudi o lastni. Priznam, od začetka nisem prebrala vsake strani – če mi poglavje ni šlo, sem preprosto preskočila na naslednjega, saj je zgodba sestavljena precej ciklično – nekje od polovice pa me je stvar resno prevzela in v strastnem tempu sem speljala do konca. Kar se mi je dozdevalo po Glasbi njegovega življenja, se je zdaj potrdilo – Makine je velik avtor in pika.

Janin Klemenčič: Zgodbe slovenskih popotnikov.

Janin je pravzaprav le urednik knjige in avtor dveh zgodb, ostale pa so prispevali popotniki na njegovi spletni strani. In nastala je hudimano kratkočasna zbirka zgod, nezgod in anekdot, ki so jih nahrbtnikarji doživeli po vseh koncih sveta. Največji minus knjige je v tem, da prispevki niso lektorirani, znanje slovnice in pravopisa pa je od avtorja do avtorja različno, kar na trenutke resno kvari užitek.

Orlando Uršič: Sadovnjak

Sedem malce daljših zgodb iz mariborskega okolja prinaša tale zbir, kar je – podobno kot pri Vrenku – naravnost osvežujoče, saj smo skozi knjige spoznali že vsak ljubljanski tlakovec, mariborski pa so še pretežno neodkriti. Zgodbe so precej klasične, nič posebnega jim ne gre očitati, kakšnega usodnega vtisa pa tudi niso naredile. K sreči pa je notri ena, naslovljena Tranzistorček, zaradi katere je bilo knjižico vsekakor vredno prebrati.

Zoe Valdes: Dala sem ti vse življenje
Knjiga je izšla v zbirki Oddih MK – in vanjo tudi spada, pa ne zato, ker bi bila plehka, ampak ker se tale havanska štorija dejansko poda poletju.
Koncepta vseživljenjske ljubezni, takšne od od adijo devištvu do smrti, sicer ne razumem najbolje, ampak okej. Imamo torej eno takšno vseživljenjsko zaljubljeno frajlo ter zgode in nezgode iz njenega pretežno klavrnega, vendar prav nič tragično doživljanega lajfa. Zraven je nekaj fantastičnih, nekaj humornih, nekaj tragičnih, nekaj sočnih, nekaj postmodernističnih in še kak moment bi se našel, kljub vsemu pa je enolončnica še kar okusna.

Daniel Kehlmann Jaz in Kaminski

Še en Kehlmann. Tudi dober.
Zgodba o likovnem kritiku Sebastianu Zollnerju, ki želi zasloveti (in dobiti dobro službo) z biografijo, ki bi jo napisal o nekoč slavnem, zdaj pa ostarelem in dementnem slikarju Kaminskem. Mladenič je aroganten, nesramen, vsiljiv, brezobziren, z idealno podobo o samem sebi, ki pa je bistveno drugačna od tiste, ki jo imajo drugi o njem – skratka zoprn človek. Glede na to je naslov idealno izbran, Jaz in Kaminski – najprej Jaz, potem pa šele kdo drug in tisti drugi je samo sredstvo za dosego mojega cilja. Pa vse skupaj kar z veseljem bereš, ker nekako veš, da bo že dobil svojo lekcijo. In jo na koncu tudi dobi. Tu je potem zaslediti podobnost s Slavo; kakor se tudi tam nekateri junaki (npr. slavni igralec, ali pa direktor komunikacijskega podjetja), potem ko propadejo, nekako osvobodijo vse navlake in zaživijo na novo, se podobno zgodi tudi s Sebastianom. “Mogoče je še upanje zate,” mu reče prijateljica na začetku knjige – takrat Sebastian nima pojma, kaj je s tem mislila, proti koncu knjige se mu pa počasi začne svetlikati. Ja, in na Sebastiana začneš tudi kot bralec malo lepše gledati. Konec koncev je le otrok svojega časa in družbe, v kateri živi. Prevaranti in lopovi so tudi drugi. Čisto mogoče, da je med njimi tudi Kaminski, ki je sicer nekakšna žrtev vsega skupaj.To ga sicer ne opravičuje, pa vendar…

@hermiona: res lepo napisano 🙂

Začel sem zažirati dopustniški seznam – Barbara Kingsolver: The Lacuna. Zadeva je dobila orange 2010, a mi kot ponavadi ni jasno, zakaj. Nesrečen, postavljaški in na silo izobraževalni roman z nekaterimi svetlimi platmi. Kaj vem, pred desetimi leti bi bil morda navdušen, tokrat pa sem špeh odložil. S slabo vestjo, itak.

Tale teden je ploden ko strela – če mi vročina zavira center za delo, očitno spodbuja tistega za branje.

Hugo Claus: Nedokončana preteklost.

Absolutni zmagovalec med Evromani po obračanju strani na minuto. Zgodba, zapakirana v obliko trilerja, ne skopari z odkrito družbeno kritiko, protagonist pa je fenomenalno izdelan. Če sodim po obeh Belgijcih, odkritih v zadnjem času (poleg Clausa še Dimitri Verhulst), je ravno prestolniško območje EU tisto, ki nosi prapor neizprosnega naturalizma na naši celini. Za občutljive duše na trenutke morda prehudo (čeprav nikakor v rangu kakega Ameriškega psiha), vsekakor pa močno in nepozabno.

Osip Mandelštam: Potovanje v Armenijo

No, tole je pa prava protiutež zgornjemu, primerno za prijeten in spravljiv konec dneva. Stvar pravzaprav niti ni potopis, čeprav je izšel v zbirki S poti, pa tudi Armenija ni edini geografski fokus. Lepe, privzdignjene besede, a zame s premalo esence. Mirno prebavljeno.

Kurt Vonnegut: Mož brez domovine

Čez Vonnegutovo prozo sem naredila križ pred poldrugim desetletjem, saj se, roko na srce, precej ponavlja (čeprav je Klavnica Pet še vedno zakon). Tale esejistična razmišljanja o pisanju in svetu pa so lepo sedla – nenazadnje zato, ker sva identičnih političnih prepričanj. Kljub temu mislim, da ne bodo prav dolgo z mano – bralska nasičenost in kilometrina pač.

Stieg Larsson – The girl who kicked the hornet´s nest, tretji del trilogije Millennium.

hja … zanimivo, zanimivo.
zdaj pa v tek za filmano verzijo; na srečo so švedi pohiteli in posneli že vse tri dele. Michael Nyqvist se mi zdi kar v redu izbira za Blomkvista, (meni) do zdaj neznana Noomi Rapace za Lisbeth pa še bolj.
me je pa že zdaj strah, kaj bo holivod naredil iz remejka, ki ga seveda že napoveduje (roko na srce, Larssovono pisanje je z mešanico trilerja, grozljivke, vohunke in nenazadnje ljubezenskih razmerij, sodobnosti /tetoviranje, hekerstvo …/, nasilja, oz. akcije in svetovne razvpitosti več kot primeren fenomen za holivud). ampak, daniel craig ali brad pitt kot kalle blomkvist – kmm, ne vem no. bo potem lisbeth salander kakšna demi mur, mila jovovič ali ula turman? na koncu bo seveda spet takšen zmazek, kot je holivodska insomnia.

no, sicer pa se bo potrebno navaditi videvati znane igralske obraze zunaj njihovih prejšnih vlog, saj npr. zame najboljši filmski martin beck vseh časov, igralec peter haber v prvem delu trilogije igra nič manj kot najhujšega morilca. bomo videli.

in še: ko na plaži v zraku ure in ure drži šeststostranski špeh, začne človek resno razmišljati o e-bralniku.

Saša Vuga: Britev ali kako ubiti narodnega izdajalca

Brez dvoma Mt. Everest slovenske proze. Se mi pa zastavlja vprašanje, komu je namenjen? Povprečnemu slovenskemu polpismenemu butcu, in takih je velika večina, prav gotovo ne!

Pavel Medvešček: Let v lunino senco

Gre za zbir “starih zgodb”, pripovedi starejših o nenavadnih preteklih verovanjih, vraževerjih, običajih. Polno je zanimivih imen, ki jim vsem niti avtor ni našel pomena, in lepih slik. Nekateri zapisi so prave zgodbe, legende ipd., drugi bolj opisi nekega početja, obreda ipd. Razdeljeni so po pokrajinah, kar gotovo ima svoj smisel, a glede na bralni užitek bi bilo bolje, da bi bili zbrani skupaj tisti “aktivni”, zgodbe, in nato skupaj “pasivni”, opisi. Knjiga, ki (mi) budi razmišljanja o starih časih, (preživelih) prepričanjih – nekatera se spet vračajo med nas – o stvareh, ki so jih vedeli nekoč, nato jih je sodobnost povozila, dokler ni prišla do drugega skrajnega roba in se dotaknila začetka. Zanimivo in vredno branja, če vas ta snov zanima. Pod zobmi, pardon, očmi, grdo škripljejo pravopisne napake, kar je velika škoda, saj jemlje, vsaj zame, knjigi pomembno dragocenost.

K.

@Pilgrim:
>takšen zmazek, kot je holivodska insomnia
Se strinjam glede vsega, Insomnia pa je itak žalitev za mojo plemenito nespečnost

>začne človek resno razmišljati o e-bralniku
Evo, predvčerajšnjim sem si trilogijo naložila. Ker je bila na volje džaba, se nisem pretirano upirala.

@Insajder
>komu je namenjen
Če ima težave celo bližnja sorodnica iz foha … Mi je pa vedno ljubo slišati, da se ljudje z njim mučijo, saj se – v upanju, da nisem polpismena – tudi sama. Res ne vem, kje bom zbrala moči. Še malo pa se bodo njegove knjige tozadevno približale slovesu Finneganovega bdenja 😉

Andrei Makine: Francoski testament

O, tole je pa lepo! In polno bolečine!

O zgodbi o človeku med dvema svetovoma je zgoraj več povedala Oja (skoraj sva bili simultani pri branju tegale), samo pri meni je bilo tako, da me je začarala prva polovica, potem mi je tempo malo popustil, na koncu pa jasno – spet!

Upati je, da so gimnazijci pri tem uživali (dasiravno za večino ni zelo verjetno).

P. Süskind – Parfum
Še ena taka, kjer me začetek ni pritegnil, potem je pa steklo. Ampak sam začetek, prvi dve strani, je odlično napisan – ko opisuje pariške ulice in vonjave na njih, ker jih tako dobro opiše, da vse skupaj skoraj vonjaš. Konec me je kar presentil (tam od orgij naprej), ampak ok, saj je vsa knjiga malo ekstremna (vklj. s tistim sedemletnim meditiranjem v jami). KOnčna ocena: recimo kakšnih 7/10, deloma sem pričakovala več, ker jo vsi tako zelo hvalijo. Recimo temu spet kljukanje knjig, ki bi jih morali prebrat v življenju 🙂 Zdaj pride pa na vrsto še film, za katerega bi si upala trdit, da me ne bo preveč fasciniral.

Toni Morrison: Ljubljena

Mojstrovina. Težko je roman napisati bolje. V romanu je ogromno poetike, vendar ne tiste sladkobne, ki je povečini prazna, ampak kot jezikovni presežek, ko neopisljivo postane opisljivo. Čeprav avtorica ne moralizira, saj zaveš, da si kot belec vpet v kolektivno krivdo. Ko se črnci pogovarjajo o ljudeh brez kože, kot imenujejo belce, ugotavljajo, da so celo takrat, ko zase mislijo, da so človeški in prijazni, v resnici kruti. Glavna junakinja je na svobodi 28 dni, ko zagleda lastnikov klobuk in konje. Takrat pograbi štiri otroke in jih odnese v drvarnico, da bi jih rešila pred tem, kar jih čaka, suženjstvom, ko celo pozabiš, da dihaš in ko niti tvoje telo ni več tvoje. Na koncu, ko je z žago prerezala vrat najljubši hčerki, je hotela soditi še sebi, a so jo prehiteli. Zaradi tega detodomirilstva je bila obsojana in socialno izločena. Niti sužnji je niso znali razumeti, ker jih je življenje naučilo, da je nevarno, če je tvoja ljubezen pregosta, a glavna junakinja pravi, da ljubezen ni ljubezen, če je mlačna.

No, jaz knjige še nisem prebrala, sem pa gledala film in me JE fasciniral. 🙂 Enkrat smo se že menili o tem, kaj je bolje – najprej knjiga, potem film ali obratno. Zame je večinoma bolje obratno; če najprej preberem knjigo, si namreč ustvarim neke obraze, in potem sem ob filmu običajno strašno razočarana. 🙂 Govorim seveda za primere, ko se film večinoma drži knjižne predloge; kajti ob tem, kar so zgodljali iz Kingovega Skrivnega okna, skrivnega vrta, niti Brad Pitt in Julia Roberts (ali ____, vstavite svoje najljubše igralce) ne bi prav nič pomagala.

Sporoči vtis po filmu!
Lp,
K.

O, tole bo pa za prebrati. No, saj si knjigo že nekaj časa ogledujem. A zdi se mi, da bo za prebiranje potrebno tudi kar veliko poguma – suženjstvo je vedno hudo tema (podobno kot koncentracijska taborišča druge svetovne), zdaj pa še ta žaga… Ne vem.