vezaj ali ne?
Pravilno je edino Orffova skupina, in sicer skupina, ki je nastala po skladatelju Carlu Orffu, recimo skupina, ki uporablja orffove instrumente/glasbila. Od tod imamo tudi orffova glasbila, to so taka glasbila, ki ustrezajo Orffovemu konceptu.
Mene pa zgolj iz firbca zanima, zakaj se pišeta Orffova skupina in Orffov koncept z veliko, orffova glasbila in orffovi instrumenti pa z malo.
In še to: v zadnjem času sem pogosto opazila, da se oblike, kakršna je recimo ‘orffova skupina’, izogibajo, saj bi to namigovalo, da je to njegova skupina. V resnici pa gre za skupino, ki igra po njegovem načinu, instrumentih. Pa ne me vprašat, kaj bi uporabila namesto tega… orffska?
V zgornjem primeru, ki ga navaja avtorica, ne vem, ali gre za orffovo skupino (taka, ki uporablja taka glasbila) ali za Orffovo skupino, ki jo je dejansko ustanovil Orff in se piše o njej, ker je znana po tem in tem.
Avtoričino vprašanje je, kot razumem, vezano predvsem na zapis z velikimi črkami in pripadajoči vezaj. Od sobesedila pa je odvisno, za kaj gre dejansko.
Drugače je z orffovimi instrumenti. Seveda so mogoči tudi Orffovi instrumenti (njegovi, svojilnost), toda po vsej verjetnosti gre za take in take instrumente, ki ustrezajo Orffovemu (njegovemu, svojilnost) konceptu.
Izume ipd. pišemo z malo začetnico, zato pišemo vse tovrstne izpeljanke z malo, je pa res, da marsikateri avtor to težko sprejme: npr. bernoulijeva enačba ipd. Za “fizične” izume kar nekako gre, npr. faradayeva kletka (ker z malo začetnico izrazito povemo, da gre za tip, ne svojino), pri “nefizičnih” izumih, kot so npr. razne enačbe, definicije, je pa avtorjem sila čudno, zakaj bi to pisali z malo začetnico.
Te zadeve so lahko na tanki meji. Lahko gre namreč za enačbo tega in tega, torej z veliko začetnico (nekateri to tako utemeljujejo in vztrajajo pri veliki začetnici), lahko pa gre za tako in tako enačbo, s katero izračunamo to in to, v tem primeru bi enačbo pisali z malo začetnico, ker gre za iznajdbo, izum, kakor koli jo že imenujemo, ni pa pomembna svojilnost te enačbe.
Pravopis npr. daje prednost zapisu z malo začetnico, še vedno pa predvideva tudi zapis z veliko začetnico. Je že tako, da ni mogoče reči, to je striktno tako, pa amen. Zveni komplicirano, ampak niti ni. V praksi so običajnejši primeri, ko take primere pišemo z malo začetnico, ker navadno tako paše v sobesedilo. Včasih pa se lahko zapisi tudi razlikujejo, odvisno seveda od sobesedila.