nagrajene slovenske knjige
Zdravo,
vidim, da ste tukaj več ali manj strokovnjaki za knjige in da berete bolj ‘poglobljene’ knjige, zato bi vas rada vprašala za mnenje o nagrajenih slovenskih knjigah. Pravkar je v Delu delo Svinjske nogice, lani je bil nagrajen Čefurji raus, prej…. Sploh ni važno, vendar ne razumem smisla vseh teh knjig. V prav vseh mrgoli: zajeban, prasica, kurac, zafukan… Vse tisto, kar mi otroke učimo, naj NE govorijo, da so to grde besede. V vseh teh knjigah pa je samo in samo to. Kaj res ne gre brez tega? Je to odraz slovenskega jezika= Današnjega življenja? Kje je smisel? V vsebini, ki jo prebereš brez vseh teh besed? Zakaj nikoli ni nagrajena kakšna knjiga, ki ima res lep slovenski jezik z ogromno prispodobami, ob katerih se spomniš, da je slovenski jezik resnično lep in edinstven in se da iz njega napraviti lepo delo? Ali je povsod drugod tudi tako? Kaj tudi tuje nagrajene knjige uporabljajo samo in zgolj kletvice?
Samo razmišljam, ker že nekaj časa ne razumem več, a vem, da ste bili tukaj precej navdušeni nad obema zadnjima delima, ki sta bili nagrajenki kot najboljša SLOVENSKA knjiga.
Če bo kakšno mnenje, bo lepo…
Sama dosledno zagovarjam mnenje, da naj bo jezik v službi vsebine. Če se zgodba odvija v preteklosti, naj bo nekoliko arhaičen, če so glavne osebe npr. akademiki, naj bo prefinjen, če najstniki, naj bo slengovsko obarvan ipd. Nikoli pa sam jezik ni kriterij za kvaliteto nekega dela – ta je po mojem v njegovi spoznavni in etični razsežnosti, torej prepričljivemu prikazu nekega sveta, tehtnosti vprašanj, ki jih odpira in izpeljavi mogočih odgovorov nanja. Če si ob neki knjigi rečem, vau, res je tako, ali me napelje k razmišljanju, kaj bi sama naredila na junakovem mestu, potem je po mojih merilih vsekakor dobra, če pa je podana še v primernem jeziku, pa naravost odlična.
Kvaliteta Čefurjev, ki so bili po mojem mnenju zasluženo nagrajeni, je v prikazu problematike izkoreninjenosti, iskanja identitete in svojega mesta v svetu. In da so osebe v romanu lahko zaživele, je bil nujno potreben tudi ustrezen jezik, z vsemi kletvicami vred (ki se jih sama niti ne spomnim v nekem strašnem številu, morda zato, ker je velik vtis naredilo vešče in gladko prepletanje bivše SHR in slovenščine). Svinjske nogice zame nimajo posebne kvalitete, pač že večkrat videna tema, sicer kar duhovito, ampak tudi hitro pozabljeno branje. Kletvice so bile tu v službi koleričnega značaja glavnega junaka, tako da me tudi v tem primeru niso posebej motile (v teoriji pripovedništva temu pravimo način indirektne karakterizacije, torej posredne določitve osebe).
Po drugi strani imaš tudi primere naravnost krasnega jezika, a praktično nikakršne vsebine – recimo pri Nini Kokelj, ki niza lepe stavke brez vsakega namena, kar me kot bralko pušča prazno. In nenazadnje primere vedno enake jezikovne lege (če se res tako prav reče ;)) ne glede na temo – npr. pri Feriju Lainščku, ki je krasen v ‘ruralnih’ delih, a obupen, kadar se trudi biti urban.
No, da sklenem – bistveno je ravnotežje med vsebino in slogom, potem pa se lahko presoja v detajle. In nenazadnje: tudi Flauberta so njega dni preganjali zaradi nizkotnosti, danes pa velja za nemara največjega stilista v zgodovini.
Oja je napisala vse, in to v piko, tole spodaj pa sem napisal včeraj, a nisem stisnil gumba »oddaj«. Zanimivo, kako imamo podobne poglede in različne sposobnosti artikulacije.
Samo malo razmišljam, brez zamere: da bi človek ensotavno impliciral, češ, kup šokantnih kletvic, sledi slovenska literarna nagrada, se mi zdi pretirano in neumestno. Ali pa, hej, tile kulturniki samo iščejo, kako bi na čim bolj vulgaren način vznemirjali pošteno in delovno slovensko javnost – po mojem ne.
V temi o Kresniku 2010 lahko bereš, kaj si o nagradi mislijo forumaši, vse skupaj pa je zašpiljeno še s Hladnikovim povzetkom dela in dvomov žirije. http://lit.ijs.si/kresnik2010.html Ne, nimajo lahkega dela.
O svinjanju težko rečem kaj objektivnega. Če vzamem Čefurje in Svinjske nogice, denimo, lahko rečem, da mi je Vojnović pustil izjemno dober občutek, še posebej v po mojem nosilnem sporočilu romana, ki govori o odtujenosti od Ljubljane, Fužin in Slovenije, potem pa presenetljivo tudi od tistega, kar “čefurju” daje identiteto tukaj, od Juge. Jezik je tematiki in junakom pisan na kožo in težko bi pričakoval kakšno lirično osladnost Koseskega, a ne. Po drugi strani so se mi zdele Svinjske nogice berljive in humorne, a nekako preveč vulgarne, pa v tem smislu res veliko prenesem in mi je kar v veselje slediti razvoju na tem vznemirljivem jezikovnem področju. A, kot je nekoč rekel pameten človek, o okusih se ne razpravlja, na njih se pljuva.
Nagrada pa kot nagrada, in žirija kot žirija: tudi pri bookerju lahko človek popeni, ker se mu zdi, da skoraj vsako leto sprejmejo skrajno sporno in krivično odločitev (v zadnjem desetlejtju sem se morda strinjal samo izborom Anne Enright), ampak redka so področja v življenju, kjer vedno zmaga boljši.
Tudi jaz se pridružujem Oji – res ni kaj dodati.
morda le to: če vas moti kvantanje, še bolj pa, da vam prisotnost kletvic zastira pogled na dobro literaturo, vzemite v roke odličen renesančni roman Gargantua in Pantagruel Francoisa Rabelaisa v (z nagrado prešernovega sklada okronanem) prevodu Branka Madžareviča. po njej boste tega enkrat za vselej ozdravljeni.
Vse zgoraj je odlično napisano. Dodajam samo tole skromno misel. Kresnik išče predvsem dobro napisana dela, ne dela napisana v lepi slovenščini. Pogled tega so kletvice integralni del vsakega jezika. (No, res je, niso preveč vzgojne in se mi zdi skrajno prostaško, ko včasih kaki starši kolnejo in bentijo pred otroki.)
Kakor je dobra slikanica preplet kvalitetnih ilustracij in domiselnega
teksta, je dober roman preplet zanimive zgodbe in jezikovne podkovanosti.
Vsak ima osebno jezikovno kodo, meni je osebno bolj všeč lep jezik,
čeprav je lahko roman dober tudi navkljub prostaškemu jeziku. Jezikovno
me oba romana nista motila, seveda se mi je zdelo, da je kletev preveč,
kakor bi me motilo, če bi bila vsaka peta beseda bog, bolj me je motila
sama zgodba, ki se mi ni zdela nič posebnega. Zdi se mi pomembno le
to, da vsak najde avtorje, ki so mu všeč, nagrajevanje je že postranska
stvar oz. kakor je rekel Toro, v življenju bolj redko zmagajo najboljši.