besedne vrste: kako ločiš glag. in pridevnik?
Besedne vrste načeloma poznam. 🙂 Ampak! Recimo:
Kopališče je zaprto.
zaprto – jaz bi sicer rekla, da je to pridevnik. Kopališče je kakšno? Zaprto.
Po drugi strani glagol izraža tudi stanje. Kopališče je v kašnem stanju? Zaprto?
Lepoo prosim za malo razlage in usmeritve, kako v takih primerih veš, kaj kam spada?
Najprej je treba pojasniti osnove: stavki imajo svoje elemente/dele – stavčne člene, besedne vrste imajo svoje elemente – besede, zato ločujemo stavčnočlensko analizo in besednovrstno analizo.
Zdaj šele lahko nadaljujemo. V stavku ne govorimo o glagolu, pridevniku, samostalniku ipd., ker so to besedne vrste. Lahko pa govorimo o vlogi glagola, pridevnika, samostalnika v stavku. V tem je ključna razlika. Ena besedna vrsta lahko opravlja več vlog v stavku, samostalnik npr. je lahko osebek, predmet itd.
Po stavčnočlenski analizi je zveza je zaprt povedkovo določilo.
Po besednovrstni analizi pa ugotovimo, da je zaprtost lastnost bazena, torej pridemo do lastnostnega (kakovostnega) pridevnika.
Primer z glagolom stanja pa bi bil: Bazen miruje. Pri glagolih stanja se namreč nič ne dogaja, nič se ne spreminja ali izvaja.
NatašaP, hvala za razlago. Mar to pomeni, da je Kerstin razložila narobe in je ta “zaprto” pridevnik?
Mene trenutno bolj kot vloga v stavku zanimajo besedne vrste – torej v katero besedno vrsto spada posamezna beseda. Glede na tvoj zapis se ukvarjam z besednovrstno analizo. 🙂
Pa še nekaj me zelo bega, če mi lahko prosim odgovoriš.
Določene besede so v SSKJ (on-line) označene kot prislovi, v slovarskem delu Slovenskega pravopisa pa kot npr. členki.
Konkretno: beseda “še”. Pa še več jih je, samo se ta hip ne spomnim. 🙂 Moje vprašanje: kdo je bolj verodostojen, sskj ali pravopis, po kom se zgledovati?
Glede razlag besed je zanesljivo najprimernejši slovar slovenskega jezika, to je tudi ena njegovih temeljnih funkcij. Slovarski del pravopisa nima enake vloge kot “slovarski del” slovarja, prinaša nekatere druge informacije. Pa vendarle, tudi vloge slovenskega pravopisa ni mogoče kar izključiti, saj ob tem ne nazadnje prinaša tudi posodobljeni del besedišča, npr. prinaša besede, ki v času nastajanja slovarja v slovenščini niso bile prav posebno v rabi ali sploh niso bile (npr. internet ipd. nove besede), vloga pravopisa pa je v tem primeru zelo pomembna, saj s slovarskim delom nekako posodablja slovar.
Tako bi lahko razložili tudi različno razlaganje vloge besede še med besednimi vrstami, verjetno se lahko beseda pojavlja v vlogi prislova in členka. Zakaj pa je taka razlika med obema normativnima priročnika, ne vem. 🙂 Verjetno se je v času nastajanja slovarja (ta je nastajal od 60. let 20. stoletja) razumelo, da je še prislov, očitno pa so se pri pripravi slovarskega dela pravopisa odločili, da bodo še raje uvrstili med členke.
Pri členkih je pomembno vedeti, da je njihovo mesto v stavku zelo pomembno za pomen stavka, saj lahko s spremenjenim mestom členka v stavku spremenimo pomen stavka in/ali povedi.
V SSKJ je zelo malo besed uvrščenih med členke: bi, bodi, ga, koli, le, naj, si.
Še “le” je kot členek napisan le v primerih “Le-ti niso poznali stalne naselitve” in “zdajle”, v “to je le osnutek zakona” pa je “le” prislov.
SP2001 pa ima kar 206 gesel označenih za členke. Torej se je vmes temeljito spremenila definicija, kaj členek sploh je. Kot zanimivost, niti ena beseda, ki je kot primer našteta pri členku v Mali slovnici slovenskega jezika, ni v SSKJ označena za členek.
Podobno je s povedkovnikom, v SSKJ ni niti ena beseda označena kot povedkovnik, v SP2001 jih je 467. In kolikor vem, je tu kar precej razhajanja med slovenisti o tem, ali povedkovnik sploh obstaja kot besedna vrsta.