Tanek led
Prima se mi zdi, ker je vsaka nova Demšarjeva knjiga po eni strani domača, zaradi vedno bolj prepoznavnega stila pisanja in teka zgodbe, po drugi strani pa sveža, saj pisatelj vsakič uporabi kak drug prijem. Kar se mene tiče, je vsaka njegova knjiga boljša. Zelo sem bila vesela, ko sem na koncu knjige videla napovednik ne le za četro (kar je znano), temveč tudi že za peto knjigo. Nekje drugje pa še podatek, da se piše že tudi šesta.
Po lepem uvodu 🙂 pa še nekaj (konstruktivne) kritike. Prva pripomba je bolj v stilu zahval iz uvoda Dežulovićeve Jebo sad hiljadu dinara (hvala prijateljem, ki so me opozorili, da v avgustu ni češenj ipd.). Torej – mislim, da si srednješolski kolektiv sredi šolskega leta med tednom ne more privoščit 3 dnevnega seminarja (datumi ne sovpadajo z nobenimi od sicer (pre)številnih šolskih počitnic).
Druga pripomba je pa bolj resna. Mislim, da je avtor eno od stvari, ki so pomembno vplivale na razrešitev primera, interpretiral narobe. Ker ni videti, da bi knjigo tule gor že kdo bral, ne bom povedala, kaj imam v mislih – če boste ostali čutili enako, boste že vedeli :-).
Se v vsem zelo strinjam z Enko, razen zadnjega, tam mi ni jasno – dokler mi s prstom ne pokažeš, ne bom vedela, ker sem pri dedukciji čisti lolek bolek. 😉
Vedno boljši slog, fino domači junaki, dobro zapleteno. Morda le malo prevečkrat tista pojasnila (ki se mi sicer zdijo zelo dober prijem!): “Glede tega in tega …” – zlasti takrat, ko v prejšnjem odstavku zaključiš ravno s tistim. Če po tistem še kaj napleteš v isti odstavek, nato pa se v naslednjem ‘vrneš’ in pojasniš ‘glede tega in onega’, je učinek mnogo boljši. Sicer se namreč tole zdi rahlo odveč.
‘Poboljšala’ se je tudi lektorica (ne vem, ali je vse tri knjige lektorirala ista), še vedno pa jo mučijo vejice, npr. pred zvalniki (Pazi Marko), pred ali (ali je lahko tudi podredni veznik in takrat pred njim vejica je) in pa za ‘po’ – tam je namreč ni (Po njegovem izmikajočem se odgovoru, je ugotovila …). Kljub temu pa, kot rečeno, veliko boljši jezikovni pregled. Tako in še bolj pridno naprej! 🙂
Malo preskromno se mi zdi orisan lik Primožičeve.
V NASLEDNJIH VRSTICAH (KURZIVA) SPOILER!
Glede na to, kako pomembno vlogo Primožičeva na koncu odigra v povezavi s storilcem, si je nekako nisem mogla predstavljati. Ne kot njegove ljubice, ampak nasploh. Ostali dve sta zelo živi, izrisani, Nevenka pa se mi zdi preveč bleda.
Še nekaj. Najprej so vsote podane z evri, v enem kasnejših poglavij pa se pojavijo tolarji.
Sicer pa zelo vleče k branju, da se prebrati na dušek! Absolutno priporočam.
Naj pohvalim še to, kako si izrisal ‘nov’ lik (I. Premk). Sicer pa dovolj hvaljenja, še več ga boš namreč lahko prebral v decembrski ali januarski izdaji revije … Katere? Vrenko, na plan! 😉
Lp,
Kerstin
hvala obema za mnenje, še posebej Kerstin, z Enko sva se namreč že slišala.
knjige ne lektorirajo iste osebe; veseli me, da je boljše, z vejicami pa se trudimo, tudi jaz sam, ki vedno zvem kaj novega 🙂
se dalje strinjam glede razdelave likov, da bi si nekateri zaslužili več pozornosti; upam, da bo ženski lik v tem moškem svetu literarne kriminalistke zaživel še bolj, vsekakor je Ivana od zdaj naprej polno prisotna.
glede vrinkov “glede tega in tega…” sem (smo) razmišljali kako in kaj z njimi, v mnoge sem poskušal vtakniti kak podatek, pomemben za zgodbo; podobno se pravkar lovim s peto knjigo, kjer je nekaj (sicer na drugačno vižo ubranih) vrinkov še dosti bolj “motečih”, precej daljših in s samo zgodbo čisto nepovezanih. nekaterim so zelo všeč, drugi bi jih takoj vrgli ven …
pa še glede tolarjev: v času dogajanja smo imeli tolarje, v času, ko beremo knjigo, imamo evre, torej sem poskušal nekako krmariti med tem, da bi v času dogajanja operirali s takrat veljavno valuto, bralca pa vseeno nisem želel utrujal z valuto, v kateri (vsaj večina) več ne misli (čeprav imamo v mb modele, ki vrednost (recimo avtomobila) dojamejo šele, ko si jo preračunajo v marke).
aja Kerstin, tisto, kar je zmotilo Enko, ti lahko posredujem na zasebno sporočilo, če te zanima.
Pojasnila tudi meni sedejo.
Enka, pa lahko malo pojasniš, kako se je razpletla vajina debata? OK, da ne moreš spojlerjev pisat mi je jasno, ampak me zanima, kaj sta se pomenila glede “pomanjkljivosti”, na katero si ga opomnila? No, sama nisem našla nobene “luknje”, sem se pa pozanimala, če res obstajajo roza mačehe (ker jih še nisem videla). In menda obstajajo. 🙂
Tisti EUR / tolarji so pa tudi mene zmotili.
No, potem pa še jaz prosim za vpeljavo v ‘posvečenost’ te skrivnosti. 😉 Mene je sicer zmotilo nekaj pri koncu, kar sem prej v kurzivi zapisala, tudi v obratno smer (he he, pilgrim, tole je zdaj naključna besedna igra!), vendar to gotovo ni tisto, kar misli Enka.
Še enkrat: tisti vrivki so tudi meni bili všeč! Le nekateri, mogoče trije, štirje, so se mi zdeli malo moteči zaradi tega, ker avtor zaključi in z isto stvarjo nadaljuje, npr. in v rokah je držala rože.
Glede rož: …
Veliko boljši učinek se mi zdi takle: in v rokah je držala rože. Začudeno jo je pogledal in odvrnil: “Saj tega nisi mogla vedeti!” Zasmejala se je in odkorakala.
Glede rož: …
(Tole z rožami sem si zdaj gladko izmislila, tako da ni kak spoiler. :))
Pilgrim, menim, da taki vrivki pripomorejo k ‘tkivu’ zgodbe (tako imenujem to, ko imaš kot bralec občutek, da te res potegne v zgodbo, ne le v iskanju konca, temveč sploh v situacijo, v prostor in čas romana, ko uživaš ob vsaki prebrani besedi, ne da bi nestrpno hitel dalje). Brez njih je zgodba lahko zelo votla, suhoparna oz. pretirano podobna ‘poročilu’ ali filmskemu scenariju.
Paziti pa je treba, da niso predolgi. Tile v Ledu so ravno pravšnji!
Lp,
Kerstin
Če mogoče kdo ni opazil :-).
No, sem se končno dokopala do prostega izvoda. Prebrala skoraj čez noč in zato, priznam, za en dan malo zanemarjala našega najmlajšega in gospodinjstvo. Res je vsaka knjiga boljša, vse pohvale za inovativne zgodbe in vedno nove zaplete.
Glede na to, kaj vse sem o knjigi prebrala tukaj, sem še bolj ˝našpičila ušesa oz. oči˝.
Pojasnila so tudi meni zelo všeč, ker nekako vežejo pogovore in razmišljanje posameznih junakov. Še bolj vlečejo k branju in dajejo neko mistiko, ker vemo, da so stvari že jasne ampak ne vsem.
Sem se pa zelo matrala glede napačnega sklepanja pa se mi ni nič ˝pošajnalo˝. Edino, kar me je zmotilo je zunanja vodovodna pipa (iz katere je bila iztočena voda za zaledenitev ovinka). Ker sem s kmetov vem, da se pozimi, ko pritisne mraz, iz nje spusti vodo, da cevi in pipa ne počijo.
Bi bila pa zelo vesela vsaj kakšnega namiga, kje je piscu, pri sicer zelo dobro opravljenem delu, malo ˝zdrsnilo˝.
Hehe, Avgust Demšar ima svojo stran na fejsbuku :-).
http://www.facebook.com/pages/Avgust-Demsar/194228164828?ref=nf
Prebrala vse tri knjige in strinjam se, da je vsaka naslednja boljša. Sem pa tudi sama našla nekaj napakic, vendar se trenutno spomnim samo ene (očitno niso bile tako hude, da bi si zapomnila vse :-))) Namreč, Metina starost je dvakrat predstavljena različno. Nekje na začetku piše, da je stara 24 let, kasneje v zapisniku piše, da je letnik 1985; iz zgodbe same ugotovimo, da se piše leto 2006, torej je v tem primeru Meta stara 21 let… možno pa tudi, da sem JAZ pomešala letnice in je v bistvu prav 🙂
Kakor koli, veselim se naslednje knjige! Čestitke, Pilgrim!
P.S. dej no, saj fejsbuk ni tako slab… nekateri pravijo, da je neumen, jaz pa pravim, da je toliko neumen, kolikor neumnosti kdo počne tam :-)))
Končno se še jaz oglašam v tej temi. Prebrala. Na dušek. Zelo mi je bilo všeč, tudi meni se zdi, da je vsak nov Vrenkov primer boljši. Všeč mi je poigravanje s časi, malo vsevednega pripovedovalca, malo vstavkov “listin”, tokrat je bil tudi zaplet najboljši. Vrivki so tudi meni všeč, me je pa malo presenetila velika začetnica za dvopičjem, živela sem namreč v prepričanju, da se za dvopičjem nadaljuje z malo, razen če gre za premi govor, npr.: “Glede rož: obstajajo rdeče in….” in ne “Glede rož: Obstajajo rdeče…”. Seveda je možno, da se motim.
Imam pa eno pripombo glede lika Levstika. Ob branju se ustvarja vtis, kot da je pobegnil iz ameriškega filma. No, razen mogoče generalne državne tožilke pri nas tožilci niso znani po političnih ambicijah, tako kot je to v ZDA.
Le tako naprej, pilgrim!
@Titija, Enka: :-); to kar omenjata ni nič v primerjavi s tem, kaj ubogega Luko Levstka še čaka. Na primer:
“Doktor pravnih ved, Luka Levstek, si je v torek, 12. junija ob 23,10 zvečer, v varnem zavetju svojega stanovanja privoščil 1 gram kokainovega hidroklorida, iz katerega je na steklu okvirjene fotografije z lanskega jadranja, kjer je on lepo viden v vlogi skipperja, naredil šest progic. Štiri je vdihnil sam, dve njegova partnerica. Trenutno si Levstek približno enkrat na mesec privošči gram kokaina, a vedno bolj ugotavlja, da si želi pogosteje. Ker je finančno dovolj dobro preskrbljen, obstaja bojazen, da si bo željo začel izpolnjevati.”
A za to ima še čas, to je šele v Abbaziji, pa še to bolj proti koncu.