A junija kaj beremo?
Sama berem en star dolg, 5. del sage o Ramzesu (Pod zahodno akacijo, C. Jacq). Ker sem prejšnje dele prebrala dobro leto dni nazaj, je kar fino, da sem in tja še malo rapzreda o zgodbi pred tem delom. Zgodovinsko, lahkotno, za zvečer pred spanjem ali za po sobotnem/nedeljskem zajtrku ali pri popoldanskem čaju 🙂
James Scudamore: Heliopolis.
Človek pravzaprav redko naleti na tako presunljiv začetek romana. Zgodba je v osnovi dobra: Ludo, posvojenec trgovskega tajkuna, izvlečen iz največje favele (fotka) Sao Paola, odvržen v marketinško agencijo, in njegove travme. Malce sem izgubljal živce nad časovnimi preskoki, ki so mi večinoma všeč, a so se mi tukaj zdeli nenaravni in moteči, vendar se je na zadnjih sto straneh vse skupaj lepo uneslo in zaokrožilo. Konec bi sam kajpak napisal bistveno bolje in povsem drugače, če bi seveda znal pisati, pustil pa bi zadnji odstavek, ki je spet brezhiben.
Scudamore se ni prerinil v ožji krog nominirancev za lanskega bookerja, a bi se lahko. Pretežno zato, ker so bili vsi ostali totalen krš. Zmerno priporočam, če nimate boljšega dela.
Nadine Bismuth: Scrapbook
Podobna izkušnja kot z Irvingovim Garpovim svetom, namreč, močno sem se poistovetila z nekaterimi liki in dogodki, zato me je branje vsrkalo, ne sicer tako, da bi knjigo pogoltnila v enem grižljaju, pa vendar dovolj, da mi je bilo spet žal, ko je šla h koncu. Glavna junakinja je avtorica, ki ji ugledna založba izda roman. Torej že tu kot avtorica padem not. Način, kako ji kane ideja za roman, je sicer drugačen od tistega, opisanega v Garpu (in mojega :)), a vendar nekako podoben; čakanje, finančne zagate, ljubezenske stiske itd., torej, khm, kot bi brala prirejeno različico svojega življenja. 🙂 In povrh vsega prvoosebna pripovedovalka govori o sebi kot o avtorici, kako se prebija in doživlja to in ono (uporabi tudi prijem, ko o knjigi, ki jo že beremo, piše kot o nečem, o čemer bi bilo nemara bolje molčati) – in prav to je tema (in eden od prijemov) mojega že napisanega, a še neobjavljenega novega romana, skratka – dol padeš! 🙂
Če je to čiklit, potem je to Čiklit. Dober, nadpovprečen. Tak, da mu ne morem(o) očitati pretirane plehkosti, klišeji, če so, so fino vgrajeni v stvarnost, kakršno bralec (še bolj pa bralka :)) pozna in zato ne zbodejo. Dvakrat sem se zbala, da bo pripoved zanihala v neprepričljivo patetiko in dramatičnost (SPOILER – tam, kjer Annie “ugotovi”, da jo je Marion zastrupila, in tik pred koncem, ko se mi je zazdelo, da misli s pomočjo zobodera rešiti svojo zamudo s prošnjo za štipendijo) — no, obakrat gre le za prebrisan avtorski manever, ki spelje bralca na tanek led (! :)), potem pa se lepo vrne v realne in prepričljive okvire.
Branje, ki ga lahko označim za lahkotno, a ne plehko, tako, ki odpira razmišljanje, ne platonskega :), temveč tistega vsakdanje življenjskega, na katerega pa vendar v dnevnem vrvenju pozabljamo – tudi takrat, ko bi se morali ustaviti in razmisliti. Izpostavi – neusmiljeno, a brez pretiravanja – tudi negativne člov. lastnosti (varanje, laganje, pohlep, snobizem itd.), postreže z nekaj izvrstnimi (samo)ironičnimi prizori, morda avtorici malo zmanjka sape le pri seksualnih zadevah (hmmm, zveni znano :)), a ostale odnose fino izpelje. Prevod je zelo dober, žal pa močno prenasičen z vejicami, se strinjam, dear heather, in tu je še en dokaz za tiste, ki rečejo, da vejice niso pomembne – naj jih je premalo ali pa preveč, močno razdrejo besedilo (ali ga zgostijo v komajda prebavljivo kepo, če jih je premalo). Škoda. Avtorica že sama rada uporablja skladenjske strukture, kot smo jih omenjali na začetku Pilgrimove detektivske “kariere” :), torej veliko odvisnikov in priredij v eni povedi, tako da je določeno obilje vejic neizogibno; ker so še na mestih, kjer jih ni treba oz. so napačne, pa se tok branja zaradi tega prekine, od preštevilnih (čeprav “tihobralnih”) premolkov izgubiš pravi okus avtoričinega sloga. K sreči tovrstne povedi niso tako pogoste, da bi povsem pretrgale bralčevo koncentracijo. Avtorica spretno kombinira krajše in daljše povedi, prav tako je radodarna (v pravi meri) z dialogi, skratka, knjiga mi je bila všeč in jo priporočam.
K.
Carol Shields: Dressing Up for the Carnival
Tole je zbirka kratkih zgodb, ki jo odlično uokvirjata prva (naslovna) in zadnja zgodba.
Kar pa zadeva del, ki je vmes: morda je malo preveč heterogen oz. meni osebno tiste zgodbe, ki malo vlečejo na fantastično/utopično, ne gredo tako dobro kot tiste, ki zadevajo vsakdanje življenje. (Pa to ne pomeni, da so slabe.) Ampak očitno zadnje čase padam na te slednje, kjer po možnosti nastopajo ljudje z imeni in ne samo generično označeni kot npr. Moški, Ženska. Prav zanimivo, kakšno (očitno individualno) dimenzijo doda konkretno, čeprav popolnoma neznano oz. izmišljeno ime …
Anita Nair: Ženski kupe
Knjigo na zadnji strani označujejo kot zabavno branje. Halooooo! Zgodbe o življenju žensk v sodobni Indiji, zapakirane v osrednjo zgodbo potovanja žensk z vlakom v istem kupeju, kjer si pripovedujejo zgodbe o svojem življenju (ta, v sedanjosti knjige dogajajoči se del je najšibkejši), so daleč od tega, da bi bile zabavne (mislim, knjigotrška – ali kdo ve čigava – domišljija res nima meja), so trpke in žalostne pripovedi o ujetosti žensk v tradicijo in o njihovi podrejenosti moškim članom družine. Tako da tisto nakladanje na zadnji strani preskočite. Sicer si knjiga zasluži branje.
Paul Harding: Tinkers. Roman, sicer letošnji pulitzer, mi je do točke, ko nisem zmogel več, pustil tako medel vtis, da ne morem niti rahlo besneti nad izborom. Napačna knjiga ob napačnem času pač, si mislim.
Richard Flanagan: Plosk ene dlani. S Flanaganom smo lahko opazovali običajen tedenski fenomen skoraj-selebritija, ki se pojavlja v vseh medijih hkrati, in to v vseh možnih agregatnih stanjih. Če nisem zasledil vsaj štirih intervjujev, naj me koklja brcne. Zgodba o družini Buloh, predvsem pa Sonji, ki se spopada s preteklostjo, je kar lepo zarisana, a mi ni šlo. Sploh ne. “Nekateri pravijo, da se je spremenila v sam vihar, da je postala veter, ki jih bo vse preklel. A takšnih strašnih vetrov se ne da zajezditi kot v sanjah.” Ali pa: “V jedkem zraku krog nje so se zbral slutnje zaporniških duš, ki se kopičijo ob senčnih podnožjih takšnih prostranih mokrih zgradb, in v moreči mrakobnosti so se zle slutnje le še okrepile.” In recimo: “Samo to obstaja, je pomislil Bojan. Meso in raztegnjene kosti in drek in les, ki raste v drevesih in razteza meso, in meso, ki plošči les in dela iz njega nesmiselne stvari, kot je tale koča, v kateri stojimo, in ta hrup, ki nič ne pomeni.” In tako naprej in naprej in naprej, kot neka pritežena najstniška proza z nadihom najhujših slovenskih samorastniških travm. Neznosno, pa poetika gor ali dol.
Končujem Vodo za slone.
Čaka me še recimo petdeset strani in še sploh ne vem, kako se bo razpletlo, vendar me je do zdaj zgodba tako očarala, preskakovanje iz preteklosti v prihodnost in nazaj je lepo izpeljano, zgodba nudi nek vpogled v meni tuje in nove stvari, prevod je OK, da upam knjigo priporočati kjlub temu, da sploh še nisem dokončala.
Mene je pa Voda za slone tako zelo, zelo razočarala. Po pompu na amazonu sem si kupila original, ampak sem potem vseeno počakala na prevod, ker do izida prevoda tako ni bilo časa zanjo. Ne vem no, meni se je knjiga zdela čip. Kar nekaj napleteno – ne spomnim se več dobro, kaj natančno me je motilo, ker sem jo prebrala pred ogromno časa, ampak vem, da sem jo jezna odložila, ker me je razočarala s puhlostjo. Kot “wanna be dober roman, pa mi je spodletelo”.
Sem pa junija prebrala Ernesto Sabato: Predor. Knjiga je fantastična, kratka, zgoščena, z nabojem in veliko veliko da. Res močna knjiga, o kateri potem še kar nekaj časa razmišljaš.
Segal: Ljubezenska zgodba – hja, kaj pa vem. Še vedno fina kratka zgodba, ampak v srednji šoli mi je bolj sedla. V srednji šoli mi je noro sedla, tudi sedaj ji ni nič manjkalo, le tistega blaznega navdušenja ni bilo več. Ne bom več brala knjig, ki so mi bile všeč v mlajših letih, ker očitno ne morejo ponoviti tistega filinga, ki so ga dale takrat in po krivici pustijo slab vtis, ker so še vedno dobre.
Sedaj pa berem Revnega milijonarja in kot vedno: knjiga je huhuhu nad filmom.Tekoče branje v tekočem ritmu, izvirna zasnova poglavij – res dodelano – in zame, ki sem bila v Indiji, lahko rečem indijske ulice na dlani. Skozi vprašanja na kvizu tako razpleta poglavje za poglavjem življenja glavnega junaka. Kot pravijo: pageturner. Kljub temu da se mi je po tem, ko sem že gledala film, ni dalo najbolj brati, me je vseeno pritegnil opis z nagradami na strani izdajatelja, pa sem rekla, dajmo poskusit in knjiga ni razočarala. 🙂
Ja, o Richardu Flanaganu se je zadnje dni dalo veliko prebrati. Kar nekaj intervjujev in člankov je bilo zaslediti. Meni je to kar všeč. Tip se mi namreč zdi precej simpatičen. Pa še s Slovenijo je povezan.
No, in sem se lotila Ploska ene dlani. Sem nekje na polovici in me kar vleče, pa čeprav mi takšne temačne knjige o življenjih, ki so eno samo garanje za preživetje, brez pravega upanja in možnosti, da bo šlo kdaj na bolje, ponavdi niso preveč všeč.
In Tasmanija je zelo lepo zažarela pred mano.
Bom videla, kako bo z nadaljevanjem. Za zdaj je prav v redu.
Ah, samo mimogrede, tudi meni je bil tip (se pravi Flanagan) kar simpatičen, ampak tole, kar piše Toro (ni osamljen v tem svojem “prepričanju”) mi pa res deluje precej neznosno. Bom ob priliki poskusila.
Sicer pa “prijavljam” tole:
Mario Vargas Llosa: Vragolije porednega dekleta
Še dobro, da sem namig dobila tule, sam naslov mi deluje precej … khm … lahkotno, mogoče za v kako bolj tematsko zbirko 😉
Sicer v miru prebrala, malček (res malček) se mi zdi, da je preveč teh vragolij in da so si precej podobne.
Boris Akunin – Leviatan: knjigo mi je podarila soseda za rojstni dan in bila sem presenečena nad tem, kako zelo všeč mi je bila. Gre za krimič, poln drobnih razmišljanj, ki so pravzaprav zelo na nivoju. Recimo, kje je razlika med Evropejci in Japonci (v krivdi in sramu). Ali pa izjava, da so lahko samo pedofili veseli povsem pobritega spolovila. Všeč mi je bilo tudi to, da je knjiga zapisana skozi oči parih likov. Vsekakor priporočam.
Mirjana Bobić Mojsilović: Dnevnik srbske gospodinje: nisem še prišla do konca, a se mi zdi, da nikoli ne bom. Pisanje me tako živcira, da ga skoraj ni mogoče brati. Zaverovanost lika samega vase in ta tipični srbski “jaz sem nad vsemi” mi nekako ne gre.
Res je, da izhajam iz družine, kjer so se mešali skoraj vsi narobi bivše Juge in še katere druge države in da zato do te tematike ne ostajam tako ravnodušna kot sicer. Knjige vseeno ne priporočam.
Bernhard Schlink: Vrnitev domov
Zgodba predeluje različice “povratniškega romana”, od Odiseje do romanov, ki se navezujejo na drugo svetovno vojno (a la: vojak se vrne s fronte, iz izgnanstva … doma pa ni več tako, kot je bilo, zlasti v ljubezenskem smislu). Hkrati je glavni junak sam vpet v neko podobno zgodbo, ko raziskuje življenje svojega očeta, ki ga ni poznal. Zelo solidno vse do konca, na koncu pa mi nekako ni šlo (morda pa mi je samo padla koncentracija?)
se pofočkam spet:
Jo Barrett – Vse se vrača, vse se plača
Po prvih 50-80 straneh me je zelo imelo, da bi knjigo zaprla in pustila, no, pa se je potem malo bolj izkazala. Do konca se je izkazala za čisto ok poletno branje, pri tem da sem se ob enem odstavku valjala od smeha 🙂
Tess Gerritssen – Grešnik
Prva njena knjiga, ki sem jo prebrala. Sicer nisem prav blazen pristaš krimičev/trilerjev, vsake toliko si privoščim kakega. In ta je bil kar soliden, se mi zdi, da zna narisat vzdušje, tako da je bilo na momente kar malo creepy. Precej nazorni opisi obdukcij in teh reči, meni sicer zanimivo, mogoče za koga malo manj apetitlih. Se mi bo gotovo še kakšna njena znašla na bralnem zelniku.
In zdaj bom odprla Eleganco ježa.
Martin Suter: Small World
Medla knjiga, sicer berljiva, ampak sem se pretežno dolgočasila. Prevod soliden, je pa res, da najbrž ni bil prav zahteven. Knjigo sem resda prebrala, ampak kake koristi pa od nje nisem imela.
Marilyn Robinson: Gilead
Knjiga je leta 2004 dobila pulitzerja in national book critics award Gre za življenjsko zgodbo nekega pastorja, knjigo pa sem ekspresno odložila, vendar še sama ne vem natančno, zakaj.
Sicer pa je nogometno prvenstvo skoraj ustavilo branje – če hoče človek bolj ali manj v celoti pogledat tri tekme na dan in obenem opraviti vse delo, za branje pač ne ostane veliko časa …
@Katja10: Gilead je na res zanimiv način neznosna knjiga. Škoda, še vedno čakam na nekoga, ki mi bo razložil, zakaj.
(Tehnična bizarnost: Iskalnik po MON očitno ne deluje prav dobro, ker “Gilead” in “Gilead.” zanj ni eno in isto. Škoda. Rešitev je žal spet Google z iskalnim nizom “gilead site:med.over.net”.)
Richard Flanagan: Plosk ene dlani
Pretresljiv spomenik (tudi slovenskim) izseljencem v Avstraliji, ki so tam iskali in pričakovali svobodo, dobili pa vse kaj drugega. Zelo čustveno napisano. Veliko nihanja med ljubeznijo in sovraštvom. Veliko simbolike: mama-čipka, oče-les, otroška zibka iz čipke in lesa. Niti pripovedi, v začetku daleč druga od druge, se proti koncu prepletejo v lep vzorec. V lep konec. Samo tragično dejstvo, kako je mogoče, da mati -kljub vsemu- zapusti svojega triletnega otroka in ga za vedno prizadane, mi je ostalo nepojasneno.
Ker me je zanimalo, kakšna je Tasmanija, sem malo kliknila na Google maps. Butlers Gorge je samo še ena velika hidroelektrarna sredi gozda. Nikjer nobene hiše, naselja. Nobenih znakov človeškega življenja. Toda če se dobro pogleda, se nižje ob reki lahko vidi čistino v gozdu z nakazanimi sledovi vzporednih ulic. Tam je Sonja s pogriženimi nohti kopala v zemljo in iskala črepinje čajnega servisa in leto pozneje imela piknik na odeji. Tam se je odvijala usoda družine Buloh.
No, potem sem pogledala še Tullah. Grozljivo podobno! Podobno jezero, enaka hidroelektrarna, enake vzporedne ulice – s to razliko, da ob teh ulicah še vedno stojijo wogovske hiše, ki ji v Butlers Gorgu ni več.
Fina knjiga.
Tale Plosk gre na moj seznam. (never ending … :))
Franjo Frančič: Je zima v krilu poletja
Kljub poetičnemu naslovu je roman(čič) zelo “nepoetičen”, čeprav se vanj vpletajo zanimive in rahlo poetične, a kratke, jedrnate in dovolj “stvarne” misli, da jih lahko pripišemo glavni junakinji. Ta je namreč ženska, v sebi še vedno tudi deklica, ki išče varnost, ljubezen, pozornost, na vse možne načine, in se vedno znajde v istem krogu samote, bodisi notranje ali zunanje ali obeh. Jedrnata, zgoščena, direktna, mestoma brutalna pripoved ne skopari z neposrednimi opisi, pa naj gre za zakonski prepir ali “nezakonski” seks, pohodi pa tudi tabu, ki je danes kljub vsej dostopni erotiki in pornografiji še vedno precej prisoten (ne bom izdala vsega :)) – skratka, kar težko verjameš, da je avtor moški, sicer pa na začetku pojasni, da gre za realno pripoved treh žensk (v knjigi zgoščenih v eno osebo). Knjigo sem požrla v treh urah.
Primer poetike, ki se nevsiljivo prikrade tu in tam, običajno ob koncih podpoglavij ali poglavij:
»Samota ima nešteto barv.
Samota te načne in ubija.
Samota je kot nož, ki zareže v novo noč brez sna.«
Začela z Letom v lunino senco (Pavel Medvešček).
To je eden tistih primerov, ko že na prvi strani plane vame kopica grobih napak, ob katerih bi najraje pri priči odložila knjigo. Zaenkrat se trudim zaradi vsebine. Bom sporočila, če (oz. do kod) bom zdržala.
K.
(Uf, tole moram pa prav prepisat dol s knjige …)
Mary Ann Shaffer, Annie Barrows: Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov
Čisto zabaven roman v pismih, a kakih silnih globin ne dosega (spet po neki svoji navadi polemiziram z napisanim na platnicah).
Mlada pisateljica takoj po 2. vojni v iskanju štofa za svojo novo knjigo pride na otok Guernsey in se spoprijatelji s tamkajšnjimi knjigoljubci (no, take srednje sorte knjigoljubci so to), ki so, mimogrede, take face, da je že kar malce kičasto. Na koncu tam precej predvidljivo ostane, posvoji otroka in se poroči.
Paul Torday: Muharjenje v Jemnu. Nadvse originalna reč o utopičnem projektu, ki se ga pod pokroviteljstvom jemenskega šejka loti zaprašeni britanski uradnik. Seveda se mu zgodi življenje in še kaj več. Kljub naslovu, ki vsaj meni deluje humorno, delo ponuja marsikaj za prijetno zaposlitev možganov. Priporočam.
Henning Mankell: Požarni zid. Štorija se mi zdi najboljša iz serije, po zaslugi BBC-jeve nadaljevanke pa si Wallanderja zdaj predstavljam v podobi Kennetha Branagha. Super izbira, hehe.
Bruce Chatwin: Utz. Te lahko začara ‘tiha’ knjiga o zbiralcu porcelana za železno zaveso, ki se ne more odločiti med zbirko in svobodo? O ja, pa še kako. Priporočam na vse kriplje.
@Oja – Paul Torday: Muharjenje v Jemnu
Če si že pri muharjenju, se morda lahko lotiš še muharjenja iz domačih logov, namreč Male šole muharjenja mojega znanca Andreja Lupinca, zgodovinsko znanega kot prvega basista Laibachov, malo širše pa kot odličnega snemalca in nasploh fejst fanta. Doma me čaka sicer ne povsem zadnja različica, sem pa že malo kukala vanjo – kjerkoli sem kliknila, je bilo kaj zanimivega. Ko se bo knjiga zvalila skozi e-bralnik, bom seveda poročala še zares, se mi pa hudo zdi, da se obeta še eno prijetno presenečenja iz rodu prvencev.