Kot dogovorjeno
Ojla!
Ničkolikokrat se zgodi, da so dileme pri bes. zvezi “kot dogovorjeno” in vejicami.
Je torej v stavku “… kot dogovorjeno (?) smo vam poslali vabilo za …” vejica ali ne?
Sicer sem sama zagovornica pisanja brez vejice, ampak eni s to mojo prakso niso zadovoljni, ker jemljejo zadevo kot polstavek z izpustom “je bilo”.
Hvala!
Po mojem mnenju je treba za kot dogovorjeno pisati vejico, gre namreč za izpust glagola, prav zato vejica mora biti.
Se spomniš primera z NLB? Koliko se jih je in se jih zgraža, kako niso premogli trohice pameti in se posvetovati s stroko glede zapisa njihovega glesla: Vem zakaj. To je eden takih tipičnih primerov logičnega izpusta, ki tudi terja vejico: Vem, zakaj (mi je všeč, sem se odločil za NLB, je tako itd.).
Pravopis pozna še eno možnost, in sicer da pišemo vejico pred besedo, ki nadomešča izpuščeni odvisnik, enak prvemu delu priredja, za primer navaja: Prišel je, sam ni vedel, zakaj (je prišel). In v takem primeru, pravi, se pogosto vejice ne piše.
Po mojih izkušnjah vejico vedno pišem(o) pri izpustu glagola.
O tem smo res že govorili tu, seveda je vse bob ob steno, NLB tudi ne bo priznala napake, pa če se na glavo postavimo. Nasprotno, napako skuša podpreti z “utemeljitvijo”, ob kateri človeka, ki razume naš jezik in ima vsaj malo čuta za vejice, njihovo vlogo in pomen, resnično “zapeče glava”. Takole, citiram, so odgovorili meni:
NLB je pred uvedbo novega pozicijskega slogana “Vem zakaj” preverila jezikovno pravilnost in umestnost le-tega.
Pri sloganu »vem zakaj« bi uvedba vejice pomenila dvoumje, najprej trditev vem, potem pa še vprašanje zakaj. V primeru našega slogana pa se ne sprašujemo, ampak vemo zakaj in po mnenju lektorja vejica ni potrebna. Slogan pomensko izraža dobro, pozitivno izkušnjo, ki jo imajo naši komitenti s storitvijo NLB.
Torej – če bi vejico (pravilno) vstavili, bi mi, neumni komitenti, mislili, da nas sprašujejo – ali da se komitenti sprašujemo, zakaj??? Res se sprašujemo, zakaj. Vendar zaman.
Vejica ima močno funkcijsko vlogo in ob neupoštevanju te lahko ZARES pride do dvoumja. Primer:
Ve kdo? (Ve kdo odgovor na to vprašanje?)
Ve, kdo? (Ali on/ona ve, kdo je prišel?)
Ali pa:
Sprašujem se kdaj, zakaj je odšel. (Sprašujem se kdaj pa kdaj, zakaj je odšel.)
Sprašujem se, kdaj, zakaj je odšel. (Sprašujem se, kdaj in zakaj je odšel.)
Podobno je pri ČE NE. Le redko zasledim vejico, kadar bi morala biti. Kot pravi Nataša – ko gre za izpust glagola. Primer:
Odpravi se na pot, če ne bo prepozno. (Torej: samo če bo dovolj zgodaj, se odpravi na pot.)
Odpravi se na pot, če ne, bo prepozno. (“če ne” = če se ne boš)
Kot vidimo, gre za ključno pomensko razliko. Tudi zaradi takih reči imamo vejice – in zaradi vejice ne bo nihče mislil, da, kaj vem, se na koncu vprašamo: A bo prepozno? 🙂 Saj je to vendar naš materni jezik – in tudi če nismo slovenisti in jezikoslovci, je že intonacija v teh primerih različna, v prvi povedi je poudarek na BO, v drugi na NE, ki mu sledi zamolk.
To bi sicer že spadalo v temo klasičnih napak.
K.