Beremo maja
Blagoslovjen praznik dela vsem. Berem tako, da bi me bilo v bistvu treba potolči z mokro krpo in mi dokončati muke. Pri tem se poskušam izogniti samoobtoževanju vsaj toliko, kot se v teh krajih sploh da, skratka, ne prav preveč.
Martin Amis: Money. Zadeva mi je pri priljubljenem dobavitelju skočila v košarico, ko sem po nasvetu (upam, da se prav spomnim krivca) K10 klikal za Kill Your Friends. Ob dejstvu, da se z njegovim fotrom Kingsleyem ne razumem najbolje in da od smrkavca nisem prebral še ničesar, ni šlo drugače, da sem “terribly, terminally funny” roman zatlačil pod svojo virtualno pazduho in se podal proti izhodu. Napaka, itak. Razvlečena in neosredotočena (a je to sploh beseda?) zgodba o nekem Johnu Selfu, nabasanem z denarjem in mislimi na le-tega, je sicer mestoma duhovita, manjka pa ji kakršnakoli energija, ki bi depresivnega bralca gnala naprej. Obžalovanja vredna podrobnost je vsekakor, da John v romanu nekajkrat sreča avtorja samega, kar je bilo leta 1984 nemara duhovita ideja, danes pa sumljivo potegne na napuh kakšnega docenta, ki v Sobotni prilogi citira samega sebe.
Potem sem malce načel Eda O’Loughlina, Not Untrue and Not Unkind, ga pustil v dobri veri, da se še vrnem k njemu, in se v duhu diskusije tega foruma o knjigah, ki so nam nekoč bile všeč, sedaj pa je vse drugače, sredi noči podal brskat za Swanovim svetom dragega Prousta. Zanimivo, prisegel bi, da ga nekje imam, a sem našel samo tretji del. Da eksperiment ne bi propadel, sem na dah prebral dve knjigi Štoparskega vodnika, in ja, še vedno sta stoodstotno popolni.
Pilgrim in Insajder sta pohvalila neznanega Goloba, zato sem kljub prepričanju z interneta, da knjiga ne bi smela stati več kot 4,40 evra, izkašljal štirikratno vsoto, ampak je bilo vredno.
Borut Golob: Smreka bukev lipa križ. Zenovska pripoved, kjer je skoraj vsak stavek tudi odstavek in s tem postulat, je neodložljiva. Rovtarska modrost, temelječa na žganju, pivu in sprevrženosti majhne skupnosti, soočene z veličastnostjo prestolnice, vmes pa še obsesija motorne žage – fantastično. Zgodba poleti v sekundi, vsaka stran pa je priložnost za krohot do solz in nadlegovanje nič hudega slutečih bližnjih s citati. Izjemen, svež avtor, ki ne bo nikoli dobil Prešernove nagrade, a bi njegov roman morali zastonj deliti mladini, ki morda misli, da je ščebetanje in fejsbukanje edini način preživljanja prostega časa.
Sedaj pa Eleganca ježa.
Insajder, ne podcenjuj se, tvoja beseda zaleže kar 16,10 evra 🙂 Kar veliko za tanek zvežčič, a pri nakladi 800 izvodov nekako razumljivo.
Z virom glede cen knjig bo bolj uborno: izražam se res okorno in bi moral poudariti, da je ta izrojena percepcija o 4,40 evra na knjigo, ki denimo stane 10,99 funta, zrasla zgolj na mojem zelniku, in sicer na The Book Depositoryju za knjige v mehki vezavi in prednaročilu. Nekako se mi zdi, da je to znesek, pri katerem nimaš pretirano slabe vesti, tudi če se nakup izkaže za popoln mimosun. Kaj vem, če naj še malo nakladam, spodobna cena bi se mi zdela še 6 evrov za mehko vezavo in takojšnjo dostavo, 12 pa za trdo vezavo. Skratka, 25 evrov za kakšno Eleganco ježa se mi zdi daleč preveč, a kaj hočem.
Carmen Reid: Življenje je norišnica
Ker tisto njeno: Trije v postelji, nikakor nisem mogla prebrati do konca, me je ta knjiga prav presenetila v pozitivnem smislu. Zabavna. Na enem delu postane malo preveč melodramatična, sicer pa prav prijetna za branje.
42 letna Eve ima za sabo dve ponesrečeni vezi in iz vsake po dva otroka. Starejša fanta sta iz zakonske zveze s propadlim japijem, mlajša fant in punca pa iz zveze s študentom francoščine. Trenutno je v neki nedorečeni zvezi z veterinarjem. Vsi moški se tako ali drugače vpletajo v njeno življenje.
lp, ela s
Mirjana Bobić Mojsilović: Dnevnik srbske gospodinje
No, takole je: knjiga me je, priznam, pritegnila s svojo naslovnico “umetniškega kiča”, fajn je. Glavna junakinja je – kot sama pravi – ovca, ujeta v meandre političnih, medijskih in še kakšnih konstruktov tam okoli razpada Jugoslavije in po njem ter pripadajočih, že znanih množičnih tragedij, pa tudi tragedij posameznikov, o katerih ne vemo prav dosti.
Ni slabo napisano, a menim, da proti koncu peša, konec pa je sploh nenene (po moje, seveda). Sčasoma je vse manj prepričljiva v svojih zablodah (ki so hkrati tudi zablode celotnega srbskega naroda), tudi ne čisto dosledna v opisovanju same sebe, in nikoli ne reflektira pozicije svoje matere Dese, ki pa vseskozi opozarja, od kod se pravzaprav slišijo vojni bobni – tj. s Kalemegdana – in kaj prinaša novi mesija (S. Milošević).
V tem duhu nadaljujem z
Miljenko Jergović: Zgodovinska čitanka 1
Ladislac Fuks: Sežigalec trupel
Če je tukaj ne bi pohvalili, je ne bi prebral do konca. Knjigi ni veliko očitati, glavni lik je zelo suvereno orisan, tudi osnovna tema, da se v vsakem človeku skriva dežela noči in da hitro podležemo, je dovolj zanimiva, vendar se mi je branje do polovice zelo vleklo, zares steklo pa mi je šele v zadnji tretjini romana, kjer je Kopfrkingl, uslužbenec praškega krematorija, že preobražen in hladnokrvno umori ženo in svoja otroka, ker imajo del židovske krvi, kar je za čisto arijsko raso škodljivo, roman je namreč postavljen v leto 1939.
Avtor je knjigo napisal, kot da bi komponiral skladbo, vendar povprečni bralci, žal, potrebujemo hitrejšo dinamiko.
Kljub temu se knjigo splača prebrati, mogoče je njen najmočnejši del prav prevod, ki je zares dober.
Imamo dve temi s tem naslovom, pa še tukaj navajam:
Sergej Verč: Mož, ki je bral Disneyeve romane
Imenitna detektivka. Priporočam!
ElaS., Življenje je norišnica je res nadpovprečen chicklit, fino branje, tudi duhovito. Trije v postelji je bila pa zame nočna mora. Pojma nimam, zakaj sem se sploh pretolkla skozi celo (res pa je, da sem proti koncu preskočila kar nekaj odstavkov). Ženska, ki misli, da je brez popolnega filmskega make-upa gola (in grda, jasno) in z otrokom v trebuhu debela, se mi, pardon, upira. Zgodba o njej pa prav tako. 🙂
K.
Grisham: Zadnji porotnik – pričakovala njegovo klasično napeto (pravniško) branje in dobila roman, ki mogoče malo bolj spominja na njegova drugačna dela (Npr. Painted House). Ampak zadeva se dobro bere, notri vseeno je malo “courtroom drame”, tako da sem vseh 500 in nekaj strani lepo prebrala.
Pripravljenega imam Sežigalca trupel, pa me ob zgornjem komentarju nič več ne mika, da ne omenim, da je prva stran napisana v tako zoprno “nabuhlem” jeziku, da ne vem. Običajno sicer knjigi “dam” vsaj 50 strani, tako pa ne vem.
Najprej popravek:
Mož, ki je bral Disneyjeve STRIPE (seveda :)).
Sara Gruen: Voda za slone
Najboljša knjiga od vseh, kar sem jih prebrala v zadnjih letih! Prebere se na mah (no, jaz sem jo požrla v osmih urah – preprosto nisem mogla proč, čeprav mi je bilo proti koncu žal, da se končuje!). Dovolj lahkotna, da se nikoli ne vleče in ne “mori”, po drugi plati pa sveža, zanimiva in z zelo nevsiljivo (to pa JE novost!) podano ljubezensko “podzgodbo”.
Zelo priporočam. Samo ne pričakujte boga pa pol, ker vam to lahko pokvari užitek. Pričakujte, recimo, “le” dobro knjigo. 🙂
K.
Odložila: Bruce Chatwin: V Patagoniji
No, saj gre, saj gre, tudi odložiti sem se končno navadila 🙂 Ne vem, zdelo se mi je en kup nekih drobtinic, mogoče pa samo ni sedel na Jergovića.
Malo sem še počakala, potem pa nadaljevala z:
Jachym Topol: Hladna dežela
Tole je pa ena taka norost – kako obeležiti spomin na holokavst – ki se ne ustavi pred skrajno komercializacijo. Na začetku sem bila kar malo zmedena (“kaj sploh hočejo”), ampak bolj gre knjiga h koncu, bolj se razkrivajo nove in nove bizarne ideje.
Potem sem dobila v roke:
John Boyne: Deček v črtasti pižami
Knjigo označujejo zdaj kot branje za otroke, zdaj za odrasle, menda obstaja celo v dveh različicah. Pretresljiva zgodba o dveh dečkih, ki stojita vsak na svoji strani žice koncentracijskega taborišča. Toda! Enostavno prenaivno razmišljanje skoraj 10-letnega dečka, ki po enem letu druženja, prijateljevanja “preko žice” in bivanja v neposredni bližini taborišča, ne ugotovi, zakaj gre. Konec bi bil lahko najbrž učinkovit tudi brez tega. Pa mislim, da tu ne gre za nekakšno hotenje “ne-vedeti” spričo groze in obupa, kot v denimo Kerteszevi Brezusodnosti.
Šibala sem dalje z
Jonathan Franzen: Območje nelagodja. Osebna zgodovina
Razen tega, da je naslov “to the point”, nimam kaj reči. Indiferentna, če se blago izrazim.
>Jonathan Franzen: Območje nelagodja. Osebna zgodovina
Se popolnoma strinjam. Po sijajnih Popravkih je bila ta knjiga zame skoraj šok. Če bi začela z njo, mi Popravki sploh ne bi mogli priti v roke, kar bi bila manjša katastrofa, vsaj zame. Tudi druge njegove knjige me niso ravno navdušile. No, sicer je pa to, da ti uspe napisat en velik roman (tudi po kilaži), pač več kot dovolj. Ampak kaj, ko bralci potem hočemo še nove, seveda enako dobre ali še boljše 😉
@Katja10: Ne morem drugače, kot da se strinjam. Itak. Škoda časa za karkoli drugega kot za Popravke. Lahko samo upamo, da bo Franzen kaj podobnega še rodil.
Muriel Barbery: Eleganca ježa. Tema, posvečena tej knjigi, se počasi potaplja proti dnu prve strani, zato bom z njo obračunal kar tukaj. Knjigi se zadnjih nekaj tednov ni bilo moč izogniti, v Konzorciju jo je bilo treba praktično prestopiti, potem pa še Manca, oblita s solzami … skratka, podlegel sem potrošniškemu besnilu. Prijetna zgodbica o izjemno razgledani hišnici v bogatunski večstanovanjski hiši in deklici iz taiste stavbe. Pravim zgodbica, ker ko potegneš črto, kaj dosti pravzaprav ni povedati, kar seveda ni prav nič narobe. Bolj je narobe to, da se mi je ves čas dozdevalo, da je avtorica (profesorica filozofije) pograbila čudovito tržno priložnost in jo izkoristila do konca, potem jo pa še malo ožela. Pa sploh ni tragično, res ne, posebej po katastrofi Zofijinega sveta pred leti, a vseeno tako hišnica s svojim Heglom, fenomenologijo in nekaterimi dokaj poceni izreki za vsakdanjo rabo kot tudi Paloma s pretirano in preveč racionalno odraslostjo zmotita verjetnost zgodbe. Ne rečem, da je to usodno, a vseeno. Kljub vsemu se mi je zadnja tretjina zdela skoraj odlična, nemara zgolj zato, ker se je avtorica prej filozofsko iztrošila. Kaj vem, vredno branja, no, če ne zaradi drugega, pa zaradi splošne izobrazbe.
Nadaljujem s tremi evri 😉
Saj res, morda kdo pozna kakšne podrobnosti okoli izbora knjig za tole zbirko?
Daniel Kehlman: Slava. Roman v devetih zgodbah
Kar fine zgodbe, ki se nalahno prepletajo in se na koncu prepletejo v nekakšno celoto. Ni ravno “uauuu”, je pa čisto fajn.
Michal Viewegh: Učna ura ustvarjalnega pisanja
Hm … Viewegh kot Viewegh, spet ni kaj reči, meni gre bolj na minus kot na plus.
In ko smo že pri ustvarjalnem pisanju 🙂 bi se morda dalo izogniti klišejskim dramatičnim poudarkom v stilu “Voda ji je odtekla” (nosečnici namreč), ali pa (problem moškega pripovedovalca očitno) temu, da se za 45 let staro žensko vseskozi poudarja, kako se stara, je postarana itn., 43-letni pripovedovalec pa teh težav nima.
Kar zadeva Območje nelagodja, lahko tudi kot najbolj natančna bralka te knjige (prevajalka namreč) pritegnem zgornjim vtisom. Povprečno in konec, napisano bolj za premostitev časovne vrzeli med dvema ‘pravima’ knjigama kot iz kakšnega pristnega vzgiba. Še za Franzna, ki sem ga imela čast spoznati ta vikend (le kje ste bili viii???), se mi je zdelo, da deli ta vtis. Njegov novi roman Freedom, ki je tik pred izidom, že po skopem opisu obeta veliko več.
Sicer pa sem se končno dokopala do močno oglaševanega in posledično izposojanega Pasjeglavca mladega danskega avtorja Mortena Ramslanda (vedno, ko mi v knjižnici to uspe, me preplavi občutek hkratnega zmagoslavja in nejevere – v stilu, zdaj zdaj bo nekdo bliskovito stegnil roko in mi jo izmaknil izpred nosa). Primerjave z Johnom Irvingom na zadnji strani so bile v bistvu edini minus te sočne, neprizanesljive in dosledno črnohumorne družinske sage, ki se izogne vsem pastem tega priljubljenega žanra – namreč pretiranemu kopičenju podatkov (ko že ne veš več, kdo je komu kaj in zakaj), nepotrebnemu nabijanju strani z odvečnimi podrobnostmi in pretiranim pojasnjevanjem (glej Irving) in – no, že še čemu podobnemu. :))) Pri Pasjeglavcu je vse jasno, in po petstotih straneh mi je postalo kar žal, da je že konec.
@le kje ste bili viii???
Orošenih oči opravljali nenapovedano vikend delo :-((( Pa taka priložnost je bila, da bi Beletrini & Franznu po ameriško napovedala tožbo zaradi teže knjige, ki so jo dodatno povečali trde platnice in kakovosten, težak papir. Celih pet mesecev sem namreč zdravila popolnoma omrtvičen palec, posledico branja Popravkov …
Tony Parsons: Startging Over
Še ena “wanna be a movie” knjiga, skratka, zdi se, da je pisana z večjo mislijo na morebitni film kot kaj drugega. Imamo dobrodušnega policaja, živečega v več kot idiličnem zakonu, ves zadovoljen je s svojim družinskim življenjem, sprijaznjen z leti (47) in sploh z vsem. Pravzaprav se zdi že kar malo čuden, kot da ne bi videl sveta okrog sebe, kakorkoli, to mu je za srečo dovolj in preveč. Lepega dne ga infarkt, znajde se med srečniki, ki dočakajo presaditev – in štorija se začne. Tip se spremeni. V tipa, ki nenadoma hoče zajemat življenje z veliko žlico, stare cunje vrže v koš in si omisli hude kavbojke & sinovo jakno, začne hodit na mirovniške demonstracije, vloga očeta mu zasmrdi – vse to pa pripisuje dejstvu, da je prejel 19-letno srce. Seveda ga nihče ne razume, tudi razumevajoča žena ne – in vse mu gre počasi v franže, s službo vred. Zadevščina se seveda razplete, kot se mora, čustev je – kot vselej pri Parsonsu – čez glavo in še čez.
Mimogrede, junakovo spremenjeno vedenje se zdi veliko bolj podobno običajni moški krizi srednjih let kot pa posledicam nekakšne duhovne presaditve.
Tipičen Parsons, le da po mojem mnenju nekaj slabši. Aja, in tako ameriški, da od britanskega ugođaja ostanejo le še imena ulic.
dober dan.
Sem nestrpno klikala tule gor.Ker je Toro najavil branje Elegance .Da ubesedi tisti je ne sais quoi, ki me je mučil, pa ga nisem znala zapisati (temačno sem vedela v srednji šoli, da je usmerjeno izobraževanje Napaka) in sem štorasto čebljala o ježku na cesti.
Mogoče bi morala zapisati svoje občutke skozi kulinarično prispodobo. Da je bilo z Eleganco takole; greš v slaščičarno oh in sploh z osupljivo vrsto krasnih ravno prav majhnih iz pravih sestavin slaščic, še brezhibno lepe so in res težko se odločaš med zapeljivostmi.Potem se odločiš, ugrizneš, okus je nebeški, poješ.Greš.
Čez pol ure vzameš rupurut (ni reklama)Ja, ja, saj vem, lahko mi je zdaj pametovati…
Zelo se veselim mnenj še vseh drugih krasnih ljudi tukaj, kajti tale forum je … čisti post doc za vse, ki radi beremo.
z nadvse ekselentimi pozdravi
ostajam vdana
T. Parsons: Startging Over
Katja 10, knjige nisem prebral, sem pa prebral veliko člankov o transplantaciji in se tudi pogovarjal z mnogimi transplantiranci. Najbrž je knjiga malce nespretno napisana, ampak zares je veliko pričevanj o tem, kako se ljudem, ki jim presadijo organ – to je najbolj izrazito pri
presaditvi srca, manj pri ledvicah – spremeni duševnost in da jim postajajo všeč jedi, ki jih prej niso marali …
Hermiona,
razlage so znanstvene in neznanstvene. Znanost podpira presaditve, zato so uvedli program Darovalec. Tisti, ki pa verjamejo v dušo, pa so bolj ali manj proti presaditvam, ker menijo, da duša umrlega naveže stik s telesom transplantiranca. Ne glede na to, kdo ima prav, so dejstva najzgovornejša govorica: večkrat se zgodi, da se transplantirani osebi spremeni osebnost, kar pa najbrž ni posledica zdravil, zaviralcev zavrnitve.
Ja, Parsons je vse skupaj malce nerodno izpeljal, vsaj meni se tako zdi. Sploh pa potem zadeva mine – ker pri njem drugače pač ne more biti 😉 Ampak v tem primeru bi potem prej šlo za nekakšne “duševne stranske učinke”, sploh ker se zadeva umiri, potem ko naveže stik z darovalčevim bratom …
No, kakorkoli, štorija itak govori predvsem o ohladitvi in nato otoplitvi odnosov z ženo.
@eka67: Upam, da mojega mnenja ne jemlješ preveč resno; konec koncev sem se tudi jaz dušil z STM-om in OTP-jem v usmerjenem izobraževanju, kar zradira še tisto malo kredibilnosti, kolikor bi je imel dandanašnji normalen človek z gimnazijo 🙂 In ne, knjiga mi ni pustila slabega občutka v želodcu, mogoče ravno nasprotno, a spet ne prav preveč. Ena taka sedemka na faksu, recimo. Čakava na tretje mnenje, kajne?