Februarsko branje
Stara stvar: Vid Pečjak: Kam je izginila Ema Lauš
Gre za zbirko kratkih zgodb znanstveno-fantastičnega značaja. Kratkočasno, berljivo, dodatno zanimivo pa tudi zaradi svoje porumenelosti. V nekaterih zgodbah je čas bizarne prihodnosti, kot jo naslika Pečjak, že tu! Vidimo tudi, kako si ljudje kljub vsem znanstvenim podatkom ne znamo zares predstavljati že malo daljše prihodnosti. Problem, ki so ga literarizirali v 70. letih kot prihajajočo kataklizmo (tudi npr. Muster v stripu), je bil SMOG in ‘talno’ onesnaženje, torej zapacane reke, gola pokrajina.
Vsekakor zanimivo in dovolj lahkotno branje za lahko noč, ki pa daje tudi misliti. O marsičem. 🙂
Trenutno berem še dve zbirki kratkih zgodb. Z grenkim priokusom v grlu. Poročam.
Kerstin
Pred časom sem bila na odličnem predavanju o Amiših in dobila predlog za branje, tako da zdaj berem Think No Evil: Inside the Story of the Amish Schoolhouse Shooting…and Beyond. Žalostni zapisi o streljanju v amiški šoli, ki pa je hkrati tudi vpogled v amiško življenje, njihove navade, razmišljanje itd. Menda je bila vsa Amerika takrat, ko se je to zgodilo (jaz se ne spomnim, da bi o tem poročali pri nas), zaprepadena, ker so Amiši prosili, naj jih pustijo na miru, da sami predelajo to tragedijo (storilec je pobil deklice v šoli) in hkrati brez kakršnihkoli ceremonij, pompoznosti ali napihnjenosti odpustili storilcu.
@regla: tudi naši mediji so poročali o tem (recimo http://www.delo.si/clanek/o162397). Še danes imam v spominu nekaj srce parajočih slik staršev teh deklic. Strahota.
No, pa se spet oglašam.
Zbirki kratkih zgodb sta
Claire Keegan: Čez modra polja
in
Vesna Lemaić: Popularne zgodbe
Pri knjigi me vedno zanima vsaj malo ozadja – in če je na voljo, ga preberem, zlasti tistega na zavihkih/platnicah, preden se lotim branja. V primeru Keeganove je bila to napaka. Ko prebereš tisto o kupih nagrad, ki jih je ženska prejela za te zgodbe (skupaj ali posamič), pričakuješ … ne vem, kaj. Zagotovo pa ne tako blede literature, ki si na mestih, ko zgodba začne razpadati in vodeneti, pomaga z ne ravno izvirnimi (so sploh še lahko??) opisi narave! Zgodbe so tako bežne (pa nisem bralka, ki bi v knjigah iskala kakšne hude akcije!), da se mi je zgodilo, da se naslednjega dne nisem več mogla spomniti zaključka posamezne zgodbe! To se mi je doslej morda zgodilo dvakrat v življenju. Ne trdim, da so zgodbe slabe, nikakor ne. Branje, ki se nas lahko na neki točki dotakne. Jezikovno in prevajalsko je dokaj dovršeno. Ampak ne morem mimo dejstva, da vsaj po mojem mnenju tem zgodbam manjka soli. Po kakšnih merilih je avtorica z njimi vred tako povzdignjena, mi ni jasno.
Po drugi strani sem v knjižnici naključno posegla po Popularnih zgodbah, prvencu Vesne Lemaić. Ob koncu prve zgodbe se me je polotil občutek, da bom končno spet uživala v branju.
(Vmes sem namreč odložila Trebuh Atlantika (k temu se morda še vrnem) in Partljičev Golaž, reko in mostove, v katerem razen njegovega predgovora ni ničesar, kar bi me pri sicer všečnem mi avtorju pritegnilo.)
Občutek me ni varal. Zgodbe so res nekaj posebnega! Včasih dobiš občutek, da je avtorica vzela Maupassanta (Vesnina Pogodba), Kinga (Vesnin Bazen), Kafko (Lovki na občutke) in jih zmešala v poseben, hm, golaž :)), nato pa ga po svoje začinila in ovsebinila. Začutiš lahko tista posebna vzdušja, zaradi katerih je knjiga lahko pustolovščina, ki te vsrka vase. Naj bo to srhljivost, odbitost, znanstvena fantastika, naturalistična neposrednost ali realistična vsakdanjost, ki pa ne zaide v patetiko – zgodbe imajo SOL. Pa tudi nekaj popra. 🙂
Resnična škoda, da je stvar jezikovno mestoma zelo šibka, tako recimo snemajo brisačo IZ kavlja, ključi pa bingljajo IZ roke. Tudi vredu močno zbode, in to kar dvakrat. Pa zmartretirala. Pa dež, ki se je usuval. Počasi ti začne najedati tudi to, da za pastavki kar naprej manjka vejica (ja res / dej no Moni itd.). Ostrmiš ob vikanju z veliko začetnico – v premem govoru! Na par mestih vstopi v pripoved narečje ali pogovorni jezik (ne mislim na dialoge, kjer me to ne moti), ne da bi ob tem to začutili kot slogovno prvino. Pa tu in tam “nova oblika” premega govora: “Nič ni. Nič ni.” Reče babica. Ne, vse to založbi ni v čast. In res neprijetno zareže v sicer pestro branje.
Zgodbe sem prebrala na mah. Dve sta morda malo manj slastni, a še vedno dovolj sveži. Naj vas postrežem še dva posladka:
Situacija a’la Ruby, don’t take your love to town:
Na postelji je ležala nič hudega sluteča Monika, medtem (ko??) se je čez sobo plazil aligator z razcepljenim repom.
In še iz zgodbe o vožnji s poltovornjakom:
Vozil je mimo svojih misli, ki so se manjšale kot avtoštoparji v vzvratnem ogledalu.
Zelo priporočam!
Če bi stvar izšla na Irskem, lahko Irci samo padejo na rit. 🙂
Kerstin
Dober dan.
Štiri (je bilo pet?)leta nazaj je bila burja -se ni dalo vkrcati na trajekt ob ciljani uri; potepanje po vročem Splitu je klicalo v hlad- tudi obisk knjgarne je bil v tem ter nakup tam pravkar prevedene Franka McCourta Angelin pepel (Angela-s ashes); dopust je bil kot vedno bralno razburljiv, Frankova mama pa v marsičem podobna moji tašči.Sedaj sem prebrala njegov Učitelj – zaželela sem si, da , če ne bi imela sama takšnega učitelja, da bi ga imel vsaj moj otrok.No, bomo videli, do sedaj ga še nisem zapazila, z vsem iskrenim spoštovanjem do učiteljev.Se pa veselim, ko ga bom.
lp
Anne Enright: Yesterday’s Weather
Še pod vtisom Gatheringa sem se hitro lotila tehle kratkih zgodb, ki so urejene (tako avtorica v uvodu) v obratnem kronološkem redu, torej od najnovejših do najstarejših. Mislim, da se ta “kilometrina” zgodbam pozna in da starejšim sapa nekako pohaja (ne vsem, seveda). Splošen vtis je vseeno pozitiven.
Ali Smith: Other Stories and Other Stories
Hm, prepoznavno Ali-Smithovske zgodbe, ki pa me čisto niso pritegnile, ne morem reči, da so ravno slabe … morda gre samo za moj “overdose”, kaj pa vem … pa ta tehnika pripovedovanja zgodb skozi druge zgodbe in ob drugih zgodbah mi je potem začela iti malo na živce.
Nika Maj: Iskanje izgubljenega fanta. Knjigo sem začela brati brez vsakih pričakovanj, ker se mi je nekako našla pri roki, vendar sem bila nad vsebino pozitivno presenečena. Rekla bi, da se me je zgodba dotaknila. Knjiga pripoveduje o problematičnem otroku/mladostniku s črnim, zlorabljenim otroštvom, ki zaradi teh svojih bremen, predsodkov in podtikanj okolja, birokratskega kolesja in neangažiranega, strokovno kaj spornega pristopa raznih strokovnih služb lahko samo tone. Zanimiv, plastičen prikaz usode zaznamovanega otroka, ki tako rekoč nima šans, da se izvleče. Zgodba, ki se zdi v našem okolju verjetna, tudi če morda ni, se vendarle razplete optimistično. Lepa, tekoča pripoved.
Minette Walters: Mračne duše. Njen značilni slog in način peljanja/razpletanja primera mi ugaja.
Te dni sem z bodočimi maturanti :). Berem Francoski testament (A. Makine), ki je poleg Kovačičevih Prišlekov letos obvezno čtivo za esej na maturi. Zgodba je nekoliko presrednješolska, saj obravnava tipične pripetljaje najstniških let, vendar ji ta osrednja značilnost nikakor ne odvzema privlačnosti. Tudi z dialogi knjiga pridno varčuje. Kar knjigo najbolj plemeniti je po mojem mnenju jezik in dikcija, ki ju uporablja pisatelj. Jezik je namreč skrajno poetičen tako, da bralec mestoma kar zaplava med besedami :)).
Ryszard Kapuscinski: Cesar
Opis etiopskega cesarja Haileja Selassieja in delovanja njegovega dvora skriva v sebi tudi širšo zgodbo o grdih vzorcih oblasti na splošno.
Poetičnoironičnokritično.
Preprostomojstrsko.
P.S. Knjigo sem imela “v pripravi na branje” že nekaj časa, pa se mi je zdelo, da je to res neka zame še kar obskurna tema ali vsaj tema, ki ji nočem posvetiti pozornosti za celo knjigo. Ah, kako sem se motila. RK pač zna.
Andrej Skubic: Lahko
Tole privlačno branje sem hitro “spravila pod streho”. Vsebinsko je knjiga razdeljena na dva dela, ki se oba bežno opirata na resnične dogodke: prvi govori o kanadski najstnici, ki zagreši odmeven zločin, drugi se navezuje na dogajanja, povezana z družino Strojan. Oboje povezuje motiv Agate Schwarzkobler. Obe zgodbi sta pospremljeni tudi z večinoma nestrpnimi komentarji javnosti, zlasti s spletnimi. Pri tej delitvi me je nekoliko zmotila čisto kvantitativna neuravnoteženost: prva štorija je namreč toliko krajša od druge, da ji nekako ne uspe dobiti enake teže, čeprav je odlično napisana, oziroma jo doživljaš prej kot nekakšen uvod kot pa enakovreden del romanesknega diptiha.
Pri Skubicu pač ne gre, da človek ne bi omenil jezika. Če se mi je pri prejšnjih delih včasih zazdelo, da je dobil preprosto preveliko težo, da je štrlel ali bil celo sam svoj namen, se mi nekoliko bolj zadržana, predvsem pa bolj pretehtana raba jezikovnih prijemov v tem primeru zdi velik plus. Kot da avtor končno ve, kaj natanko naj počne s tem svojim zanimanjem.
Skratka, s knjigo sem bila zadovoljna, omeniti pa velja tudi spremno besedo, s katero se je poigral Matej Bogataj, ki pa je ne gre brati vnaprej.
Penelope Lively: Family Album. »Drama hišnega prahu,« bi rekla Oja, se mi zdi, z vsemi potrebnimi elementi: Allermead, pomalem razsuta edvardijanska hiša nekje v južni Angliji, mati, ki se ji vesolje vrti okoli rojevanja, kuhinje in zagotavljanja srečnega otroštva svojemu naraščaju, oče, izstreljen v orbite pisanja dokaj uspešnih knjig, varuška Ingrid in kajpak šest otrok. Vsak s svojim glasom, vsak s svojo zgodbo, na koncu pa skoraj spregovori tudi hiša – pretanjen roman, ki ga nisem mogel odložiti. Po prebranih treh nominirancih za Bookerja in takojšnji diskvalifikaciji Watersove, ki je ne maram, je Livelyjeva zame zmagovalka (na polici pa me čaka še A. S. Byatt). Family Album je veliko veliko boljši od Moon Tigerja.
Ron Currie, Jr.: Everything Matters! Četudi vključim vse svoje forenzične sile, ki jih ni bogve koliko, se ne morem spomniti, kako sem prišel do Currieja. Ja, prinesel ga je poštar, ampak pred tem? Malce sumim kakšen NYT »best of«, ampak nisem prav zares prepričan. Smrkavec je zame popolnoma neznan, Wikipedija ga odpravi v nekaj vrsticah, pri čemer trikrat ponovi »Waterville, Maine«, in sicer v zvezi z »born«, »raised« in »lives«, Everything Matters! pa je njegov prvi roman. In to kakšen! Vzelo mi je sapo, in še tisto enkrat, ko sem hotel cviliti, da je vložek o nekem liku nepotreben, me je na koncu traktata odpravil z besedami: »To smo morali povedati, ker …« Zgodba je, zanimivo, predapokaliptična in povedana v različnih glasovih, začne pa se morda z najbolj vznemirljivim in redko videnim »mi«. Skratka, že od gestacije glas migetalkarskemu Juniorju Thibodeauju govori, kaj mora početi in kaj se mu dogaja. In, seveda, da bo 36 let, 168 dni, 14 ur in 23 sekund po njegovem rojstvu komet zadel Zemljo in jo uničil. Currie do popolnosti osvetli vse poglede na Juniorjevo družino in njegovo bitko z usodo, vse skupaj povezano s tokom pripovedi, ki mu zlepa ni para. Izjemen roman, sijajen avtor.
Za branje priporočam knigo GUARDIANS OF THE EARTH/ VARUHI ZEMLJE. Knjiga je prvi projekt novo ustanovljenega svetovnega sklada Guardians of Universe, s katerim se bodo financirali veliki ekološki in edukativni projekti. Z združitvijo največjih mojstrov borilnih veščin na svetu in z armado njihovih učencev bodo na novo vzpostavljali harmonijo med ljudmi in Zemljo.
Postanite tudi sami varuhi sveta. Knjiga je pisana v angleško-slovenski verziji. Kupite jo lahko tukaj: http://www.sloveniashop.net/kategorije-izdelka/zemljevidi-in-knjige/knjige/turistika-in-turisticni-vodniki/2783
Nick Drake Tutankamon, knjiga senc
Približno deset let po dogajanju iz knjige Nefretete. Isti detektiv, podobni grozljivi umori, vpletenost kraljeve družine. Detektivska zgodba ni ne vem kaj – precej dolgočasna. A knjigo je vredno prebrati zaradi drugih stvari – seveda, če imate radi stari Egipt. Avtor pri pisanju upošteva (skoraj) vsa trenutno znana, znanstveno dokazana zgodovinska dejstva o Tutankamonu. Ja, verjetno je umrl tako kot je napisano. Lov na leva je lahko potekal tako kot je napisano. Palača Malkata in tempelj v Karnaku sta lahko tako zgledala … Osebe pred bralcem zaživijo dokaj prepričljivo. Kakšne hude literarne vrednosti pa, seveda, ni.
Vsekakor zanimivo. Priporočam ljubiteljem starega Egipta – skoraj toliko kot blog Zahi Havassa.
Ja, Toro, jaz sem bila tista s hišnim prahom. In nadvse hvala za tole navdihnjeno poročilo po Penelope – sem itak fenica, tako da se brž zagrebem, ko zmanjka trenutnega materiala.
Februar je zame zaenkrat bralsko nevznemirljiv mesec – prebrala sem Rilkejeve Zgodbe o ljubem bogu (v bistvu napol otroško, ampak res lepo branje – klasik pač), se poklonila spominu na Salingerja z Odličnim dnem za ribe bananarice (zgodbe, ki res zadenejo, čeprav lahko samo svetlo gledaš in se primatsko čohljaš po glavi, če te kdo vpraša, zakaj točno), zdaj pa prežvekujem zadnjo Elizabeth George, Careless in Red.
Sem se prebila čez Labirint od K.Mosse.
Malo več sem pričakovala glede na to, da so jo tolk hvalili. Moram pa ša prebrat Grobnico, mogoče je ta boljša.
Aja, pa še Lastovke iz Kabula sem prebrala, zanimiva knjiga o Afganistanu, o trpljenju ljudi…itd.
Če vam je ta tematika všeč, iz Afganistana, sta fajn tudi Tek za zmajem in Tisoč veličastnih sonc.