Branje v septembru
A sem res prvi?
S kupa, naropanega v Behemotu, je najprej zlezel Cormac McCarthy: No Country for Old Men. Zgodba, ki niha nekje med Kill Billom in Šundom, le da se dogaja na opustelem ameriškem Zahodu. Kup nesmiselnega pobijanja in nasilja. Verjetno je McCarthy hotel prikazati – kaj pa vem – recimo razčlovečenost in motive, ki človeka potisnejo preko roba. Povsem ameriška tema, berljivo, ampak nekako brez smisla. Kot da bi pomalem namenoma pisal gradivo za Oprahin knjižni klub. Zmerno odsvetujem.
Potem Rose Tremain: The Road Home. Generična naslovnica in prav takšna vsebina. Vzhodnoevropski emigrant se poda v London, kjer išče delo in seveda tudi samega sebe. Ves čas me je motila stereotipna predstavitev likov in predvidljiva nit zgodbe, jezik pa je tudi v zlatem povprečju. Od Tremainove sem zaradi davno prebrane Music and Silence pričakoval več, še posebej ker je The Road Home pobrala nagrado Orange. Toliko slabše za nagrado. Ampak vseeno, pod črto: berljiv romanček B-lige in nič več. Zmerno priporočam.
Crichton: Naslednji gen – mirno prebavljeno. Ta avtor je eden mojih najljubših, ampak ta knjiga ima preveč junakov, preveč razdrobljeno zgodbo in igranje z geni se mi zdi relativno nezanimivo, čeprav je aktualno. Vseeno sem več kot 600 strani dolg roman brez težav prebrala v nekaj dneh po 30 minut branja pred spanjem.
Sedaj se pripravljam, da bom prebrala Skrito kamero (Dimkovska) in nato končno Coco Dias Svitove (do sedaj so mi bili vsi njeni romani zelo všeč, tako da se kar veselim).
Nikos Panatoupolos: Gen za dvom. Euroman. Sedi, pet. Obvezno čtivo za vse, ki imate profesionalno opravka s knjigami in založbami. Da boste izvedeli, kaj vas še lahko čaka, hehe. Spreten prevod, motita pa prepogosta “zahvaljujoč” in “slednji”, enkrat celo skupaj “zahvaljujoč slednjemu” (v povsem neironični rabi).
Claire Keegan: čez modra polja
Še en Euroman: no, ne gre za roman, ampak za nekaj daljših zgodb, ki mi niso prav zelo ležale, čeprav niso slabe in se mi je ena zdela sijajna.
Primerjave s Carterjem, s katerimi menda obsipavajo avtorico, se mi zdijo najmanj neumestne; razen tega, da Keeganova piše nekoliko “suho”, nisem opazila prav nobenih skupnih potez.
(Kritiki že vejo press)
Med najbolj branimi knjigami v mesecu avgustu (podatkovna zbirka COBISS) se je na 51. mestu znašel priročnik Miha Kuharja alias kuharčka Mihca: Taktika bojevanja v gorah. Zej pa ne vem ali ima ponižan, razžaljen potlačen in zatlačen slovencelj vsega vrh glave in se pripravlja na novo partizansko gverilo ali pa pripadniki SV (slovenske vojske) po uradni dolžnosti berejo obvezno čtivo zaradi zaostrovanja odnosov na ameriško-ruski relaciji pred spopadom svetovnih razsežnosti, s katerim jih strašijo njih kolovoditelji. Drgač zadnje cajte v glavnem berem Vladimirja Kovačiča metafikcije in sicer Imperij pripovedovanja in Neizpeto andsko koloraturo. Ludizem, da poludiš.
John Le Carre: The Mission Song
Najbrž ne gre za enega od Le Carrejevih vrhuncev.
Zdi se mi, da je za to malo kriva tudi tema. Po padcu berlinskega zidu je na področju vohunk zazijala ogromna praznina – nasprotniki & spletke preprosto niso več tako zanimivi. Zadeve, povezane z nekdanjim vzhodnim blokom so se zdele nekako intrigantnejše od zdajšnjih, ko so v igri posamezne teroristične celice, vojaški udari v bolj ali manj izmišljenih državah, ekološke teme … Vse to – naj je še tako pereče, preprosto ne potegne tako zelo. Vsaj mene ne.
Tudi mene, tudi mene … Tako zelo, da se mi o njej niti ni ljubilo pisati.
Ne vem, ali je tako, ker imam kar pogosto težave z izrazito “ženskimi” temami. Redko se najde tovrstna knjiga, ki me res zadovolji. Pogosteje se mi zdijo preprosto nezanimive – preveč nabite z “občutji”, “čustvi”, “intuicijo” in obenem s kroničnim pomanjkanjem nekaj krepkih misli, ki bi vso to neoprijemljivo prejo nekako držale skupaj.
David Mitchell, Tuje pero. Pravkar prebrano – prvi vtis pa je, da bi morala iti brat še enkrat, ker vem, da mi je marsikaj ušlo. Knjigo sem šla brat kot neko lahko branje, po opisu sodeč, devet zgodb, ki se prepletajo, ampak me je prav lepo prinesla okrog. Izkazala se je kot precej zahtevna zadeva, za moj okus (in zmožnosti dojemanja) malo preveč… kvantno-futuristično-fantastična – vsaj na koncu.
Maja Novak: Cimre
Čisto brez mnenja. Zaprla nedokončano knjigo. Nekaj začne napredati in mislim da bo kaj iz tega – no pa skoči na drugo temo in spet napreda – pa spet skok. Ajoj, kot da sem aerobiko trenirala zraven 🙂
Julie Garwood – Dar
Knjiga stila Amande Quick. Lahkotno branje. To so verjetno knjige, ki jih celo poletje nisem dobila – ker so bile razsejane po celem Jadranu.
lp, Ela S
Po 50 in nekaj straneh do konca obupala nad Kar sem zamolčala (Aleksandra Kardum). Ma, naj me koklja no, če je treba zaradi 30. rojstnega dne padat v nezavest, komo, totalno depro…nisem več mogla brati. Knjiga sicer ni slabo napisana, nekaj epizodic iz otroštva je odličnih, ampak kar je preveč je pa preveč.
Grem brat Tadejev dež. Tako!
goran vojnović – čefurji raus
knjiga, ki je v slovenski literaturi vsekakor manjkala. odl (5)+
rebecca schummy – poslednja kaplja krvi
knjiga, ki se začne z epilogom (zdržall le nekaj strani). zd (2) … pa mama naj pride v šolo
bernhard schlink, walter popp – selbova pravica
po prvih nekaj poglavjih zelo obetavno …
Septembra sem še kar nekam lenobna, pa čeprav imam več časa kot na uradnih počitnicah. Prebrala sem Ulogu moje porodice u svetskoj revoluciji, klasiko Bore Stankovića, od nedavnega na voljo tudi v slovenskem prevodu. V bistvu sem jo malo krivično obravnavala kot ‘že videno’, tj. prikaz komunizma skozi naiven otroški pogled in vso komiko, ki spada zraven (glej Tribuson, Viewegh…) – krivično zato, ker je bila napisana že leta 1969, takrat pa so bili takšni ‘spomini’ kajpak velik podvig. Kakorkoli že, bere se dobro in marsikaj pove.
Potem sem prebrala romančič Prvi, drugi, treći čovek Mirjane Đurđević, slaven po tem, da skoraj do pike natančno opisuje življenje Radovana Karadžića v ilegali. Zabavna reč – molim samo, da bi v primeru slovenske izdaje prišla v roke res dobremu prevajalcu.
Zdaj brodim po še eni detektivki Elizabeth George, With no One as a Witness. Njene knjige so mi na splošno super, saj obožujem bolj zapletene kriminalke s psihologijo in stranpotmi, ki se vijejo na vse konce – ampak ženska je tokrat res pretiravala. Knjiga ima kar 780 strani, raznih štorij pa je toliko, da bi iz njih mirno lahko naredila dva romana. Pa bi bilo oboji na boljšem, ona in bralci!